Žiga, kaj je www? To je vprašanje, ki je elokventnemu in dinamičnemu pionirju novega gospodarstva zastavila njegova babica in je sprožilo projekt Simbioza - zaščitni znak zavoda Ypsilon, ki ga Vavpotič zapušča. Posvetiti se želi ustvarjanju nadpolitičnega miselnega središča, kjer bi se srečevali gospodarstveniki, učitelji, veleposlaniki in misleci z vseh vetrov. Središče bi prevetrilo Slovenijo in omogočilo ne samo hitrejše poti iz krize, ampak tudi naredilo preboj v razvoju.

Zavod Ypsilon, katerega soustanovitelj ste, je nedavno prejel evropsko nagrado SozialMarie, ki jo podeljuje sklad Unruhe Privatstiftung za inovacijo na področju sociale. Nagradili so vaš projekt Obljuba Sloveniji. Za kaj pravzaprav gre?
Vsi pričakujemo kaj bo država naredila za nas, mi pa smo s tem projektom želeli obrniti ta vidik in smo se vprašali: Kaj pa mi lahko naredimo za državo?

Kennedyjevo sporočilo, torej!
(nasmešek) Včasih v Sloveniji preveč stavimo na to oziroma čakamo na državo. Dejali smo si: poskusimo ta pogled obrniti. Glavno sporočilo je: kaj lahko naredimo mi za državo ali družbo. Skupaj z Ajšo Vodnik smo razvili projekt in ga postavili kot primer. Obljube se počasi zbirajo.
Do zdaj je že 61 izpolnjenih obljub. Med njimi je, denimo, obljuba podjetja Bisnode, da bodo nadaljevali mentorski program za najmanj 10 oseb zunaj podjetja.
Drži. Gre za različne obljube, večinoma so jih dali gospodarstveniki, srčno upamo, da se jim bodo pridružili tudi politiki. Ideja je, da se obljube širijo, da človek postane 'mož beseda' – da to, kar obljubijo, kar javno zapišejo, tudi izpolnijo.
Kar nekaj gospodarstvenikov je dalo obljube s področja družbene odgovornosti. Kaj nam to pove?
Gospodarstvo se spreminja, razmišlja. Kot pravi novi predsednik Združenja Menedžer Aleksander Zalaznik, prva in najpomembnejša lastnost podjetij mora biti, da ustvarjajo dobiček. Ampak, dobiček za kakšno ceno? Vprašanje je, kam nameniti dobiček. Gospodarstvo se začenja zavedati, da ni edina naloga ustvarjati samo dobiček za lastnika, ampak ustvarjati dobiček tudi za razvoj družbe. Ravno družbena odgovornost, s katero se poleg socialnega podjetništva ukvarjam tudi akademsko, je verjetno nova smer, ki kaže na to, da bo prihodnost boljša, ko jo bo tudi gospodarstvo razumelo.
The Purpuse Economy 100 platforma je v vas prepoznala enega izmed 100 pionirjev novega gospodarstva v Evropi. Kaj je novo gospodarstvo?
To priznanje nas je presenetilo. Gre za organizacijo, ki zbira nove gospodarstvenike oziroma ljudi z novim pogledom na gospodarstvo v ZDA. Letos so prvič pionirje izbirali tudi v Evropi. Ravno primer Simbioza so izbrali za primer dobre prakse. Novo gospodarstvo je točno to: ustvarjanje dodane vrednosti ne samo za posameznika, ampak za družbo širše. Tako ga jaz razumem: iz egokapitalizma, iz vprašanja: kaj delam samo zase – se je treba preusmeriti v novo gospodarstvo in se vprašati, kakšno dodano vrednost ustvarjam za družbo.

Gre za dodano vrednost ne samo za delodajalca, ampak tudi tistega, ki jo ustvarja?
Absolutno. Zgublja se pomen posameznika. Po drugi strani pa ima posameznik kot talent, kot izključen dejavnik, ki bo naredil spremembo, pomembno vlogo. Izhajam iz širšega vprašanja: Na kaj vse kot posameznik vplivam? Ne samo na svojega soseda, ampak v globalnem svetu vplivam ne samo na svoje mesto, državo, ampak lahko vplivam na ves svet. Kako in kaj delam? Lahko tudi negativno, s tem, ko onesnažujem okolje. Poskusimo pa lahko pozitivno gledati, naredimo premik, lahko je tudi miselni premik, za širšo družbo.
Velik premik ste naredili s projektom Simbioza, ki je postal najbolj prepoznaven projekt zavoda Ypsilon. Kako ste prišli do povezovanja starostnikov z mladimi?
Zadevo je zasejala moja babica z zelo enostavnim vprašanjem: Žiga, kaj je www? Takrat mi je dala misliti, da smo diskriminatorni celo do tistih, ki jih imamo najraje. To je bilo šokantno spoznanje. Simbioza je dobila v medgeneracijskem dialogu na Krasu obliko, pozneje ji je Vojka Žgavec Clemenz dala tudi ime. Ustvarjali smo celo gibanje, kjer so na eni strani mladi pokazali, da jim ni vseeno za starejše, starejši pa so prepoznali, da na mladih svet še vedno stoji. Mislim, da je to zelo pametna kombinacija: ustvarjati medgeneracijsko solidarnost, sodelovanje in si upam trditi: to je prava smer za prihodnost.

