Konec leta je po navadi čas za ovrednotenje med letom uresničenih projektov, zato sta novinarski kolegici pogledali pod časovnico skoraj leto starega projekta, ki predstavlja pomemben opomnik zgodovinskemu času, ki je, bolj kot večina misli, zaznamoval življenje na naših tleh. Kot sta zadovoljno poudarili obe, je odziv bralcev in strokovne javnosti dober, kar daje projektu, ki je bil sprva mišljen za eno leto, dobro popotnico za naprej.

V intimnem svetu je spomin na vojno zelo ohranjen
"Na začetku je bilo najino prizadevanje usmerjeno predvsem v to, da bodo stvari dovolj strokovno napisane. Da nismo populisti, temveč da razumemo čas, o katerem pišemo," je začetne bojazni razgrnila Ana Svenšek, ki ob tem dodaja, da šolski sistem ne v srednji ne v osnovni šoli 1. svetovni vojni ne posveča veliko prostora, kar priča o tem, da je splošen spomin nanjo, z izjemo soške fronte, precej medel. "A prav ta pričevanja, ki jih dobivamo, so pokazala, da je v intimnem svetu 1. svetovna vojna pustila sled v skoraj vsaki družini na Slovenskem. Vsak najde drobec, ki se je ohranil v družinskem izročilu. To je izjemno, saj je vmes minilo 100 let, zamenjali so se sistemi, države, generacije."

Strah pred neodzivanjem se je izkazal za neutemeljenega
Kot je pojasnila Maja, so s pozivom bralcem, naj pošljejo kakršenkoli material v povezavi s 1. svetovno vojno, začeli brez pričakovanj, sprva celo s strahom, ali odziv sploh bo. Zdaj je jasno, da je bil strah odveč. Bralci so pošiljali in še vedno pošiljajo dragocene najdbe, ki pričajo o različnih vidikih morije, ki je štiri leta krojila življenje milijonov. "Povsem nepričakovano so postala prav ta pričevanja jedro portala. Najprej smo namreč mislili, da bodo to samo stranske vsebine. A kot povedo komentarji bralcev pod članki, besedila očitno kar požirajo," pravi Maja Kač, sicer urednica kulture.

Ganljiva pisma, polna stiske, o kateri pa ni zapisane besede
Ob tem pa dodaja, da osebne zgodbe odlično sovpadajo z rdečo nitjo dogodkov in razstav, ki jih v tem letu pripravljajo številni muzeji po vsej državi. "Zdi se mi, da skoraj vse v središče postavljajo zgodbo malega človeka, ki v primerjavi s številkami veliko nazorneje pokaže, kaj pomeni realnost vojne in nesmisel njene krutosti." Kot razloži, so številke v primeru 1. svetovne vojne seveda šokantne, pa vendar šele ob branju pisma vojaka s fronte ali pa razglednice, ki mu jo pošilja družina iz zaledja, začutimo grozo, pomanjkanje in neverjetno breme, ki se je takrat zgrnilo nad ljudmi. Ob tem sta obe poudarili odsotnost opisov grozot v tovrstnih pismih in prav to, da teh opisov v pismih ni, tudi zaradi cenzure, je še toliko večji dokaz, kako strašno je moralo biti vojakom v bojih, da so se med pisanjem domačim temu dejansko izognili.

Ob omembi 1. svetovne vojne večina ljudi najprej še vedno pomisli na soško fronto, a kot pravi Svenškova, je dejstvo, ki se ga vse premalo zavedamo, to, da je veliko slovenskih fantov umrlo že takoj ob izbruhu vojne. Na bojišča so prišli popolnoma nepripravljeni na bojevanje, nobenih zaklonišč ni bilo. "Potem sta sledila težka zima, premik v Karpate, sledilo je strašno trpljenje. Že v prvih mesecih so tako prihajali celi vagoni s krstami vojakov. To je bil velik šok za ljudi, ki pa danes ni v zavesti, ker smo bolj ponotranjili soško fronto, ki je pač potekala na našem ozemlju," pojasni Ana Svenšek.

Zelo enotno gledanje na vojno
Zanimivo je, da so odzivi na vsebine o prvi svetovni vojni tudi vsebinsko enotni. V nasprotju s temami, povezanimi z 2. svetovno vojno, tu ni take delitve mnenj. "Gotovo gre to pripisati časovni oddaljenosti in neideološki razdelitvi, zaradi katerih lahko zares enotno ocenjujemo, da je vojna nesmiselna, in se ne poglabljamo v to, kdo je bil kriv in kdo je bil na kateri strani," pravi Maja Kač, kolegica pa jo dopolni, da med 1. svetovno vojno dejansko ni bilo take delitve.

To leto je tako pri obeh, kolikor so jima to dopuščale službene obveznosti, minilo v znamenju branja, pogovorov z zgodovinarji in obiskov različnih razstav tako doma kot v tujini. "Najbolj me je presunilo branje pisem vojakov družini ali ženi oziroma dekletu. Šele ob tem se zares začutita stiska in osamljenost vojakov na fronti in obenem njihovih družin v zaledju, njihove besede pa človeka kar stisnejo pri srcu," opisuje brskanje po številnih zapisih iz vojnih časov Maja. "In tudi to, kakšnih osnovnih stvari so si zaželeli: toplih nogavic, kakšen zavojček cigaret ali pa jabolko," jo dopolni kolegica in dodaja, da je z zanimanjem opazovala, kako lepo so napisana pisma.

