Ida Baš je dolgoletna radijska napovedovalka in prepoznavna voditeljica. Delati je začela v regionalnem RTV-centru v Mariboru, pozneje pa je sodelovala tudi v programih Radia in Televizije Slovenija in Radia Ognjišče.

"Baševo odlikujejo žameten glas, jasen govor, voditeljske spretnosti in pedagoški uspehi, saj je svoje bogato znanje in izkušnje prenesla na številne javne govorce po vsej Sloveniji. Ustvarila je mnogo odličnih radijskih oddaj, deluje pa tudi kot članica komisij za pridobivanje poklicnega standarda napovedovalec moderator. Glasovi, ki skozi eter prihajajo do poslušalcev, nosijo s seboj tudi človekove osebnostne odlike. Iz Idinega glasu sevajo dobrota, ljubezen do bližnjega, mehkoba, mir, neagresivnost, prava mera in predvsem neizmerna prijaznost," so v utemeljitvi nagrade zapisali v Društvu poklicnih radijskih in televizijskih napovedovalcev Slovenije.
Kako Baševa ocenjuje raven uporabe slovenskega jezika v medijih in družbi, zakaj nerada bere spletne forume in kako glas že zjutraj spravi "v pogon", si preberite v spodnjem pogovoru.

Pred kratkim ste od svojih stanovskih kolegov prejeli kristalni mikrofon za življenjsko delo. Ste v svoji dolgi karieri na radiu in tudi na televiziji že prejeli kakšno nagrado ali je bila to za vas prva?
To je bila prva nagrada v takšni obliki. A kot nagrade sprejemam tudi pohvale. Niso javno priznane, mi je pa priznanje to, ko so poslušalci ali gledalci pohvalili moje delo, mi rekli, da sem dobro opravila. To so bile nagrade, ki so mi dajale moč, kristalni mikrofon pa mi je dala stroka, ki je s tem pokazala, da moje delo priznava kot kakovostno v vseh preteklih letih.

Večina vas najprej prepozna po glasu, čeprav vas je bilo videti tudi na televizijskih zaslonih ali kot voditeljico raznih prireditev. Kakšen je sicer vaš odnos do "mlajše sestre" radia, televizije? Verjetno je za napovedovalce in govorce nastop pred kamerami še zahtevnejši kot radijski, saj mnogo več razkrije?
Res je. Televiziji sem vedno rekla "izdajalka", v smislu, da se tam pokažeš z vso svojo notranjostjo. Skozi oči izžarevaš dobro voljo, prijaznost - ali pa tudi ne. Glas je drugotnega pomena, je pa interpretacija tista, ki je pomembna. Seveda pa želimo tudi izgledati dobro; za to poskrbijo ljudje, ki stojijo za kamerami, mi pa moramo izžarevati to, kar izžarevamo. In jaz sem morala v televizijskih Dnevnikih izžarevati eno zgodbo, v Obzorjih duha pa drugo zgodbo.

Kaj vse lahko povemo z očmi?
Kadar sem bila žalostna, se je to na televiziji videlo, in prijatelji so me pozneje spraševali: "Ja, kaj pa je bilo narobe?" Odgovorila sem jim, da prav nič. Že res, da sem vse korektno opravila, a to se je videlo. Skozi oči sem tako izžarevala, utrujenost, žalost, kaj drugega. Ko sem dobila to povratno informacijo - to je bilo na začetku moje televizijske kariere -, sem začela zavestno snemati in analizirati svoje nastope in ugotovila, da je res tako, ter se zato notranje naravnala. Rekla sem si: Poglej, nisi jezna, ker si zjutraj stala v koloni in si skoraj zamudila; delaš zato, ker rada delaš in ljudje to radi gledajo. Torej ni razloga, da jim pokažeš svoje razpoloženje.

In to se da doseči?
Seveda, da se. Traja nekaj časa, to je neki bogat miselni proces, a je mogoče doseči.

Torej tudi vi znate "prebrati" razpoloženje voditeljev, ki jih gledamo na malih zaslonih?
Hja, velikokrat je moč opaziti tisto notranje razpoloženje, ki pravi: "Še tole oddelam in grem." (smeh)

Dober javni nastop zahteva celoten paket - jasno izgovarjavo, pravilno naglaševanje, prepričljivo govorico telesa. Ste tudi pedagoginja, imate svojo šolo govora.
Česa se je najtežje naučiti in kaj se da z vajo sprejeti?
Največja težava - če vzamem vsak javni nastop, ne le tistega na radiu ali televiziji - je trema, ki si jo povzročamo sami zaradi miselnih procesov, ker razmišljamo, kdo me bo gledal, kako bom izpadla, bom dovolj dobra, bom pohvaljena ali karana ... Veliko je teh miselnih procesov, ki se podijo po naših glavah, žal običajno tik pred nastopom, in rezultat je, da nam trema zmanjšuje energijo, ki bi jo potrebovali za vsebinsko podajanje, prepričljivo govorico telesa, samozavesten nastop. A v tem se lahko izurimo.

