Marelica, ki spada v družino rožnic, ima latinsko ime Prunis armeniaca. A ime je napačno, saj marelica ni doma iz Armenije, kot so najprej mislili, ker jo je tam opazil vojskovodja Aleksander Veliki, ampak s Kitajske.

Kitajci so marelice gojili že približno pred štirimi tisočletji, danes pa to sadno drevo, ki ima rado toploto, uspeva v pokrajinah s subtropskim podnebjem. Vzgojili pa so tudi sorte, ki jim nekoliko hladnejše podnebje ne škodi, zato marelice rastejo tudi v deželah z zmernotoplim podnebjem - všeč jim je podobno podnebje kot vinski trti. a ker cvetijo zgodaj spomladi, je veliko nevarnosti, da pomrznejo v
norebitnih spomladanskih zmrzalih.

Marelice zelo spoštujejo Arabci, ki pojedo ogromno svežih in suhih marelic, zelo radi jih imajo v jedeh iz ovčjega mesa, kuskusih, sadnih solatah ... Največkrat so oranžne, obstajajo pa tudi sorte z rumenimi in rdečkastimi sadeži. Njihova koža ja žametna, meso pa se običajno z lahkoto loči od koščice. Drevo marelice zraste do približno pet metrov visoko.

Marelice pri kuhanju ali pečenju postanejo zelo kisle, zato jih je potrebno precej
sladkati, kar vedo vsi, ki se sami lotijo kuhanja marelične marmelade. Domače marelice lahko pri nas kupimo od začetka julija do avgusta, izogibamo pa se nezrelih sadežev, ki so bili prezgodaj obrani, saj tudi kasneje ne dobijo pravega okusa. Tudi uvoženi sadeži so bili velikokrat obrani prezgodaj, zato se običajno ne morejo kosati z marelicami z domačega vrta. Veliko marelic predelajo v marmelado, sokove in kompote, sveže marelice pa na mizah običajno končajo v sladicah - nekatere pri nas priljubljene močnate jedi brez marelic ne bi
"preživele", npr. marelični cmoki in palačinke z marelično marmelado. A priljubljenost arabske kuhinje je "kriva", da marelice vse pogosteje tudi v Evropi dodajamo mesnim jedem.

Sveže marelice so prava zakladnica vitaminov in rudninskih snovi.V njih je ogromno provitamina A (betakarotena), vitamina B3 (niacina), vitamina C in vitamina B5, folne kisline, kalija in železa.