Vojaki so se vedno zahvaljevali
Branje jima zato ni povzročalo nobenih težav, opažata pa, da je jezik v njih velikokrat narečen. Kratki stavki v pismih velikokrat povedo zelo veliko o vojakih in tudi o celotni stiski v vojni, eno izmed skupnih opažanj pa je tudi vsakokratno zahvaljevanje vojakov. "V vsakem pismu se zahvaljujejo in tudi opravičujejo svojim staršem in bližnjim, če so kdaj kaj morebiti naredili narobe, ker nikoli niso vedeli, ali ni to poslednje pismo," pravi Ana.

V vojne grozote ujetih več generacij
Pojav, ki je žal pogost, je tudi ponavljanje soočanja vojnih grozot različnih generacij. "Gospod Kamil Arčon iz Vrtojbe nam je poslal dopisovanje svojega očeta in strica, ki ga nikoli ni poznal, saj je padel na bojišču, zraven pa dodal lastno zgodbo, zaznamovano z nepojmljivimi krutostmi 2. svetovne vojne. Takšnih zgodb je veliko: starši generacije so izkusili prvo vojno ali celo obe, otrokom pa ni prizanesel strahovit spopad dvajset let pozneje. Ta ponovitev v zgodbi ene ali dveh generacij je srhljiv opomnik, da se ničesar ne naučimo," pravi Maja Kač in dodaja, da se ji tudi zato zdi pomembno, da je vzpostavljen prav tak portal.

Letos je ob 100. obletnici začetka vojne po vsej državi na ogled precej razstav in prizadevata si, da jih ažurno predstavljata tudi na spletu. Kot pravi Ana Svenšek, so tudi razstave dokaz, da imajo muzeji v svojih depojih veliko materiala, povezanega s 1. svetovno vojno, ki pa ga imajo le redko možnost pokazati. Ob tem je zelo pohvalno, da se njihova zbirka zdaj še krepi, saj številni zasebni zbiralci prinašajo svoje najdbe v muzej. "Ravno pred dnevi je pisal gospod, da je na najino pobudo prinesel uniformo svojega sorodnika v Muzej novejše zgodovine Slovenije. Včasih naju prav preseneti, kaj vse ljudje še hranijo po 100 letih: od ur, podkev, čelad, priznanj do svetinjic in še česa."

Pozitivnega odziva stroke sta zelo veseli
Zelo sta veseli, da so tudi odzivi kolegov zgodovinarjev pozitivni. Kot pravita, se srečujejo na razstavah, in ko koga prosita za intervju ali kakšno razjasnitev, z veseljem privolijo in so zelo zadovoljni, da obstaja tak portal, ki je namenjen samo enemu zgodovinskemu obdobju. In kakšna bo usoda portala v prihodnje? "Najprej je bil načrt, da bo portal živel eno leto, zdaj pa ugotavljamo, da je odziv nanj zelo pozitiven, tako da bo gotovo živel še tudi prihodnje leto, ko bo 100. obletnica začetka soške fronte. Materiala je sicer dovolj, da portal brez težav živi vsa štiri leta, če bo le dovolj sredstev in časa zanj - seveda ob predpostavki, da bodo tudi bralci še naprej brali vsebine," načrte za naprej pojasnjuje Svenškova. Podobne pomnike poznajo tudi v drugih evropskih državah, kjer so številni muzeji v teh letih prav tako pripravili posebne razstave o 1. svetovni vojni. Kot pravi, je bila spomladi v Verdunu, kjer se že zdaj pripravljajo na 100. obletnico bitke za Verdun, ki bo leta 2016. Tamkajšnji muzej je zaprt in ga bodo čez dve leti popolnoma obnovljenega znova odprli za javnost.

Dnevnik vojaka s fronte bo izšel v knjižni obliki
Med biseri, do katerih sta se dokopali med raziskovanjem in zbiranjem spominov, je tudi dnevnik vojaka s fronte, ki jima ga je poslal njegov vnuk. "Že na začetku projekta je vzpostavil stik z nami in povedal, da hrani dnevnik deda, ki je sodeloval na treh frontah. Pred kratkim sem ga obiskala in dnevnik je res impresiven," je Maja Kač pojasnila enega izmed pomembnih projektov v prihodnjem letu. V sodelovanju z vnukom je namreč padla odločitev, da dnevnik, ki obsega več kot 300 izjemno lepo napisanih strani, in goro razglednic, ki jih je ded zbral v Rusiji in na drugih krajih bojevanja, izdajo v knjižni obliki v letu, ko bomo na naših tleh počastili 100. obletnico začetka soške fronte. "Knjižna oblika ima, zlasti ko gre za dnevniške zapise, gotovo svoj čar in bralci bodo lahko skupaj z dnevnikom doživljali zgodovinske dogodke skozi oči enega izmed vojakov."