Dosegel je največ, kar lahko doseže harmonikar na diatonični harmoniki oz. po domače "frajtonarici". S konkurenco je pometel na devetem svetovnem prvenstvu, ki ga je Slovenija pred tedni gostila prvič.

Tako kot vsak tekmovalec je moral tudi Pačnik sestaviti program v obsegu od 10 do 15 minut, kjer je lahko predstavil od tri do pet skladb. Če so tekmovalci predolgi ali prekratki, so samodejno diskvalificirani. Pred osemčlansko žirijo, ki vidi in sliši vse, in pred okoli 200 gledalci je raztegnil svoj meh in zaigral na prave note. "Takrat tudi živci naredijo svoje, če nisi dovolj močen," je priznal Pačnik, ko smo se z njim srečali sredi Trnovega.

Po zmagi se je harmonikar že vrnil v normalni delovni ritem, ki vključuje poučevanje pet dni na teden - na različnih koncih Slovenije. Želi si, kot pravi sam, samo prenesti svoje znanje in morda izšolati novega svetovnega prvaka.

Več pa si lahko preberete v pogovoru spodaj.

Leta 2007 ste postali evropski prvak, v letih 2008 in 2009 zmagovalec Ljubečne, leta 2009 mladinski svetovni prvak in zdaj še svetovni prvak. Kaj vas žene k tekmovalnosti?
Že v otroštvu sem si zadal cilj, da želim zmagati na vseh večjih tekmovanjih. Vso tekmovalno kariero sem težil k temu cilju. Doma imam več kot 80 pokalov, od tega samo en pokal za tretje mesto in dva za drugo. Vse druge sem osvojil za prva mesta. In uspelo mi je, da sem zmagal na vseh večjih tekmovanjih. S tem sem izpolnil svoje sanje in presegel vse v Sloveniji, saj takih dosežkov nima nihče pri nas. Zdaj pa me čaka še veliko dela pri dokazovanju, da sem si zaslužil vse priborjeno.

Ali ni malo nelogično, da se kot glasbenik udeležujete tekmovanj? Glasba naj se načeloma ne bi ocenjevala, saj ni namenjena tekmovanju, ampak spodbujanju ustvarjalnosti.
Na neki način je težko ocenjevati glasbo, po drugi strani pa pridejo tekmovanja prav - sploh za najmlajše do 20. leta - za razvijanje tehnike, dinamike ... Tega ni pri navadnih skladbah, kot so tiste od Slaka. Na tekmovanjih težimo k popolnosti, da dosežemo nekaj več.

Kaj je za vas neuspeh? So to druga oz. tretja mesta?
Na vsako tekmovanje sem šel zato, da zmagam. Vedno sem želel največ. Nisem se želel udeležiti tekmovanja, če sem čutil, da nisem zmožen zmagati. Sem velik perfekcionist. In če ni nekaj natančno tako, kot mora biti, se temu odpovem. Ali pa vztrajam toliko časa, da dosežem zadani cilj.

Kdaj se je ta tekmovalnost razvila? Že v otroštvu? Recimo pri treh letih ste se seznanili z glasbilom, s petim ste začeli vaditi ...
Prva tri leta sem se učil igranja preprostih skladb. Potem pa so prišla prva tekmovanja - mogoče bolj za šalo. Ampak postalo mi je zanimivo in sem si postavil cilj. S pomočjo dedka in babice sem še več vadil, saj sta me nadzorovala med vadbo.

Kakšen je bil to preizkus za vaše stare starše in starše? Koliko so se morali oni odrekati in vlagati?
Zelo veliko. Vsi smo se odrekali. Sam sem veliko vadil in se odrekal igri s sovrstniki. Starši, dedki in babice so veliko presedeli ob meni, sploh v mlajših letih, me poslušali vsak dan med vajo (smeh) ... Veliko prostega časa so "izgubili", ko so me vozili na različna tekmovanja doma in v tujini. In upam, da sem zdaj poplačal tudi njihov trud, ko sem dodal češnjo na torti in postal svetovni prvak.

Zakaj prav diatonična harmonika?
Prav zaradi dedka, ki jo je igral. Baje me je že kot dojenčka uspaval z igranjem, tako da mi je bila res položena v zibelko. Pri treh, štirih letih mi je prvič pokazal, kako se igra, in že takrat sem si baje vse zapomnil. No, pri petih letih pa sem dobil v roke svojo harmoniko.

Zakaj ste vztrajali? Kaj vas je motiviralo, da niste postavili harmonike v kot?
Zaradi staršev. Če igraš glasbilo nekaj let, je nesmiselno, da odnehaš. Na koncu te starši spodbujajo k vadbi, čeprav bi sam mogoče kdaj raje postavil glasbilo v kot.

Kaj konkretno prinese naziv svetovnega prvaka v igranju diatonične harmonike?
Prepoznavnost. Več učencev. In predvsem več dela. Zdaj želim dokončati svoj prvi album in potem nadaljevati delo z učenci, da bodo čim uspešnejši.

Kaj preostane svetovnemu prvaku, ko osvoji naziv?
Ko postaneš svetovni prvak, se ne moreš več udeležiti tekmovanja. Ko zmagaš v mladinski kategoriji, greš v kategorijo seniorjev in tam z zmago skleneš svojo tekmovalno pot, kar je tudi prav. Le tako dobijo priložnost mladi.

Zakaj nimate ansambla in preprosto nastopate le ob koncih tedna?
Trenutno zato, ker imam veliko dela z glasbeno šolo. Imam več kot 60 učencev. Že tako nisem nič doma, kakšen dan in pol na teden pa si vzamem za sprostitev.

