Audi je leta 1980 na avtomobilskem salonu v Ženevi pokazal konceptni model audija quattro s pogonom na vsa štiri kolesa. A zgodovina quattra se je začela pisati že prej. Leta 1977 je takrat ekipa mladih Audijevih inženirjev na čelu s tehničnim direktorjem Dr. Ferdinandom Piechom testirala prototipe športnih avtomobilov s prednjim pogonom na zasneženih cestah na Švedskem.
Čeprav so bili rezultati zavidljivi, pa so bili počasnejši od terenskih vozil z mehanskim prenosom moči na vsa štiri kolesa in razmeroma šibkimi motorji z le 56 kilovatov moči. Takrat so pri Audiju prišli na zamisel, da bi skonstruirali zmogljiv avtomobil, ki bo imel pogon na prednji in zadnji kolesi.
Vprašanje je bilo, kakšne vozne lastnosti bi imel avto s pogonom na vsa kolesa in z zelo zmogljivim motorjem? Audijeva vizija je bila razviti in izdelati avtomobil, ki bo lahko prenesel veliko pogonsko moč, z največjo vlečno močjo, na različnih cestiščih, z najboljšim upravljanjem, na cesto.
Želja se je Ferdinandu Piechu, ki je odobril izdelavo prototipa s štirikolesnim pogonom, izpolnila. Od začetne zamisli do začetka projekta sta minila le dva meseca.

Quattro bi lahko bil karat
V karoserijo z nekoliko podaljšano medosno razdaljo, s spodnjim delom in podvozjem iz audija 80 coupe so vgradili štirikolesni pogon, pod motorni pokrov pa vstavili 5-valjni bencinski motor s turbinskim polnilnikom iz modela audi 200.
Zanimivo je, da so želeli najprej tehnologijo poimenovati "karat", kar bi bila nemška kratica za "coupe all-whell drive turbo". Vseeno je prevladala zamisel, da mora nova tehnologija poudariti, da vozilo trdno stoji na cesti, ne glede na to, kakšna je oblika vozila. Quattro je bila logična izbira za ime.
Prvi audi quattro so predstavili leta 1980, stal pa je takrat "vrtoglavih" 50 tisoč nemških mark. Toliko so bile cene najdražjih športnih vozil z 2,2-litrskimi motorji. Quattro s stalnim štirikolesnim pogonom je tehtal samo 1300 kilogramov, moči je bilo dovolj, da je z mesta do 100 km/h pospešil v 7,1 sekunde in dosegel največjo hitrost 220 km/h.
Najprej so želeli ročno izdelati samo 400 primerkov vozila, da bi zadostili potrebam po homologaciji za udeležbo na dirkah svetovnega prvenstva v reliju. Vendar pa je avto živel 11 let, izdelali pa so skoraj 11.500 primerkov.
Naslednji korak je bil "sport quattro", predstavljen leta 1984. Bil je krajši od predhodnika, imel je izboljšan štirivaljni motor z aluminijastim blokom in 73 kilovatov moči več. Izdelali so 224 primerkov po ceni več kot 200 tisoč nemških mark. Bil je videti, kot iz drugega planeta, Audiju pa je v B-skupini svetovnega reli prvenstva prinesel dva naslova prvaka v kategoriji voznikov in konstruktorjev. Posebna različica sport quattra z oznako S1 z motorjem s 373 kilovatov moči in pospeškom od 0 do 100 km/h v treh sekundah (do 200 km/h pa v manj kot 12 sekundah) je bila udeleženka na slavnem vzponu na Pikes Peak in nepremagana od leta 1985 do 1987.

Nepremagljiv štirikolesni pogon
Audi se je pozneje osredotočil na touring dirke. Leta 1990 so premierno nastopili na prvenstvu DTM in že prvo leto osvojili naslov prvaka. Vrhunec je bilo leto 1996, ko je A4 sport touring sodeloval v sedmih nacionalnih prvenstvih in prav povsod osvojil naslov prvaka. Po tem je sledila prepoved tekmovanja za vsa vozila s štirikolesnim pogonom, saj so bili enostavno nepremagljivi.
Audi je znal uspehe v avtomotošportu dobro izkoriščati v trženjske namene. S tem je priljubljenost Audijevih quattro modelov naraščala. Do danes, ko Audi ponuja quattro pogon že v več kot 150 različnih izpeljankah svojih modelov najrazličnejših motorjev in tipov menjalnikov, so prodali več kot šest milijonov audijev s pogonom na vsa štiri kolesa.