Vas kljub takšni kilometrini še kdaj zdela trema?
O, ja, seveda. Poznam postopke in vaje, kako zmanjšati tremo, in se tega tudi lotevam, a vsak nastop je nekaj posebnega in zahteva odgovornost. Ta odgovornost pa sproži posledično več treme. Tudi na podelitvi kristalnega mikrofona sem jo imela, saj je bil tu še neki čustveni naboj. Tako da, da, tremo imam, ampak mi jo uspeva obvladovati ...

Glede na to, da si kruh služite z glasom - vam ga je že kdaj zmanjkalo, živite s tem strahom?
O, da, mi ga je. In to ob najbolj neprimernem trenutku, na festivalu, ki sem si ga res želela povezovati. Šlo je za festival Vesele jeseni, ki se danes imenuje Festival narečne popevke. Tako sem bila ponosna in vesela, da ga bom jaz napovedovala ... nato pa kar naenkrat, iz čistega miru, ni bilo več glasu. Najprej sem ga na odru poskusila znova spraviti v pogon, za silo, nato pa sem odšla v zaodrje, kjer sem ga spravila nazaj. Ampak je od treme res čisto izginil. Nikomur ne privoščim te grozljivke.

Kako pa zjutraj razgibate svoje glasilke? Voditelji jutranjega programa morajo znati skriti zaspanost in biti vsi čili že navsezgodaj. Je kakšna "skrivnost" za to, da že zjutraj jezik teče kot namazan, čeprav je telo še utrujeno?
Nemalokrat sem delala jutranje programe. Rada spim, in če je bilo treba vstati ob štirih zjutraj, je bila kar kriza. Strokovnjaki priporočajo - in mi to prevzemamo -, da zjutraj, ko vstaneš, nič ne rečeš, si preprosto tiho in samo mrmraš. Na "mmmmmm" si kaj zapoješ, in to pri glasilkah že sproži delovanje v njihovem "domačem okolju". Na ta način ogrevamo glasilke, nato pa počasi, ne na "forte", začenjamo govoriti, ne obremenjujemo glasilk preveč.

Kako hudo vas zmoti, ko slišite Úkrajina, velíka začetnica, Fídel Castro, Pórtugalska ...? Sama sem novinarka, a za veliko besed sploh nisem vedela, da jih napačno naglašujem ... Čigava odgovornost je, da je zborna slovenščina tako oddaljena od praktične uporabe - tudi mediji?
Ne bi govorila o krivdi, tukaj je zagotovo več dejavnikov. Včasih smo se jezili na akademsko stroko, na sloveniste, ki bi lahko že v osnovni šoli vplivali na to, naučili, kako je pravilno. Pravorečje je malo zapostavljeno pri izobraževanju, otroci ga ne osvojijo ne v osnovni ne v srednji šoli, na fakulteti pa že študirajo neke strokovne predmete in je za to že prepozno, razen morda pri novinarstvu. Takšen človek nikoli ne bo vedel, kako je prav. Neki podjetnik se ne bo šel učit, ali je prav Pórtugalska ali Portugálska, Pórtorož ali Portoróž. Zanj je to enakega pomena. Samo nas, ki se s tem ukvarjamo in ki smo morali preštudirati naglase in pravila, to zmoti in si rečemo: "Joj, joj ..."
Mimogrede, pravilno je Portoróž?
Da, Portoróž, Ankarán, več je takšnih primerov ... Mene to več ne zmoti pri govorcih, ki niso profesionalni. Pri radijskih in tv-voditeljih, moderatorjih, kot jim zdaj rečemo, pa bi bilo že prav, da bi to vedeli. Glede na to, da imamo krasen izobraževalni center v Ljubljani, da nas je vedno več govorcev, ki izobražujemo tudi v svojem lokalnem okolju, si pa že žalosten, da niso kaj več naredili.

Radio Slovenija velja za hram zborne slovenščine, sploh v primerjavi s komercialnimi postajami, kjer včasih izvajajo pravo nasilje nad našimi ušesi s kričanjem, intonacijo, nepravilno rabo sklonov, napačnim naglaševanjem ... Ali kdaj poslušate te postaje čisto s profesionalnega stališča, da bi slišali najpogostejše napake?
Do pred nedavnim sem jih poslušala in si tudi kaj zapisala. Včasih tudi komu čisto dobronamerno sporočila napake, sploh takšnim, ki so že bili pri meni na izobraževanju. Če ni bilo odziva, sem vedela, da želijo tako govoriti še naprej in se nisem več vmešavala. Z leti pa si človek reče: "A veste kaj, zdajle imam pa jaz prosto, ne bi." (smeh) Včasih me je marsikaj motilo, da mi je že mož rekel, naj ne poslušam več radia in naj izklopim televizijo. Zdaj pa to že lahko počnem, a se ne obremenjujem več toliko. Moram pa povedati, da pri nekaterih govorcih na Radiu Slovenija, pa tudi Radiu Koper in Radiu Maribor, to pravorečje še vedno zelo dobro teče - pri drugih pa žal ne toliko ...