Bili ste dejavni v mladinski politiki, bili ste tudi kandidat za državnega sekretarja v kabinetu predsednice vlade za mladinsko politiko. Urad naj bi bil preseljen k predsednici vlade, da bi se večja pozornost usmerila k mladim.
Žal mi je, da tega procesa niso izvedli. Urada za mladino ni v kabinetu predsednice vlade in ga tudi ne bo. Vsi poslanci so se na koncu strinjali, da o tej temi ne glasujejo. S tem so jasno sporočili, da mladi niso niti tekoči posel te vlade, kaj šele, da bi bili resna prioriteta.
Kako razumete 'sekanje' vseh tistih, ki želijo dejansko nekaj spremeniti? Kakšen slovenski fenomen je to?
To je fenomen, ki onemogoča razvoj in preboj. Dokler ne bomo ugotovili, da je sistem meritokracije, da bomo res cenili najboljše, res ključen za Slovenijo, do takrat bodo najboljši odhajali v tujino. Ko je za to kriv? Ni kriva samo politika, ampak celotna družba. Kriv je vsak, ki vzame raje sošolca ali njegovega brata, sestričninega fanta k sebi v službo, kot da bi vzel tistega, ki je najboljši. To je eden ključnih problemov razvoja Slovenije. Dokler ne bomo zares spoštovali najboljšega na določenem področju, ne bo prebojev, ki jih mora Slovenija doživeti.

Ambiciozni ljudje v slovenski družbi zelo slabo kotirajo. Zakaj?
To je povezano z neko zgodovino Slovenije, kjer smo bili nekoč vsi enaki. Ta mantra še danes živi: ne maramo uspešnih, ne maramo bogatih ... Lahko smo kritični do vseh, ki so do bogastva prišli na nepošten, nelegalen način, ampak, če kdo uspe na svetovnem trgu, kot sta denimo Sandi Češko ali Iza in Samo Loginom – so to primeri praks, ki bi se jih morali vsi skupaj veseliti. Morali bi biti ponosni na te ljudi. Večkrat povem: če bodo vsi ljudje okoli mene izjemno uspešni, to zame pomeni, da bom sam še naprej delal dobre stvari, ker bodo tudi razumeli, da je delati dobro prava smer.

A vidite v strankah, ki nastajajo, ali zaznavate pri novih politikih, da imajo to vizijo? Bi novi obrazi lahko prinesli te spremembe, to povezovanje, o katerem govorite?
Čeprav sem mlad, sem se v tem času naučil, da se sladkih besed politike ne sme kupovati. Naučil sem se, da je v življenju treba gledati, kaj ljudje delajo, in ne česa govorijo. Sprašujem se, ali so res politiki pripravljeni poslušati ljudi? Danes bi lahko cela država postala sistem, ki sliši ljudi in beleži njihove potrebe! Zakaj nima občina nekega IT-sistema, kjer na princip sodelovanja poslušamo ideje, predloge ljudi? V doktoratu se ukvarjam prav s sodelovanjem: ne v podjetjih ne v javni upravi širše nimamo modela idejno-sodelovalnega menedžerja; nekoga, ki ideje sliši in jih vplete v družbo kot takšno ter jih uresniči.

Mene bo prepričal nekdo, ki bo rekel: 'Drugače bom delal, pripravljen sem narediti ministrstvo za prihodnost, verjamem, da bom z njim ustvaril prihodnost Slovenije, dal v to ministrstvo najboljše ljudi, postavil skupino modrecev in bo to moj pogled, kam bo Slovenija šla.
Saditi rožice ni dovolj, ljudem je treba pošteno povedati: čez noč ne bo boljše, vsi moramo nekaj prispevati. To bi bila zame nova politika, novo razmišljanje, da bi nekdo napovedal rezultat v določenem času, in če tega rezultata ne bi bilo, bi odšel. Tega pa še nisem slišal.

