Nekdanji vrhunski maneken, ki je leta 2009 oslepel, se ni vdal v svojo usodo, ampak je nove motive našel v paraolimpijskem športu. V plavanju se mu ni uspelo uvrstiti na paraolimpijske igre v Londonu 2012 (da bi se kvalificiral, mu je zmanjkalo vsega 27 stotink), nato se je povsem posvetil triatlonu, zdaj pa svojo priložnost išče še v kolesarstvu. Ljubljančan, ki je tudi ustanovitelj centra Vidim cilj in soustanovitelj podjetja Proorganika, je za partnerja na kolesu izbral nekdanjega vrhunskega kolesarja Tadeja Valjavca, ki je sprejel izziv. Zadnji konec tedna sta bila na tekmi svetovnega pokala parakolesarjev, kjer pa sta ugotovila, da bo treba za vrhunski rezultat in morebitno uvrstitev na paraolimpijske igre še veliko treninga.

Vaša kariera paraolimpijskega športnika se je začela s plavanjem, nato ste šli v triatlon, zdaj pa se preizkušate v kolesarstvu. Zakaj menjavate discipline?
Plavanje se mi zdi fantastičen šport, ko se dogaja v naravi. V jezeru ali na morju nočem ven iz vode, problem pa so zaprti prostori, klor in tisti ubijajoči ritem tja in nazaj. Ne treniram s takšnim užitkom. Norme za svetovno prvenstvo imam sicer izpolnjene, tudi v triatlonu sem med najhitrejšimi prav v plavanju, a vseeno. V triatlonu sem v svetovnem vrhu. Letos sem zmagal na dveh tekmah svetovnega pokala, vendar vse kaže, da moje kategorije PT5 sploh ne bo v programu paraolimpijskih iger. Odgovor Mednarodnega paraolimpijskega komiteja in Mednarodne triatlinsko zveze bi morali dobiti že januarja, a ga še do danes ni, 1. julija pa se že začnejo zbirati točke za paraolimpijske igre. Zanimivo je, da so žensko kategorijo PT5 sprejeli, moške pa ne, kar je očitna diskriminacija na podlagi spola in tudi hendikepa. Zdaj s Tadejem poizkušava še na kolesu in kmalu bo jasno, kakšne so najine možnosti.

Zadnji konec tedna sta bila v Maniagu v Italiji na tekmi svetovnega pokala parakolesarjev. Kako je šlo?
To je bila najina prva tekma. Kronometer na 26 km sva končala na 14. mestu. Uvrstitev je odlična, dobro sva razporedila moči, potrebovala pa sva 36 minut, tako da sva imela povprečje nad 43 km/h, pri čemer je bila večina proge rahlo navkreber. Tadej je rekel, da je bil to eden njegovih najboljših kronometrov. Na cestni dirki, dolgi 107 km, sva odstopila okrog 40. kilometra. Tadej je ugotovil, da je vse skupaj umiranje na obroke. Da se voziva okrog 15. mesta, naju ni zanimalo.

Pri čemer sta verjetno dobila številne izkušnje. Kaj je bistveno pri takšnem sodelovanju?
Da ne zamudiš trenutka, ko najboljši napadejo. Tadej je dal znak, naj začnem poganjati na polno, ampak to je že tisti delček sekunde, ko zamudiš in se lahko skupina že toliko oddalji, da je potem treba res poganjati do maksimuma, preden spet priključiš. Trikrat ali štirikrat sva morala na ta način loviti skupino, ko pa sva spet prišla zraven, sem jaz še vedno vrtel na polno, ker seveda nisem vedel, da sva že priključila. Tako torej dvakrat izgubljaš energijo.

Zanimivo je, da ste bili na cestni dirki edini, ki nič ne vidi, preostali so bili slabovidni, s čimer se še težje kosate z najboljšimi.
Očitno bom moral biti zaradi tega 30 odstotkov močnejši, da se bom lahko kosal z njimi. Vrh parakolesarstva krojijo slabovidni. Tekmujemo skupaj, namesto da bi bili kategoriji ločeni, kot sta v plavanju in atletiki. Predvsem ti skoki in to lovljenje ubežne skupine me je bolj izčrpalo kot kronometer, da ne govorim o tem, da sva bila brez pijače. Tekmovalci lahko v vsakem krogu vzamejo pijačo, ki jim jo ponudi trener in seveda tako pilot kot tekmovalec bidon tudi vzameta. Toda jaz ga ne morem vzeti, če ne vidim.

