Spletna socialna omrežja so trend. Družbeni, ekonomski in vse bolj - politični. Letos je svoj prvi tvit 'začivkal' papež Benedikt XVI., predsednik ZDA Barrack Obama je priredil enourni klepet z državljani po Twitterju, podobno predsednik Evropske komisije Manuel Barroso, poleg Twitterja je svoj osebni kanal na YouTubu odprla nemška kanclerka Angela Merkel. Vsi ti so seveda tudi na Facebooku. Poleg njih pa je (skoraj) na klik dosegljiva še nepregledna množica drugih politikov - slovenski niso izjema.
Zgodovina je navadno skrbela za velik razkorak med navadnimi smrtniki in tistimi, ki so z visokih političnih položajev odločali o njihovih usodah. V srednjem veku se je podanik s svojim cesarjem navadno srečal le, če je naključno slišal njegovo ime. Še pred desetletji so ljudje poglavarja nekdanje Jugoslavije navadno gledali od daleč, na javni prireditvi, na televiziji. Tudi v zadnjih dveh desetletjih ni bilo veliko drugače. Prav dandanašnjik pa prinaša izjemne spremembe.

Facebook je postal obred - ne le za državljane
Dandanes lahko vsak državljan kadar koli, včasih tudi v realnem času, polemizira z izbranim političnim veljakom. Kot bi poslal SMS prijatelju in ga dobil nazaj - vsaj v teoriji. V praksi je to iz razumljivih razlogov redkeje, a le v zadnjih nekaj letih se spremembe v politični komunikaciji dogajajo s svetlobno hitrostjo. Razkorak med navadnimi smrtniki in veljaki se s selitvijo politične komunikacije na svetovni splet hitro zmanjšuje.
Socialna omrežja kot poceni kampanja
Politiki se na splet ne selijo le zaradi trenda in moči socialnih omrežij - prek Facebooka so, recimo, organizirali prenekatero revolucijo arabske pomladi - tudi cena je za stranke vabljiva. Večina slovenskih političnih strank je globoko zadolženih, veliko denarja je šlo za pogoste referendume, pa tudi stroški za predčasne volitve pridejo predčasno. Tvit pa po drugi strani stane neprimerljivo manj kot obcestni plakat ali oglaševalski TV-spot.

Gantar, Turk, Kresal ... nekateri so tu že dolgo
Iz meseca v mesec je politikov na socialnih omrežjih vse več. Veliko jih je sicer tam že dolga leta, saj so se pridružili iz osebnega zanimanja. Najvidnejši primeri: SDS-ovec in nekdanji minister za razvoj Žiga Turk čivka (tvita, prev. av.) že od leta 2007 ter je z 8.500 tviti in še 5.000 dodatnimi tviti na svojem mednarodnem profilu absolutni rekorder. Dolgo kilometrino ima tudi nekdanji predsednik državnega zbora Pavel Gantar (Zares). Izjemno in dolgo je dejavna tudi predsednica LDS-a Katarina Kresal.
Spet drugi so bolj kot ne ujeli val naraščajoče privlačnosti teh smernic za politiko. V MMC-jevem intervjuju je nekdanji BBC-jev strokovnjak za socialna omrežja Justin Kings pred kratkim pripomnil: "Volitve se bližajo in zelo zanimivo je opazovati, kako vaši politiki zadnje čase zelo veliko tvitajo." Politične stranke in njihovi medijski svetovalci so nekatere svoje člane pognali na socialna omrežja v lovu na volivce in politične točke.

... ko je se Drnovšek podpisoval le kot Janez
Pri tem ostaja pomembno vprašanje, v čigavem imenu oz. v kakšni vlogi se politik na socialnem omrežju oglaša. Slovenija se je s to dilemo prvič srečala pred leti, ko je takratni predsednik države (in hkrati predsednik Gibanja za pravičnost in razvoj) Janez Drnovšek objavljal svoja razmišljanja na spletni strani. Je pisal kot predsednik gibanja ali države? Je sploh mogoče povleči ostro ločnico? Drnovšek jo je zase s tem, da se je podpisoval le kot 'Janez'. Vseh ni prepričal.
Aktualni predsednik Danilo Türk se s to dilemo srečuje le deloma, saj ga na Facebookovem profilu nadomeščajo sodelavci, sam si ga ogleda le občasno. Pred kratkim pa je razkril, da razmišlja tudi o vključitvi na Facebook.

Tako tudi danes pri vseh ministrih, poslancih in funkcionarjih ni jasno, v čigavem imenu so izdani njihovi tviti in objave na Facebooku. Aleš Zalar (LDS) je, denimo, podpisan kot minister za pravosodje, Samuel Žbogar kot minister za zunanje zadeve, po drugi strani pa je Janez Janša že v ime lika na Twitterju dodal stranko - JanšaSDS.
Poraja se tudi vprašanje, ali svoje račune na socialnih omrežjih politiki vzdržujejo sami. Janša, Kresalova, Gregor Virant so, denimo, potrdili lastnoročno objavljanje, medtem ko račun predsednika SLS-a Radovana Žerjava redno vzdržuje njegova strankarska ekipa - ko se občasno oglasi sam, doda poseben podpis. Nekateri politiki pa ta del prepuščajo izključno svojim piarovcem.

