Luka Lindič, Marko Prezelj in Aleš Česen so v Himalaji preplezali novo smer v severni steni Hagšuja. Na 6657 metrov visoko goro 25 let prej ni splezal nihče, naključje pa je hotelo, da je slovenska trojica le za nekaj dni prehitela angleško odpravo, ki je imela v mislih isti cilj. Smer je ocenjena z najvišjo stopnjo francoske šeststopenjske lestvice in vsem trem slovenskim junakom prinesla prestižno nagrado zlati cepin. 26-letni celjski alpinist je lani med drugim splezal tudi izjemno zahtevno smer v severni steni Grandes Jorasses, letos pa niz uspehov nadaljeval v Patagoniji. Neustavljiva sla po premikanju mej ga bo to pomlad peljala na Aljasko, potem gre v Pakistan. "Himalaja ponuja največ ciljev, ampak tudi v Alpah in drugje so še mnoge ekstremne smeri," pravi predstavnik mladega vala slovenskega alpinizma, ki ima v glavi toliko projektov, da samega sebe komaj dohaja.

Zadnji odmeven vzpon ste opravili v Patagoniji, osvojili ste sloviti Cerro Tore, ki ga večinoma poznamo le s fotografij. Najbrž je to posebna gora ...
Čudovita. Ni veliko takšnih hribov. Prvič sem bil na njej.

Videti je, kot da na vrhu ni prostora niti za enega človeka.
Ni tako. Zdi se res ošiljena gora, toda prostora je toliko, da bi lahko hišo postavil, saj se je na vrhu izoblikovala snežna goba.

Goba, ki ti lahko povzroča tudi preglavice ...
Lahko se deset metrov pod vrhom oblikuje tako, da je nemogoče priti na goro in lahko samo še obrneš. No, letos tega ni bilo, vse je bilo super.

V steno bi morali z nemškim partnerjem, toda na koncu ste združili moči z Lukom Krajncem in Tadejem Krišljem. Kje ste priplezali na vrh?
Luka in Tadej sta imela v mislih prvenstveno linijo v alpskem slogu v vzhodni steni, ki je malo futuristična. Poskušala sta, a je bilo preveč dežja in sta obrnila. Potem sem se pridružil še jaz, spet smo poskušali v tej smeri, a nismo prišli daleč, saj je zaradi otoplitve iz stene letel led. Na koncu bivanja smo se odločili za snežno-ledno smer oziroma za prečenje in smo opravili prečenje treh vrhov. Greben tehnično ni tako zahteven, moraš pa najti
prehode med snežnimi gobami. Tam, kjer smo lahko priključili na greben, ki gre na Cero Torre, smo šli po klasični zahodni italijanski smeri Ragni na vrh.

Medtem so na 9. festivalu gorniškega filma predvajali film Cerro Torre – Ko pekel zmrzne ...
Film sem videl že prej. Po tej smeri, ki je prikazana v filmu, smo se spustili. Včasih je bila ta smer najbolj plezana, zdaj pa bolj sameva in je precej manj ponovitev, ker so iz stene pobrali veliko svedrov.

Vas je Patagonija tudi sicer prevzela?
Nihče ni ravnodušen. Ošiljene oblike hribov, strme stene ... Tudi za pohodnike je Patagonija odlična za treking. Višina ni tako velika, je pa lahko višinska razlika kar precejšnja, saj je izhodišče že malo nad tisoč metri.

Kakšna je razlika med plezanjem v Patagoniji in v Alpah, če se spomnite na severno steno Grandes Jorasses in smer Rolling Stones, za katero ste tudi prejeli nominacijo za zlati cepin?
Čeprav se Patagonija hitro razvija in postaja za alpiniste vedno bolj zanimiva, je vseeno še precej divja in prvinska, posebej če jo primerjamo s Chamonixom. Na reševanje s helikopterjem lahko pozabiš, je pa zato avantura toliko večja. Samo plezanje pa je podobno kot v Alpah, kamnina je podobna, je pa vedno prisotna ta klasična igra z nepredvidljivim vremenom, a na to si že vnaprej pripravljen.

