Boštjan M. Zupančič, med pravniki znan tudi kot "BMZ", že dve desetletji opozarja na proces, ki je po njegovem mnenju spregledan in prikrit, njegove posledice pa bi lahko bile za človeštvo katastrofalne in daljnosežne. Na svetovni oder namreč že 60 let z velikimi koraki stopajo generacije moških, ki niso razrešili latentnega spora z očetom za materino naklonjenost in niso ponotranjili osnovnih civilizacijskih norm. Ti zdaj sprevračajo vse družbene institucije in ogrožajo svetovni pravni red. Vprašanje pa je, ali so zmožni svoj egoizem in narcisizem preseči. Z uglednim pravnikom - med drugim je desetletje predaval na uglednih ameriških univerzah, bil je ustavni sodnik - smo se pogovarjali o stanju v Sloveniji in svetu ter o mogočih izhodih iz trenutne krize. Vabljeni k branju!
Kot sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice imate verjetno drugačen vpogled v trenutno stanje v Sloveniji in v to, kaj se dogaja po svetu. To opisujete tudi v svojih knjigah. Veliko ste že pisali o tem tudi v svojih esejih pred 20 leti. Lahko za tiste, ki morda niso imeli priložnosti prebrati vaših del, na kratko malce povzamete svoj pogled na stanje v svetu in Sloveniji? Kje smo in kam gremo?
Mislim, da je preprostemu človeku danes precej jasno, kje smo - zlasti tistim, ki so recimo starejši od 40, 45 let in ki se še spomnijo, kako so stvari delovale v prejšnjem sistemu. Pravkar sem bil v trgovini in mi je neka gospa dejala, da je bila že prej proti uvedbi kapitalističnega sistema, če se tako izrazim. In zdaj ugotavlja, da je imela prav.
Kar se tiče diagnoze, ni treba biti preveč pameten, da ugotoviš, da smo v teh 20 letih stvari kraljevsko zavozili. Ampak kar ljudje dobro vedo, je, da, stvari nismo zavozili mi. Če ima ta gospa zdaj 620 evrov plače in če imajo menedžerji v istem podjetju 6.000 evrov plače, se pravi 10-krat višjo plačo, potem je to pač kapitalizem. In tu nismo zavozili mi, čeprav smo pred 20 leti na ta sistem navdušeno pristali, ampak je zavozil sam kapitalizem.
Tudi v Ameriki se je razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v zadnjih 20 letih popolnoma spremenilo. Stvari so tam začele propadati že, ko je na oblast prišel Ronald Reagan, neki kavbojski igralec, ki ni imel pojma o pojmu in ki so ga zmanipulirali neoliberalci iz čikaške šole. In takrat je sistem začel propadati. Eshatološko se je izpraznil (ne proizvaja več smisla in smiselnosti), kot je dejal William Buckley, in drsi navzdol. In to ni ekonomsko, temveč moralno in etično vprašanje.
In za razliko od Američanov in Francozov ter, konec koncev, Italijanov in drugih so v Sloveniji tisti, ki so starejši od 40 let, imeli izkušnjo s sistemom, ki sicer ni bil učinkovit, temeljil pa je na solidarnosti. In to je bilo ljudem jasno. Vprašanje je, kaj se bo zdaj iz tega razvilo v slovenskih razmerah, ki so drugoten odsev svetovnih, in v svetovnem merilu.
To izkušnjo z drugačnim sistemom omenjate tudi v svoji knjigi. Ekonomisti bi vam lahko očitali, da je bil prejšnji sistem iluzija, češ živeli smo na posojilih Zahoda, ki so financirala to relativno oz. zelo lagodno življenje ljudi. So vam kdaj očitali, da ste socialistični nostalgik oz. jugonostalgik in ali sebe dojemate kot takega?
Nisem nostalgik, ker me ni bilo tukaj. Jaz sem skoraj celotno odraslo mladost preživel v Ameriki. Vrnil sem se, ko sem bil star 39 let, se pravi leta 1986. In nisem nostalgik, ker nimam glede ničesar biti nostalgičen. Nostalgija je domotožje, jaz pa tega dóma, časovno gledano, nisem imel.

