Dijaška organizacija Slovenije (DOS) je v sodelovanju z ministrstvim za izobraževanje, znanost in šport konec marca četrtič zapored razglasila naj dijaka in naj dijakinjo. Z izborom so želeli nagraditi dejavne dijake, ki niso uspešni le na učnem področju, ampak se tudi v prostem času ukvarjajo z različnimi obšolskimi dejavnostmi. Izjemne najstnike so predlagale srednje šole, najboljša pa je izbrala petčlanska komisija DOS-a. Med fanti je naj dijak postal Jernej Štremfelj, dijak 2. letnika Gimnazije Jurija Vege iz Idrije, pri dekletih pa Urška Pliberšek, dijakinja 3. letnika mariborske srednje šole za gostinstvo in turizem.

MMC je dal priložnost, da se predstavi, Jerneju, fantu, ki ga navdušujejo matematika, fizika in kemija, a v isti sapi doda, da je pomemben del njegovega življenja tudi glasba. Poleg igranja klavirske harmonike igra kitaro, hodi k solopetju in je član pevskega zbora.

Ponašate se z nazivom naj dijak 2013, ki vam ga je prineslo ne le to, da ste odličen učenec z uspehi na raznih šolskih tekmovanjih, ampak tudi nadobudni harmonikar. Katera pohvala se vam je ob tem priznanju najbolj vtisnila v spomin?
Ob prejetju tega priznanja sem prejel številne čestitke in pohvale. Toliko ljudi mi ni čestitalo še nikoli do zdaj, nad odzivom sem bil res prijetno presenečen. Težko bi rekel, katera pohvala se mi je najbolj vtisnila v spomin, lahko pa rečem, da ne bom pozabil odziva na idrijski gimnaziji, ki jo obiskujem. Tam so mi pripravili pravo manjšo prireditev, prejemal sem čestitke od sošolcev in profesorjev. Lepo je videti, da te ljudje okrog tebe podpirajo in so zadovoljni ob tvojih dosežkih.

Kdo vas je predlagal za to priznanje?
Za to priznanje me je predlagala dijaška skupnost Gimnazije Jurija Vege Idrija, na katero je bil pred meseci naslovljen razpis za ta izbor. Presodlili so, da sem primeren kandidat, in me predlagali ter mi potem tudi pomagali pri zbiranju potrebnih dokazil in oblikovanju prijave, za kar se jim ponovno zahvaljujem.

Ali brez težav pohvalite samega sebe in s ponosom govorite o svojih dosežkih ali ste raje nekoliko zadržani, da ne bi izpadli hvalisavi, predvsem pred sovrstniki?
Mislim, da mora človek imeti pravo mero za to. Če se preveč hvališ, to v nobenem primeru ni dobro, saj je nevarno, da postaneš preveč samovšečen, misliš, da si boljši, več od drugih. To lahko hitro vodi do tega, da nehaš delati tako kot v preteklosti in nizko padeš, poleg tega pa te tudi ljudje ne marajo. Sam zato vidim ta naziv tudi kot nevarnost, da se mi zgodi kaj podobnega, in se poskušam temu popolnoma izogniti. Po drugi strani pa seveda tudi pretirana skromnost ni dobra. Treba se je zavedati svojih odlik, a biti realen. Saj po navadi je tako, da dosežki govorijo zase, sploh pri takih nazivih, kot je naj dijak. Za ta naziv vedo praktično vsi, zato se mi o tem ni treba nikjer hvaliti. Morda bi lahko rekel, da sem zadržan, vendar v tem ne vidim nič slabega. Takrat, ko se je treba pokazati in dokazati s svojimi dosežki, sem gotovo zraven, sicer pa se ne hvalim.

Obiskujete drugi letnik idrijske gimnazije. Kako dobro imate v glavi že začrtano svojo poklicno pot? Se vidite v naravoslovnih vedah ali vam je bližje družboslovje?
Moja poklicna pot je še daleč od tega, da bi bila začrtana. Zelo dolgoročnih načrtov nimam, saj niti ne vem še natančno, kaj bom študiral. Lahko rečem, da me bolj zanimajo naravoslovne vede, v njih se bolj vidim. Če pogledam, denimo, predmete v šoli, me najbolj zanimajo in mi gredo od rok fizika, matematika in kemija. Vendar se mi za zdaj še ni uspelo odločiti za študij. Obstaja tudi možnost, da se odločim za kakšen drug študij, recimo kaj v zvezi z računalništvom, programiranjem. Izločil pa sem že družboslovne vede, tudi v medicino vem, da se ne bom podal.