In kje ste v Patagoniji čakali na lepo vreme?
Bivaš v El Chaltenu, kar je prednost. To je odličen prostor z umetnimi stenami za plezanje, balvani. Skratka, lahko treniraš.

Lotiva se vašega lanskega podviga, prvenstvene smeri v Himalaji v severni steni Hagšuja v navezi z Markom Prezljem in Alešem Česnom. Britance ste prehiteli za nekaj dni, pri čemer sploh niste vedeli za njihove načrte. Oni so imeli v mislih popolnoma isto smer. Mar ni to neverjetno naključje?
Je. In to tako neverjetno, da je Britancem zgodbo zelo težko prodati. Rekli so, naj jih ne farbamo, češ: mar res niste vedeli za naše načrte? Neverjetno je, se strinjam. Šele deset dni pred odhodom smo zaradi vseh birokratskih ovir, ki smo jih imeli z Indijo, končno vedeli, katera gora je naš cilj in takrat smo zasledili novico, da gre tja tudi angleška ekipa in da je to prvovrsten, še nepreplezan cilj.

Vam je to goro predlagala agencija, ki ureja vse potrebno, da greste lahko v steno?
Drži. Prej smo imeli v mislih tri druge cilje, vendar zaradi birokratskih ovir ni zneslo. Na koncu smo bili že malo obupani, pa je prišel ta rezervni scenarij. Zakaj so nam predlagali prav severno steno Hagšuja, ne vemo. Morda so oni vedeli, ker so Angleži svoje načrte bržkone prijavili pred nami.

Pri isti agenciji?
Ne, pri drugi. Morda pa agencije tekmujejo med sabo ... Nikoli ne veš, kakšna igra je v ozadju.

Koliko ste plačali agenciji?
Okrog 11 tisoč evrov, kar ni veliko, saj lahko pri vzponu na Everest plačaš tudi 50 tisoč evrov. Ključno je, da ti uredijo vsa dovoljenja in da imaš servis v baznem taboru, torej kuharja, nosače ... Ti stroški pomenijo tri četrtine vseh stroškov odprave.

Ker je uporaba telefona v indijskem delu Himalaje prepovedana, bi bilo zanimivo vedeti, kakšen scenarij ste imeli, če bi šlo kaj narobe?
Brez skrbi, telefon smo imeli skrit, vendar ga k sreči nismo uporabili. Če bi šlo kaj hudo narobe, bi ga. Ko gre za življenje, ti je pač vseeno in vzameš v zakup težave, ki bi lahko sledile. Je pa vprašanje, koliko bi ti lahko sploh pomagali v primeru kakšne nesreče. Ko smo bili na njihovi planinski zvezi, so nam rekli, da je telefon prepovedan in da naj ob težavah mahamo z živimi oblačilo oziroma s kričanjem prikličemo pomoč. To je smešno, že v Sloveniji bi v hribih na takšen način težko priklical pomoč.

Kakšne helikopterske pomoči se verjetno ne bi mogli nadejati ...
Na tem območju, torej na meji s Pakistanom, dvomim, da bi bila kakšna možnost. Preden bi se zorganizirali, bi bilo najbrž že vse prepozno. Vedeti morate, da se tam prav čuti napetost med Indijo in Pakistanom, in če vzleti helikopter, se lahko hitro vname spopad. Ne preostane ti drugega, kot da za varnost maksimalno poskrbiš sam z vsemi odločitvami in početjem na gori. Je pa izkušnja zato še bolj intenzivna.