Janković ne uporablja računalnika
Čeprav ljubljanski župan Zoran Janković ne uporablja računalnika, je njegov Twitterjev račun izjemno aktiven v odgovarjanju na vsakovrstna vprašanja uporabnikov. Za Jankovića tvita "njegova ekipa". Račun je bil ustanovljen pred lanskimi lokalnimi volitvami. Po njih se je aktivnost precej zmanjšala, po letošnji napovedi kandidature za parlamentarne volitve pa spet strmo narasla.

Politiki na omrežjih le pridigajo ali se pogovarjajo?
Kot je opozoril Kings, je osnovna lastnost socialnih omrežij dvosmerna komunikacija. Politiki pa ga prepogosto vzamejo le kot še en način za setev in razširjanje lastnih sporočil, medtem ko se z osnovno lastnostjo - dialogom - ne ukvarjajo. Sodeč po pregledu večine računov, lahko zatrdimo, da večina slovenskih politikov tej skušnjavi pretirano ni podlegla. Nekateri velmožje slovenske države so celo izjemno dejavni in gredo prek meje klepeta po omrežjih.

S tega vidika je Jankovićevo veliko nasprotje in nasploh posebnost Kresalova. Pregled njenega Twitterjevega računa najprej kaže sveže odgovarjanje na vprašanja širše javnosti. Občasno Kresalova svoje omrežne sledilce povabi kar na srečanje v živo - na kavo, na pijačo ali na srečanje kar tako. Podobno prakso izkazuje Gantar, ki je bralce njegovega Twitterja povabil na srečanje v določeno gostilno. Janša je po drugi strani manj dejaven odgovarjalec na Twitterju, zato pa vsako nedeljo v videoprenosu odgovarja na vprašanja prijateljev na Facebooku. Poleg Kresalove veliko bloga SDS-ov poslanec Vinko Gorenak.

Kot je portal žurnal24 pred časom zapisal, pa je prav Janša na Twitter prinesel ostrejši način komuniciranja. Znane so Janševe polemike z Gantarjem na Twitterju, ki jih je pogosto povzela večina slovenskih medijev - še posebej o tem, kdo je "zagonil več denarja".

Politiki so 'ircali' že davnega leta 1996
Manj znano je, da se je prvo spletno predvolilno soočenje zgodilo že davnega leta 1996 na starem IRC-u v organizaciji agencije Morel. Za prastarimi katodnimi zasloni so sedeli Danica Simšič iz Demokratske stranke (DS), SLS-ov Marjan Podobnik, Rastko Tepina iz SND-ja in Ciril Ribičič iz Združene liste Socialnih demokratov. En udeleženec kandidira tudi na tokratnih volitvah: Gregor Golobič, takrat sicer še LDS-ovec.

IRC je zgodovina, Facebook polagoma v ozadje
Danes seveda IRC ni več aktualen, izkazuje pa se, da mu - vsaj na političnem področju - zelo polagoma sledi Facebook. Kot se je izrazil strokovnjak Kings, je Facebook namenjen dejanskim prijateljem in znancem, Twitter pa tistim, za katere ljudje želijo, da bi bili njihovi prijatelji in znanci. Tako ljudje aktualnostim politike sledijo predvsem na Twitterju. Svež primer so predvolilna soočenja na televiziji, ki jih kar politiki sami in druge znane osebnosti na Twitterju družno komentirajo v živo.

Ko Pahor ne bo več premier ...
Med njimi za zdaj še ni aktualnega predsednika vlade. Ta je sicer pred leti za namene predvolilne kampanje ustanovil svojo stran na Facebooku, a jo s prevzemom mandatarstva zamrznil do današnjega dne. Pred meseci je po seji vlade pojasnil, da bi ga uporaba tovrstnih orodij lahko v njegovi iskrenosti pognala predaleč.

Ko pa bo zapustil ta položaj, bo z veseljem šel na Facebook in Twitter.

____________________
Ščepec zanimivejših tvitov:
Janez Janša
14. oktober - Lep dan, le nekoliko dolgočasen. Ura gre že proti četrti, pa še nobene nove stranke ali liste.
25. julij - Pahor bo spravljal Izraelce in Palestince. 0čitno se mu zdi to lažje kot spraviti SD in Zares.

Žiga Turk
19. september - Pozor. Jutri je dan brez avtomobila. Z nekaj sreče se bo končal tudi kot dan brez vlade. Vsekakor si uro nastavite pol ure prej.
10. oktober - Malo sem jezen, ker reset sem se jaz spomnil, resetatorje jaz spravil skupaj, Viranta ni bilo zraven. Sicer pa ... goodspeed.

Katarina Kresal
9. november - Pa smo na 5000! Ne metrih, sledilcih :) Dajmo proslavit! Dobimo se v Cacau na Petkovškovem nabrežju ob 14h. Častim kavico.
13. oktober - Liberalnost živim in jo zagovarjam. V totalni državi, ki se obeta, pa se ne da živeti. Izbira bo vaša in naša skupna.

Aleš Zalar
11. junij - Kaže, da vprašanje ni več ali, pač pa kdaj predčasne volitve.
6. april - SDSova napoved nove ustave me spominja na poskus spreminjanja stonoge v štorkljo, s čimer bi si stonoga olajšala bolečine zaradi artritisa.