Kaj pa dilema ostati v Sloveniji ali "pobegniti" čim prej v tujino? Za mnoge mlade sta študij ali iskanje dela v tujini danes že povsem enakovredni možnosti, saj so se doma mnoga vrata zaprla. Se spogledujete morda z drugimi državami že zdaj?
Ne. Z drugimi državami se še ne spogledujem, morda bi bilo drugače, če bi imel že jasno začrtano pot, vizijo, kaj želim postati v življenju. Če bi se odločal zdaj, se za študij v tujini ne bi odločil. Slovenijo imam rad in imam vsaj za zdaj namen tu ostati. Seveda pa bomo videli, kaj bo pokazal čas. Upam, da ne bom čez nekaj let, če se bodo tudi meni vrata pri nas zaprla, ugotovil, da nisem imel prav in bi bilo res bolje čim prej v tujino.

Idrija je znana po nekaj zelo uspešnih podjetjih. Je morda kakšno že izkazalo zanimanje za vas, je vaša šola kakor koli povezana z gospodarskim dogajanjem v kraju?
Šola se povezuje tudi z gospodarstvom. V sklopu laboratorijskih vaj pri naravoslovnih predmetih večkrat obiščemo katero izmed podjetij. Je pa res, da se s tem bolj srečujejo dijaki programov strojni tehnik in mehatronik operater, ki se poleg gimnazijskega programa prav tako izvajata na naši šoli. Sicer pa od podjetij še ni bilo kakšnega stika. Najbolj seveda potrebujejo bolj tehnično usmerjene dijake, ki že vedo, da jih bo študij vodil v takšen poklic. Sam pa še ne vem, kaj bo to, zato je razumljivo, da zanje (še) nisem zanimiv.

Nanizali ste tudi že izjemne uspehe v igranju klavirske harmonike. Zakaj prav harmonika? Ste po tem instrumentu posegli naključno, gre morda za družinsko tradicijo ali kaj tretjega?
Če se prav spomnim, je bila moja prva želja, da igram kitaro. To je bilo še pred osnovno šolo. Po televiziji sem videl različne glasbene skupine in si predstavljal, da sem v njihovi vlogi. Takrat harmonike niti nisem imel v mislih, inštrument mi ni bil zanimiv. Res pa je, da je bila predvsem pri očetu želja, da igram harmoniko. Konec prvega razreda osnovne šole sem se potem odločil, da se vpišem v idrijsko glasbeno šolo. Obveljala je seveda moja želja, da igram kitaro in tako sva se z mamo odpravila na vpis, kjer pa je bilo prosto mesto samo pri kljunasti flavti in harmoniki. Odločil sem se za harmoniko in kmalu ugotovil, da je bila odločitev pravilna. Takrat sem res imel srečo. Mislim, da se v kitari ne bi tako našel, kot sem se v harmoniki. Kitaro sicer zadnji dve leti prav tako igram. Bolj za zraven.

Na vašem območju pogosto sodelujete na koncertih, imeli ste tudi že dva samostojna koncerta, udeležujete se veliko tekmovanj. Zdi se, da harmonika med mladimi ohranja priljubljenost. Bomo lahko kmalu slišali za Ansambel Jerneja Štremflja, je to ena izmed vaših želja?
Res je. Mislim, da harmonika v zadnjem času celo nekoliko pridobiva priljubljenost. Je pa treba vedeti, da je veliko ljudi, ki jim narodno-zabavna glasba ni všeč, so pa vseeno zadovoljni in z veseljem prisluhnejo, če na harmoniko izvajam tudi drugačne zvrsti glasbe. Raznovrstna glasba, ki jo izvajam, menim da privabi več ljudi, tudi mladih, kot če bi izvajal samo eno zvrst glasbe. Težava je le v tem, da marsikdo še ne ve, da je to mogoče. Upam, da ne bo kdo razumel, da ne maram narodno-zabavne glasbe. Nasprotno. Zelo imam rad predvsem glasbo bratov Avsenik, ki je res zelo kakovostna. Veliko glasbe, ki jo danes najdemo na slovenski glasbeni sceni (tako narodno-zabavni kot drugi) je namreč žal daleč od tega, da bi jo označil za kakovostno. Avsenikovo glasbo rad izvajam in se vsako leto udeležujem tudi mednarodnega tekmovanja iz te glasbe v Begunjah na Gorenjskem. Moja želja je v prihodnosti tudi ustanoviti ansambel. Kdaj bo to, pa niti sam ne vem. Treba je najprej dobiti glasbenike in nato žrtvovati veliko časa za vajo. Verjetno pa se ansambel ne bo tako imenoval, haha.