Ste pri tem vzponu precej tvegali, ker niste našli primernega mesta za bivak in ste plezali do dveh zjutraj, kar pomeni, da je bilo za vami skoraj 24 ur napornega plezanja. Ste bili že popolnoma na koncu z močmi?
Bilo je res utrujajoče. Razmere so bile takšne, da telo obremenjuješ na enak način. Če bi se teren vsaj malo spreminjal, bi bilo lažje, tako pa je bilo ves čas isto. Na trdem ledu si bil na konicah derez in za meča je to zelo stresno. Toda bili smo res dobro pripravljeni, zato nikoli nismo bili na meji svojih sposobnosti.

Menda vas je oblegal tudi medved ...
Najprej so nas strašili, pa smo se kar malo norca delali, a na koncu odprave je res vsak večer v bazni tabor, med šotore, prilomastil medved. Kar malo strašljivo je bilo. Vajen si, da medved ali zbeži ali pa napade, ko vidi človeka, a ta je le iskal hrano. Bil je popolnoma miren. Ostanke hrane smo mu potem dali na eno mesto in je redno hodil med šotori.

Predvidevam, da vas je bilo ponoči kar strah zapustiti šotor in oditi, recimo, na stranišče.
Točno tako. Nelagodno se počutiš. Slišiš ga, ko lomasti naokrog, ampak sčasoma se kar navadiš. Potem smo se že hecali, aha, medved je spet tukaj. Kot da bi bila pred šotorom le mačka.

Koliko je na takšnih podvigih lažje, če imate ob sebi plezalca, kot sta Marko Prezelj in Aleš Česen, kot pa, če ste v steni sam?
Odvisno od smeri. Na takšnih odpravah je prednost predvsem sociološki vidik. V enem mesecu bivanja v surovem okolju vsak potrebuje družbo. Če se s kolegi dobro razumeš, je še toliko bolje, pa še delo se porazdeli med vse.

So bili kakšni spori?
Niti enkrat se nismo skregali, smo pa bili vsi odkriti in smo si vse povedali, sicer se lahko nabira kakšna slaba volja.

Je bil kdo določen za vodjo odprave? Morda najstarejši, torej Marko?
Ne, je bilo vse demokratično.

Ampak, nekdo mora imeti zadnjo besedo. Kako je to potekalo?
Odvisno od odločitve. V kritičnih položajih je tako, da tudi če samo eden reče, da se mu zdi prenevarno in bi se rad navezal, se vsi takoj navežemo.

Koliko sploh plezate povsem prosto, brez varovanja?
Odvisno od smeri in pripravljenosti. Če si suveren, ti to omogoča hitro napredovanje in večjo varnost, kar se morda sliši protislovno. V tej smeri smo bili polovico časa nenavezani. Kot rečeno, če je imel kdo slab trenutek in je rekel, da ni popolnoma prepričan, smo se takoj vsi navezali.

Se strinjate, da je 80 ali celo več odstotkov vzpona v glavi, preostalo pa v mišicah?
Veliko debat je na to temo. Odvisno od vzpona. Nekateri vzponi zahtevajo manj psihične stabilnosti, a več surove moči, pri kakšnih drugih bolj športnih vzponih pa je lahko nasprotno. Enkrat je tehtnica na strani fizike, drugič na strani psihe. Ob velikih podvigih moraš biti seveda tako fizično kot psihično perfektno pripravljen.

Znate odmisliti vse težave, ki jih imate morda v zasebnem življenju?
Znam, kajti plezam slabše, če v zasebnem življenju ni vse urejeno. Za nekatere je pa to lahko tudi ventil v smislu, da z vzponom prečisti glavo.

Južna stena Nanga Parbata je bila izziv tretjega tisočletja. Katera stena zdaj alpinistom predstavlja največji izziv, kaj se podi po vaši glavi?
Ves čas imam neke nove ideje. V alpinizmu sicer največ pomeni Himalaja, ki ponuja tudi največ ciljev, ampak tudi v Alpah in drugje so še mnoge ekstremne smeri. O konkretnih ciljih ne bi govoril, morda jih je celo preveč.