Kar pa zadeva ekonomiste, jih je Rudi Rizman enkrat krasno okrcal, tuje in naše, češ da so plačane duše. Večina zahodnih ekonomistov, ki pišejo o makroekonomskih temah, je prodanih duš. Plačani so iz sistema in morajo iznajti razloge, zakaj naj bi sistem preživel, čeprav za to ni nobenega razloga. Gre enostavno za obrambo dejstva, da so proizvodna sredstva zdaj v rokah posameznikov. Da na njih ni družbene lastnine. To je os, okoli katere se vse obrne.
V ozadju vsega tega pa je velika ameriška paranoja, ker so jim oprali možgane, da je komunizem veliki bav bav, in vidijo rdeče, samo če jim omeniš to besedo. Vsi naši ekonomisti, ampak res vsi do zadnjega, se lahko skrijejo pred Bajtom (Aleksandrom, op. a.).
On je verjel v sistem - o tem je pisal v svoji zadnji ekonomski knjigi -, ki ga je videl kot skupinsko lastnino, in sistem je deloval. Kje pa smo danes? Kje je Iskra Delta, kje je TAM, kje so vsa ta podjetja? In kaj je od Slovenije ostalo, ko smo prišli v kapitalizem? Zgodil se je tudi generacijski zlom in zdaj vsi tulijo v isti rog, ampak realnost se vidi na cesti.
Vi v več svojih delih postulirate, da je premik po zvončasti krivulji navzdol oz. propad civilizacije posledica tega, da t. i. prededipalci* (glej opombo) postajajo sistem zase. Zato gre po vašem mnenju pri tem razkroju za neko zelo globoko psihološko vprašanje. Vi pravite, da rešitve ne vidite, ker se mora bodisi zgoditi implozija osebnosti prededipalcev, da nato na teh ruševinah vznikne nekaj novega, bodisi da (postedipalno) presežejo svoj nerazrešeni Ojdipov kompleks
Jaz to generacijo imenujem D-generacija. Žal pa to ni predvsem slovenska težava. In to je klinično vprašanje. V moji naslednji knjigi sta dva nosilna sestavka. Enega je napisal biolog Anton Komat, ki je natančno razčlenil težavo hormonskih motilcev (Zupančič v svojih delih dokazuje, da se edipalizacija zgodi čedalje težje, in sicer zaradi hormonskih motilcev, kot so na primer pesticidi, ki že v maternici preprečujejo maskulinizacijo možganov zarodka, op. a.). Pri čemer ugotavlja, da je veliko literature na to temo prikrite.
Drugi sestavek pa je napisala Vesna Godina, ki v to biološkost ne verjame in govori o tem, zakaj ta edipalni trikotnik v Sloveniji ne deluje. In če ne deluje, se zgodi razpad vrednot, norme se ne asimilirajo več.
Če izhajate iz hipoteze, da je v svojem izvoru vse biološko pogojeno - ne pravim, da je vse tako enodimenzionalno -, potem se je tu ustavil proces asimiliranja norm. Feminizirani možgani namreč niso zmožni istovetenja z očetom. Če se torej to zgodi istočasno in masovno, npr. na Japonskem, Cipru, Islandiji, v Latviji ... prav tako kot v Sloveniji, potem se je proces, ki je bistven za civilizacijo, nehal odvijati. In potem je najmanj, kar lahko rečemo, to, da je civilizacija ogrožena.
Obstaja potem sploh kakšna možnost za rešitev? Če je torej težava tudi biološko pogojena, potem bi bil najbrž del rešitve najprej povsem prepovedati pesticide?
Absolutno.
A v trenutnem sistemu se to ne more zgoditi.
Da. Tu pa je še nekaj drugega, in to je še odprto vprašanje. Če se te mutacije, pogojene s strani pesticidov, plasirajo v t. i. "junk DNA" (smetiščni DNK, op. a.), potem jih čiščenje okolja v nekaj generacijah izniči.
Prav zdaj se pojavljajo nove teorije, ki pravijo, da ta "smetiščni" DNK ni za v smeti, ampak se rekombinacije genskih značilnosti iz tega dela pojavijo v naslednjih generacijah. Dokončnega odgovora pa tu še ni.
Ob branju vaše knjige se mi je pojavila določena skepsa do vaših idej. Pišete, da je težava današnjega časa v brezidejnosti, neustvarjalnosti in povprečnosti, pri čemer se načeloma strinjam z vami. A če pogledamo na zgodovino z malce bolj statističnega vidika - v preteklosti je bilo ljudi, ki si jih je zgodovina zapomnila, vseeno le peščica. In če gledamo Gaussovo krivuljo, je 80 odstotkov ljudi povprečnih, 20 odstotkov pa je deviacij v negativno in pozitivno stran krivulje. Včasih je bilo na Zemlji tudi precej manj ljudi kot danes. Pri masi sedmih milijard ljudi bi torej tudi ta povprečnost prišla bolj do izraza. Se vam ne zdi, da je danes le potrebnega več časa, da se nove in izvirne ideje prebijejo prek vse te mase?