Prav napovedovalci na Radiu Slovenija ste dokaz, da je lahko tudi zborni jezik zanimiv, iskriv, duhovit. Kako doseči to prepričljivost?
Predvsem se je treba vživeti v to, kar beremo, podoživljati avtorjeva razmišljanja. Ko pa moderiramo, govorimo sproščeno, moramo biti naravno sproščeni. Takrat je dobro - tudi če imamo zapisano neko napoved - to povedati čim bolj naravno. In to se da tudi v zbornem jeziku; ni res, da se da le v nekem narečju, če povemo "po domače". Res je, v narečju je drugače, a tudi naš zborni jezik interpretativno omogoča, da si dober, zabaven. A to je že daljša zgodba ...

Saj radio in televizija pogosto "izrabljata" narečja, saj naj bi bil nekdo smešen že sam po sebi samo zato, ker na primer govori po štajersko, vsebina pa ni pomembna ...
Da, res je. A to je zelo krivično. Vsiljevanje nekaterih narečij je tudi krivično. Vsako narečje ima svojo težo, in prav zato imamo neki skupen, knjižni jezik, da bi vanj lahko združili vsa narečja. Doma govoriš tako, medij pa mora združiti neki skupen jezik. Saj tudi v časopisih ne pišejo v narečju, ampak pišejo v pravilni slovenščini, upoštevajo pravopis. Zakaj bi moralo biti pri govoru drugače?

Katero slovensko narečje pa je "najtrdovratnejše"?
Saj nekatere glasove je težko spremeniti. Na štajerskem območju se srečujem z izjemno ozkimi o-ji in e-ji, tam, kjer bi moral biti a, je že skoraj o, in to zelo težko spremeniš. Če govorec nima dovolj razvitega posluha v to smer, da bi začutil in trdo delal, tega ne more premakniti. Je pa nekaj res. Takšni posamezni glasovi mene osebno ne motijo toliko, bolj me motijo predpisana pravila, ki pa se jih je mogoče naučiti. Če kdaj rečete ozko namesto široko, je manj narobe, kot če ne uporabljate dvojine, rodilnika, če uporabljate polvikanje. Takšne stvari so pa res čisto zgrešene in v čistem nasprotju z našim jezikom.

Ker bo ta pogovor objavljen na spletnem portalu, me zanima, ali kaj spremljate raven govora in izražanja na spletnih forumih, ki so pogosto sredstvo, skozi katerega anonimneži širijo svojo nestrpnost, predsodke, izražajo zavist in sprožajo vedno iste zgodovinske razprave. Menite, da splet raven jezika znižuje?
Mislim, da ja. Tukaj pa res na prvo mesto prihaja narečje. Tako, kot govorim doma, tako tudi pišem. Tako razmišlja veliko tistih, ki sodelujejo na forumih, predvsem tistih, ki se zelo negativno izražajo, celo na ravni, ki ne sodi v nobeno pisanje in nobeno javnost, a danes spletne strani to omogočajo; tukaj pa je res raven včasih takšna, da je kar grozno. Po resnici povem, da nič kaj rada ne berem spletnih forumov.

V nedavnem intervjuju na 1. programu Radia Slovenija ste dejali, da k vam prihaja vse več mladih, tako šolarjev kot dijakov, ki želijo jasno govoriti. Torej je še upanje za slovenski zborni jezik med mladimi in se ta ni "izgubil" med vsemi angleškimi izrazi, kraticami in slengom, ki se uporablja v SMS-sporočilih in elektronskih sporočilih ter na družbenih omrežjih?
Imam še upanje, prav na tem temelju, ki ste ga omenili. Res prihajajo k meni vse mlajši, tudi osnovnošolci, ki želijo spremeniti svoj način govorjenja. Morda je to v začetku res želja staršev, nato pa otroci ugotovijo, da se dobro počutijo pri tem, ko se kaj novega naučijo, pa še v pomoč jim je v šoli. Otroci se vse te naglase, vse, kar počnemo, z lahkoto naučijo, prepoznajo, jih slišijo. Naučijo se tudi sproščenega govorjenja v zborni izreki. Nekateri mladi morda res že vedo, da bi radi bili novinarji, nekateri pa še ne vedo točno, kaj bi bili, a so jih starši ozavestili v to smer, da je dobro, da poznajo neke jezikovne zakonitosti. Pri njih gre bolj za melodijo, način izražanja, jasnost, razločnost izgovarjave, pa seveda tudi za kakšen naglas, pri katerem ni "ali-ali" in ki ga preprosto moramo popraviti.

Pa še končajmo z mladim rodom. Pred desetletjem je v medijih postala znana tudi vaša hči Polona, ki je postala slovenska mis universe. Že nekaj časa pa se o njej ne govori več, iz javnega življenja je bolj kot ne izginila. Gre morda po vaši poti?
Za Polono kot študentko je bil to takrat izziv in tudi dodaten zaslužek. Eno obdobje je sodelovala kot manekenka z različnimi agencijami, potem pa se je zaposlila. Tudi nikoli ni imela posebne želje, da bi v manekenskem poklicu delala naprej, zato se tudi nerada izpostavlja medijem. Zdaj živi lepo družinsko življenje, zaposlena je in je tudi že mamica.