Kaj je pomembno za vse ljubitelje harmonike, ki bi se radi naučili, kako obvladovati glasbilo, pri izbiri pravega učitelja? Zdi se namreč, da je učitelj lahko že vsak.
Prav zdaj je bila prav iz tega razloga ustanovljena Zveza diatonične harmonike Slovenije, da bi to malo omejili, ker lahko harmoniko uči že vsak, ki zna odigrati od pet do deset skladb. Vsem, ki si želijo igrati harmoniko, priporočam izbiro učitelja, ki ima ugled. Samo pri njih se bodo lahko naučili igranja. Dobil sem že učence, ki so se prej učili pri t. i. "garažnih učiteljih", in postavljen sem bil pred velik izziv, saj sem jih moral naučiti pravega položaja prstov ... S tem je na koncu še več dela, kot če bi jih učil od začetka.

Raziskujete različne sloge in se ne omejujete le na narodno-zabavne skladbe. S kolegom ste za harmoniko priredili madžarsko skladbo Čardaš, ki je napisana za violino. Zakaj vas ne zanima klasični način igranja harmonike?
Ker je tega zelo veliko. Vsi znajo zaigrati skladbe Slaka, Miheliča, Avsenika ... A malo je takih, ki znajo zaigrati kaj drugega. Prav na svetovnem prvenstvu sem zaigral skladbo Čardaš, ki jo je do zdaj morda zaigral le en harmonikar. Sam sem jo priredil in očitno je bilo vredno, saj sem na svetovnem prvenstvu dobil nagrado strokovne komisije za najboljšo priredbo.

Katera skladba bi vam bila v izziv, da jo priredite?
Prav zdaj prirejam različne sambe, tange, ki v določenih primerih zvenijo zelo zanimivo na diatonični harmoniki.

Kakšna je po vašem mnenju kakovost narodno-zabavne glasbe pri nas?
Hm ... Izhajam iz časov, ko so bili Avseniki in Miheliči res vrhunec narodno-zabavne glasbe. Trenutno stanje mi ni všeč. Vse se igra prehitro, brez duše. To mi ni všeč. Ko se vozim z avtomobilom, poslušam skladbe Franca Miheliča, ker je to glasba, ki je še narejena z dušo.

V Sloveniji imamo poplavo mladih narodno-zabavnih ansamblov. Ali ga res lahko ustanovi vsak?
Očitno. Prav zaradi tega nimam ansambla, ker sem perfekcionist in bi želel več, kot ponuja trenutni standard. Veliko je ponavljanja in kopiranja - predvsem Modrijanov, ki so zdaj "hit".

Zakaj menite, da so Modrijani "hit"?
Prišli so v pravem času in naredili dobre stvari. Če ne drugega, so privabili mlade nazaj na veselice. To je pozitivno, saj tako več mladih posluša narodno-zabavno glasbo in se ukvarja z njo. To je naša glasba.

Koliko, menite, ste z nazivom svetovnega prvaka v diatonični harmoniki pripomogli k popularizaciji glasbila pri nas? Če to sploh še potrebuje?
(Smeh) Težko bi lahko še bolj popularizirali harmoniko. S svojim nazivom dokazujem, da lahko veliko dosežemo s harmoniko tudi v mednarodnem merilu.

Koliko pa je k popularizaciji pripomogel recimo nastop ansambla Žlindra na Evroviziji?
Največji prodor so zagotovo naredili Modrijani. Pretekli poskusi niso naleteli na tako plodna tla.

Je narodno-zabavna glasba doma v Sloveniji ali v Avstriji?
To je zagotovo naša, slovenska glasba. Nihče je ne zmore tako zaigrati, kot jo lahko mi. Če poslušamo "Oberkrajnerje", torej Avstrijce, Nemce, Švicarje, ne zvenijo tako, kot je včasih Avsenik. Tudi Slovenci, ki jih kopirajo, ne morejo biti tako dobri, so dober približek. Avstrijci igrajo tudi "trše" - mi jo znamo zaigrati bolj "nežno", drugi pa so po mojem pojmovanju bolj grobi.

Slak ali Avsenik?
Tu ni dileme - Avsenik. Način igranja Avsenikov je bil zahtevnejši zaradi kvinteta. Slakov način igranja je bil bolj ljudski in tudi diatonična harmonika je takrat veljala za bolj ljudsko, zdaj pa prestavljamo meje.

Kdo je danes najboljši "tehničar" med harmonikarji?
Predvsem Zoran Zorko in za njim vsi mojstri diatonične harmonike, med njimi prvi svetovni prvak Zoran Lupinc, Denis Novato, Robert Gotar, ki je bil tudi moj mentor ... Veliko jih je, ampak vsak ima svoj slog, na koncu pa so si celo malo podobni. Sam pa težim k drugačnosti.

Bi šli s harmoniko v roki po Sloveniji kot Zorko?
Ne, to je že naredil on (smeh). Nekaj novega bi si moral izmisliti. Ni dobro ponavljati.

Kakšen neizkoriščen potencial je še harmonika pri promociji Slovenije?
Velik. Morali bi bolj prodirati na tuje trge, ki so veliko večji kot naši.

Je narodna noša ob igranju harmonike na svetovnih prvenstvih in tekmovanjih v tujini obvezna?
Ni obvezna, je pa zaželena.

Zakaj jo vi nosite?
Ker je tudi zaščitni znak.

Še en zaščitni znak so nasmeški. A tudi te vadite?
(Smeh). To pa ne. Odvisno je od posameznika. Lahko se smejim v nedogled, če igram za družbo, ko pa sem pred nastopom na velikih tekmovanjih, pa nasmeh izgine (smeh), saj si tako močno osredotočen na cilj.