Gresta šola in glasba za zdaj še lahko pri vas z roko v roki? Kaj je tisto najboljše, kar iz vas izvabi glasba, kaj vam je dala?
Gresta. Potrebna je dobra organizacija časa, pa gre. Seveda je res, da časa nekoliko primanjkuje. Velikokrat se zgodi, da bi se za kakšen nastop lahko bolje pripravil, če ne bi imel šolskega dela. Prav tako se zgodi, da bi se za kontrolno nalogo lahko bolje pripravil, če ne bi imel v tistih dneh pomembnega nastopa ali vaj. Vendar mi je do zdaj v veliki večini primerov uspelo dobiti pravo razmerje, da sem bil s končnim rezultatom zadovoljen. Je pa tako, da je šola pri meni na prvem mestu. Če je treba izbirati med vajo in učenjem, se pač odločim za učenje. Seveda pa raje igram harmoniko, kot sedim za knjigami. Kaj mi da glasba? To je nekoliko težko opisati, pa vendar. Najprej je tu sprostitev od vsakdanjih obveznosti in stresa. Vsaka vaja sicer ni sproščujoča, lahko je tudi stresna, vendar ko stvar zazveni tako kot mora, je to nekaj neprecenljivega. Skozi glasbo lahko izražam svoja čustva, včasih me popelje v čisto drug svet, v katerem uživam in se počutim dobro. Za tem pa seveda pride tudi izjemen občutek, ko prejmeš aplavz polne dvorane in potrditev, da igraš dobro in s tem osrečuješ tudi druge ljudi.

Gospodarsko in družbeno stanje v Sloveniji ni rožnato. Koliko se vi v razredu, šoli ali med svojimi prijatelji sploh pogovarjate o razmerah v naši državi, o vlogi mladih, željah in pogledih, kako naprej? Se vam kdaj zgodi, da se tudi mladi ujamete v že zlajnano misel, "da se tako ali tako ne da nič narediti" in da "so vsi, ki so na uglednih položajih, isti lopovi"?
Seveda beseda nanese tudi na to temo. Res pa je, da smo vendarle v razredu stari šele 16 let in o kakšnih konkretnih rešitvah in vizijah, kako naprej z našo državo, ne razmišljamo preveč. Ko pa debatiramo o tem, smo največkrat kritični do vodilnih v naši državi. Mislim, da med mladimi na splošno velja mnenje, da bi bile stvari pri nas lahko bolje vodene, kot so. Seveda to še ne pomeni, da se ne da nič narediti. Vsaj jaz tako mislim.

Štejete rosnih 16 let. Česa vas je najbolj strah, ko si zamišljate, kdo, kaj in kje boste pri 20 (30) letih? Saj veste, ko med prijatelji nanese na pogovor "Ko bom star 20, pa ne bom več ..."? Da vprašam drugače, česa si najmanj želite, da se vam zgodi v nekaj letih - npr. neuspeh pri šolanju, da bi še živeli doma pri starših, da bi izgubili polet in idealizem, ki ga v srcu nosite zdaj ...?
Najprej naj povem, da si v prihodnosti želim pravilne odločitve za študij in uspešnega zaključka le-tega, nato pa si želim dobre zaposlitve in dela, ki ga bom z veseljem opravljal. Poleg tega bi se rad še naprej ukvarjal z glasbo, ki predstavlja pomemben del mojega življenja. Sicer pa lahko rečem, da se za zdaj prihodnosti ne bojim, najmanj pa si želim, da ne bi znal še naprej razvijati svojih talentov in odlik. Zavedam se namreč, da so mi bile dane nekatere sposobnosti, ki jih nima ravno vsak. Zato imam še toliko večjo odgovornost, da s temi sposobnostmi naredim nekaj konkretnega, nekaj dobrega. Ta nagrada mi resda daje dokaz, da sem na pravi poti, a vendarle sem šele na začetku. Najmanj si torej želim tega, da bi pri tem začetku tudi ostal. Čez desetletja namreč to, da sem bil leta 2013 naj dijak, ne bo pomenilo popolnoma nič.

Kako torej vidite kozarec, v katerem je "vsebina" Slovenije? Kot napol prazen ali napol poln?
Na svet rad gledam s čim bolj optimistične strani, zato bo odgovor seveda, da vidim napol poln kozarec. Gotovo je tako tudi zaradi tega, ker prav veliko temne plati življenja v Sloveniji in nasploh še nisem okusil. Če bi sodil po tem, kar doživljam jaz osebno kot gimnazijec, ki mu trenutno nič ne manjka, je kozarec gotovo napolnjen. Vendar vem, da v resnici ni tako. Stanje v naši državi res ni rožnato. In morda smo ravno mladi tisti, ki edini lahko rešimo to krizo. Mladi, ki imamo zagon in željo delati dobro. Že samo slovenski politični prostor potrebuje prenovo, nove ljudi, državnike, in ne politikov, ki delajo le za lastne interese.