Lobiji vseeno preživijo vsak sistem?
Da, toda pogrešam kritični odziv civilne družbe, predvsem akademskega sektorja. Slovenija niso samo politiki in gospodarstveniki, smo ljudje, ki ustvarjamo dodano vrednost tudi na drugih področjih. Zdi se mi, da prihaja čas, ko bomo morali ustvariti nadpolitično miselno središče. Ali v Slovenji ustvarjamo proces ali možnost, da se srečajo menedžer, učiteljica in veleposlanik na temo prihodnosti?
Ne!
Nismo niti navajeni niti voditi dialogov o prihodnosti, kam naj država gre. Po drugi strani bi ravno takšna institucija lahko ustvarila 500 predlogov za spremembo različnih zakonov. Primer: imamo zakon, napisan tako, da redni študent ne more imeti svojega podjetja oziroma ga lahko ima, ampak mora za to dodatno plačevati prispevke. Zakaj? Če je nekdo sposoben biti redni študent in hkrati ustvarjati neko dodano vrednost s podjetjem, s katerim bo preprečil, da bo šel takoj po študiju na zavod za zaposlovanje, res ne vidim logike!
Takšnih nelogičnih zadev je v Sloveniji kar precej. Potrebujemo miselno središče, napisati 500 predlogov, in narediti knjižico. Če poslanci ne vedo, kaj bi morali delati, imajo 500 predlogov, naj jih odkljukajo … Zame bo najboljši poslanec tisti, ki bo povedal, za katere predloge bo glasoval, ali katere je celo predlagal … In ti bodo odprli pot spremembam.

Ali ste idejo miselnega središča, ki ga načrtujete, morda našli tudi na srečanju Trilaterale? Kako je pomembno srečevanje različnih ljudi, da bi se prišlo ciljev, ki bi družbo premaknili naprej?

Zelo. Če bom iskreno govoril o Trilaterali danes, se bo marsikdo našel, ki bo govoril o teoriji zarote, da neke skupine obvladujejo svet. Sem absolutno ponosen, da sem prejel Rockefellerjevo štipendijo za trilateralo na pobudo edinega Slovenca v Trilaterali, Marka Voljča, in bil izbran med 15 mladimi na svetu. Na Trilaterali se srečujejo zelo zanimivi ljudje – ne upravljajo sveta, ampak se izjemno iskreno pogovarjajo o tem, kam svet gre. Srečati Kissingerja je izjemna priložnost, ne glede na to, da lahko prinaša različne čustvene impulze. Če je bil morda deležen oziroma kriv za kakšno smrt, je bil tudi absolutno eden tistih, ki je ustvaril svetovni mir.
Pogovarjati se z legendarnimi ljudmi, prinaša izjemno lekcijo: pri 20 letih misliš, da veš vse o svetu, potem ko poslušaš takšne ljudi, ugotoviš in prideš do trenutka, ko ugotoviš, kako malo veš. Trenutek, ko je Kissinger dejal, da se je pripravljen usesti na letalo in iti v Rusijo pomagat reševat takrat pomembno zadevo - z vidika: to je moja dolžnost - se mi zdi, da je to lekcija o odgovornosti, ki je ne moreš prebrati v šolskih učbenikih, ki je očitno v slovenskem prostoru ne najdeš in ti jo lahko ponudi takšno srečanje.

Zakaj se veliko posameznikov, ne glede na delovno mesto – delavec, uradnik, urednik – otepa odgovornosti? Vsak od nas odloča o čem. Zakaj torej vsak večkrat ne prevzame odgovornosti za spremembo v svojem okolju?
Zato ker je mnogo lažje živeti v območju udobja. To je udobno, simpatično in mnogo lažje je reči: krivi so drugi, kot kriv sem sam. Iskreno, ko večkrat na to opozarjam, tudi sebi dajem večji križ. Naj se mi zgodi, da čez pet let ne bom imel priložnosti, pa bom iskal neko službo: vsa javnost se bo temu posmehovala, ampak pripravljen sem to tveganje prevzeti in o tem govoriti, ker mislim, da je moja naloga, da poskrbim zase, in to ni naloga države.

Da ne bom narobe razumljen: verjamem v socialno državo, mora obstajati. Ampak mora obstajati za tiste, ki so deprivilegirani, ki ne morejo, ki nimajo te priložnosti. Mi pa ustvarjamo socialno države za vse pijavke, vse lenobe, in s tem uničujemo to, kar bi socialna država morala biti. Uničujemo neko priložnost in možnost napredka, ki bi ga lahko ustvarili. Ker ko imaš socialno državo za vsakega, pomeni, da se v bistvu razvoj in razmišljanje ustavljata, in to škoduje preboju.