Absolutno, to je zgodba o pogojih za prodor izvirne ideje. Če v organizaciji ustvarjalnemu človeku daste ustrezno mesto, potem bo kot lokomotiva povlekel celotno kompozicijo naprej. Pri reproduktivnem umetniku je potrebno, da razume ustvarjalnost, npr. skladatelja, sicer učinek izostane.
Drugi vidik pa je, da ustvarjalnost potrebuje določen čas, preden se plasira v vsakdanjik. Znano je tudi, če gledate s poslovno-industrijskega stališča, da posameznik ne pomeni nič in da se glavne iznajdbe dogajajo v podjetjih. Z drugo besedo, obstajati mora kontekst, in seveda je potreben čas.
Tega pa v sodobnih korporacijah ni.
Da, ker je interes zožen na dobiček. In vprašanje je, ali obstaja ustvarjalnost. Danes se Vojne in miru ne piše več, velikega romana ni več. Velikega romana ni, velike simfonije ni, in po mojem mnenju je to povezano s testosteronom. Tako ali drugače.
Morda tudi s samim sistemom? Spomnim se, ko sem bral o življenju Karla Marxa - njega je celotno kariero financiral Engels. In Marx je živel na njegov račun, hodil po "kurbenhausih" in pil, vmes pa je spisal še Komunistični manifest. To danes skorajda ni mogoče.
Ja, ja, saj "kurbenhaus" spada zraven (smeh). Financiranje že. Saj imate v Sloveniji veliko literatov, ki bi lahko napisali Sto let samote, pa romana ne napišejo.
Drug ekstrem pa so Firence. Ste imeli da Vincija, Brunelleschija ... in to vse v enem kraju, ki je bil malo večji kot Ajdovščina. Ali je to genetsko ali politično vprašanje Medičejcev? Ne, po mojem mnenju mora biti še nekaj drugega. Zakaj pa se Firence ne zgodijo v Sloveniji, ali na Hrvaškem, ali pa, konec koncev, v današnji Italiji.
Sistem ima nekaj opraviti s tem. Sistem, ki sprošča ustvarjalnost, kot bi rekel Jacob Burckhardt. To pa je danes psihoanalitično vprašanje, in sicer masovno psihoanalitično vprašanje. Ali jo stimulira ali pa je ne. To je tudi zgodba o tolerantnosti. Pod Medičejci so se lahko dogajale nekatere stvari, ki se v srednjem veku niso mogle.
Bi se danes neka nepovprečna ideja sploh prepoznala? Velikokrat se danes kot "nekaj več" razglaša določene stvari, ki to niso, kjer gre za, kot pravijo Američani, "hype". Ali se v Sloveniji sploh lahko zgodi premik iz krize, saj se pri nas izredne posameznike pogosto sankcionira? Smo že na točki, ko smo pripravljeni zavreči stare vzorce in si reči: OK, res nam gre slabo, poskusimo nekaj povsem "novega"? Bi bili sposobni prepoznati pravega voditelja?
Ne. V provincialnem okolju velja teorija rdečega maka. Ko mak pogleda iz žitnega polja, se ga odreže. To je stvar zavisti, zavisti kot socialno-psihološkega fenomena. Morali bi vprašati brata Jakopin ali pa ajdovski Pipistrel, če je slovenski ekosistem ustrezno okolje za ustvarjalnost.
Demokracija je po Lacanu ženski način gledanja, ki je lahko komplementaren moškemu, ampak še vedno pomeni položaj, v katerem je vse relativno. In v demokraciji prevladuje princip najmanjšega skupnega imenovalca, kar so v starih komunističnih časih imenovali "negativna selekcija" in uravnilovka.
In če pogledate, kaj vse danes priplava na gladino v demokratičnem procesu, razen Angele Merkel, potem to ne bi smel biti šok. Vključno s Francoisom Hollandom in Davidom Cameronom. In če jo bodo vodili taki golobradci, Evropa ne bo daleč prišla. Na drugi strani pa imate Putina, kar pa je inverzno enaka zgodba.