Razvoj nikoli končana zgodba
Pogon quattro je vedno enak za vse motorje nekega modela. Toda razvoj pogona quattro ni nikoli končan. Vedno znova se pojavljajo posebnosti in rešitve, prilagojene posameznim modelom in različnim potrebam uporabnikov. Tako je pogon quattro v prvi generaciji zahteval od voznika, da je prek stikala aktiviral sredinsko zaporo diferenciala. V drugi generaciji se je moč motorja samodejno prenašala na kolesni par, kjer je bilo oprijema največ, in sicer do 75 odstotkov navora. Z razvojem je sledila asimetrična razporeditev prenosa moči v razmerju 40:60, oziroma do 100-odstotkov prenosa moči na zgolj na en kolesni par.

Pogon quattro torej samodejno skrbi za razporejanje prenosa navora med zadnjo in prednjo premo, glede na torni količnik med gumo in vozno površino. Razmerje se med vožnjo glede na razmere in potrebe dinamično spreminja. Pogon quattro se prilagaja tudi samim motorjem. Pri modelih ultra, ki so najbolj ekonomični v Audijevi paleti, tako v normalnih razmerah avto poganjata dve kolesi, na spolzkem ali ob bolj dinamični vožnji pa vsa štiri, tudi takrat ko vlečemo za seboj prikolico. Vse za čim manjšo porabo goriva. Sistem deluje tako, da s pomočjo številnih podatkov, ki jih na vsakih nekaj milisekund prejme od senzorjev, pozna kot zavijanja, bočni in vzdolžni pospešek in navor motorja. Audijeva programska oprema zmore vnaprej predvidevati, kdaj bo vozilo zdrsnilo, celo katero kolo bo ostalo brez oprijema. Zato lahko že vnaprej neopazno vključi pogon zadnje osi in optimalno razporedi navor med kolesa, s tem pa poveča oprijem s cestiščem.

Napačno razmišljanje o štirikolesnem pogonu?
Ali je napačno razmišljanje, da je štirikolesni pogon namenjen samo za vožnjo po snegu? "Med vožnjo z avtomobilom zelo pogosto pozabljamo, da je stik med vozilom in cesto na zelo majhni površini, pod vsakim kolesom v velikosti komaj kaj večji od običajne poštne razglednice. Preko te majhne površine se, ob vedno bolj zmogljivih motorjih, prenaša vsa moč pospeševanja, zaviranja in zavijanja," pravi Tone Golob, Audijev tehnični strokovnjak, ki na preprost način razloži, zakaj so tudi za pogon boljša štiri kolesa. Avtomobilsko kolo je zmožno prenašati samo določeno silo. To izkorišča štirikolesni pogon tako, da skupno pogonsko moč motorja razdeli na več delov. Pri samo prednjem ali zadnjem pogonu se 100 odstotkov motorne moči razdeli med dve kolesi na pol (vsakemu 50 odstotkov moči), pri štirikolesno gnanih vozilih pa na štiri dele (vsakemu kolesu le 25 odstotkov moči). Posledica tega je, da so kolesa avtomobila s štirikolesnim pogonom pri določeni pogonski moči motorja zmožna prenašati večje prečne sile, kot pogonski kolesi samo spredaj ali samo zadaj gnanega avtomobila.
Pogonska moč razdeljena na štiri kolesa pomeni prenos preko dvakrat večje površine. Pogonska moč se razdeli med štiri kolesa, zato je seštevek vzdolžnih in prečnih sil, ki delujejo na kolesa, manjši. Kolesa ne zdrsnejo, avtomobil sledi ovinku brez izgube stabilnosti.
Zato v razmislek samo to: ali bi kupili vozilo, ki ima zavore samo na dveh kolesih?

Ste zamudili zadnjo oddajo Avtomobilnost. Poglejte, kako smo s quattro pogonom lovili zajca.