Ali Tadeju povsem zaupate? Sta kdaj padla?
Stoodstotno mu zaupam, nobenih težav ni in zadaj se dobro počutim. Padla še nisva, je bilo pa na cestni dirki sedem odstopov, in to hudih. Težko je opisati, kaj se dogaja v moji glavi in kakšen občutek je to, ko pri skoraj 50 km/h slišiš samo šumenje, potem pa naenkrat začne pokati. Irec je tako padel, da je ležal še dva kroga, preden ga je odpeljal rešilni avtomobil.

Zdaj vas čaka evropsko prvenstvo v paratriatlonu, ki bo 10. julija v Ženevi. Ciljate na medaljo?
Res je, slabši kot četrti še nisem bil in zato grem na medaljo, vse drugo bo razočaranje. Če ne bo kakšne okvare kolesa ali podobne smole, bi moja pripravljenost morala zadostovati.

Bo tudi na tem evropskem prvenstvu Valjavec vaš pomočnik na kolesu?
Ne, v paratriatlonu sodelujem z Mitjo Morijem in Jaroslavom Kovačičem. Jaroslav gre sicer prav zdaj svojo pot, saj se želi poskusiti tudi sam v triatlonu. Pogoj namreč je, da tvoj spremljevalec ne sme biti profesionalni triatlonec, tako da Jaroslav ne bo mogel biti več moj partner. Z njim sem zmagal na svetovnem pokalu na začetku marca v Južni Afriki, z Mitjo pa maja v Madridu. Ob tem naj povem, da je ves čas moj prvi trener Grega Nahtigal, brez katerega ne bi prišel do teh uspehov.

Je uvrstitev v paraolimpijsko reprezentanco v Riu tisti glavni cilj, ki vas vleče naprej?
Ne. Zaradi vsega tega kockanja in arogantnega obnašanja se mi je tekmovanje kar malo zamerilo. Seveda drži, da so olimpijske oziroma paraolimpijske igre najpomembnejše tekmovanje, a pri meni imajo svetovna prvenstva pravzaprav večjo veljavo, saj je konkurenca močnejša. Na paraolimpijske igre tudi nočem iti kot turist. Da končam na 15. mestu. Nisem takšen tip. Če greš na takšno tekmovanje, greš zato, da se boriš za medalje. Moti me, ko športniki rečejo, kako je že to uspeh, da gredo na olimpijske igre, tam pa nimajo nobenih ambicij.

Če se lotiva še vaše podjetniške kariere - imate podjetje, ki ponuja poseben sladoled. Za kakšen izdelek gre?
Sem soustanovitelj podjetja Proorganika, ki je poznano predvsem po sladoledih Indy & Pippa. Imamo lastno proizvodnjo sladoleda v Trzinu, gre pa za ekološki sladoled, ki je izdelan brez jajc, laktoze, rafiniranih sladkorjev, brez alergenov, kot je soja in brez glutena. Skratka, popolnoma brez sestavin živalskega izvora. Prisotni smo na domačem trgu, dogovarjamo se tudi za prodor v tujino.

In kaj reče povprečni ljubitelj sladoleda, ko poskusi vašega?
Najprej se smeji, potem reče: "Počakaj malo, kako je to mogoče, da ste naredili boljši sladoled brez vseh teh sestavin, ki smo jih vajeni." Ob petkih in sobotah bomo vse poletje v Ljubljani na Mesarskem mostu v času Odprte kuhne in ekološke tržnice.

Tudi vi se prehranjujeto ekološko vegansko, kajne?
Večinoma da, kadar je v moji moči. Sprejmem pa kompromis, ko sem na poti, kjer težko pridem do veganske in ekološke hrane.

Zdi se, da ste se s svojo usodo povsem sprijaznili in da ste vseeno srečen človek. Je to videti le navzven?
Že od prvega trenutka na to nisem gledal kot nekaj tragičnega, ampak nekaj začasnega. To sem sprejel in živim na polno. A naj vas popravim: nisem se sprijaznil s tem in sem prepričan, da je to le začasno stanje, v katerem moram opraviti še kar nekaj stvari.

Braillovo pisavo že obvladate?
Ne. Nisem se je učil in se je ne bom. Predvsem zato, ker sem lep del življenja videl. Sicer pa je šla tehnologija toliko naprej, da nisem prav dosti prikrajšan.

Verjetno tukaj mislite predvsem pomoč svojega pametnega telefona ...
Iphone mi vse omogoča, da berem pošto, SMS-sporočila ... Imaš namreč nastavitev, ki ti omogoča, da ti telefon prebere vse.