Kje torej vidite srž problema v Sloveniji, če se vrneva na domače področje?
Globinska težava Slovenije je v zavisti. Zavist je morilka vseh vrlin. In nezgodovinski narodi, kot jih je imenoval Marx, so zaznamovani s to težavo, ki jo je na svoj način zaznal tudi Ivan Cankar. Zanimivo je, da davčna uprava v Sloveniji še kar dobro deluje. Zakaj? Ker tiste gospe, ki tam delajo, pa najbrž tudi kakšen gospod, delujejo s pozicije zavisti, ko je treba nekomu zapleniti celo hišo, da se plača 124,8 evra dolga - to pa krasno deluje.
Če bi v vodo dali kakšno kemikalijo, ki bi iz možganov splaknila nevoščljivost, bi v Sloveniji vse stvari takoj delovale 600 odstotkov bolje. Seveda pa je tu velika razlika med žensko zavistjo na eni in moško nevoščljivostjo na drugi strani. V prededipalnem sobesedilu pa je tako ali tako vse drugače.
Če pogledate malce širše, pa je jasno, da je slovenska težava tudi odraz težav Evrope. Evropa je stara in zatrta, v njej je veliko ostankov nefunkcionalnih vrednot. Tu pa je velika prednost Amerike, kjer je razkorak med idejo in akcijo majhen.
In kje vidite rešitev? V mladih je ne vidite, ker gre po vašem mnenju za prededipalce, ki iščejo samo svoj lastni užitek in ki ne uvidijo, da je težava v njih samih. Starejše generacije so obremenjene s prejšnjim sistemom. Ima Slovenija sploh kakšno rešitev, razen da morda spet postanemo večji fevd kakšne druge države?
Vi izhajate iz predpostavke, da Slovenija kot ekosistem, govorim sociološko, deluje kot neodvisen ekosistem, kar seveda ne. Če bi bila jutri ekonomska kriza razrešena in bi se v svetu stvari začele neverjetno dobro odvijati, potem bi v Sloveniji na te težave pozabili.
Te težave pridejo v ospredje, ko se stvari zaostrijo. Slovenija svojih težav niti ni sama opredelila niti jih ne more sama reševati. Lahko jih samo v okviru svetovne krize in tega, kako se bo ta razrešila. Če pa bi govorili o tem, ali je v Sloveniji mogoče kaj storiti, pa imate prav. Tukaj ni mogoče sestaviti niti ene edipalne stranke. Niti enega društva, ki ne bi bilo v nevarnosti, da se ga sprevrže s prededipalnimi stališči, ni mogoče sestaviti.
Kaj pa vi? Se radi vračate v Slovenijo?
To pa je stvar nostalgije. Ravno danes sem prijatelju napisal SMS-sporočilo "Slovenija, ti si kakor kronični bronhitis ..." (smeh). Ne moreš se je znebiti. Veste, ko je človek starejši, se mu zgornje plasti neokorteksa začnejo malce podirati in znano je, da so starejši ljudje bolj domotožni.
Se vračam v Slovenijo in to mi akumulatorje na nek način napolni in izprazni. Ampak težava je v tem, da je Strasbourg vas. Tam se nič ne dogaja. V Alzaciji je skoraj nemogoče imeti družabno okolje. Če bi v Slovenijo prihajal iz Pariza, bi verjetno prihajal bolj takole (zaniha z roko).
So slava, moč, oblast, denar in vpliv lahko v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?
Ne. To je metafizično vprašanje. Slava, moč, denar - to so Hobbesove kompenzacijske kategorije. Človek, ki je doživel satori (razsvetljenje, op.a.), ne potrebuje več kot dve skodelici riža na dan. Ne potrebuje ne slave, avtomobila, ničesar. In mimogrede, tu se lahko stvari tudi obrnejo.

Preskok iz prededipalnosti v postedipalnost (stanje razsvetljenega posameznika, brez primarnega narcisizma, op. a.) je načeloma lažji kot preskok iz edipalnosti. To zadnje (odlaganje užitka) je namreč program, ki človeka zameji. In z mojega stališča je veliko psihoanalitično vprašanje, ali je ta preskok iz pred- v postedipalnost mogoč. Če so prededipalci tega zmožni, bo sistem rešen in bo veliko boljši. 21. stoletje bo duhovno, ali pa ga ne bo.