"Cruiserji" bodo v prihodnosti po mnenju analitikov le še bolj pridobivali priljubljenost. Naj spomnimo, med ustanovitelji tega razreda motociklov je Harley-Davidson. Harleyju je uspelo iz motocikla narediti religijo.

V ZDA so v težkih časih motoristične industrije stopili skupaj filmska industrija Hollywooda, banke in politika, na čelu s predsednikom b, ki se je osebno zavzel za znamko Harley-Davidson.

Razloge za naraščanje priljubljenosti v sedanjosti iščemo tudi v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so na motocikle sedli vojaki, ki so po drugi svetovni vojni iskali nekaj drugega. Prav to iščejo vozniki teh motociklov tudi danes. Tovrstnih motociklov ne kupujejo zato, ker bi jih potrebovali, ampak za njimi stoji zgodba. Če ima kdo svojo zgodovinsko utemeljeno zgodbo, je to BMW.

To ni le izdelek

V Avtomobilnosti smo se ob BMW "cruiserju" R 18 pogovarjali z Maximilianom Renkom, po rodu Slovencem, sicer pa odgovornim za motociklistično dediščino pri znamki BMW.

"To ni izdelek, ampak zgodovina in dediščina znamke, to je njen pomen, ki presega izdelek kot tak. Ta motorna kolesa so morala imeti protibatni motor. Pri Harleyju Davidsonu so uporabljali dva motorja. Japonske znamke so jih poskušale posnemati. Ni jim uspelo, saj niso bile pristne, ugledne. Naši prvi motocikli so imeli protitaktni motor. Zasnova, linije, oblika so stari 99 let. Leta 1923 smo predstavili R32, svoj prvi motocikel. Linije so enake, okvir se dviga in se ovija okrog zadnjega pesta," pravi sogovornik. Dodaja, da vse to najdemo na njihovem prvem motociklu. Pristno zgodbo želijo predstaviti tudi s temi motocikli. Zato protibatni motor. Zato vidna ojnica. Te stvari so pomembne. Niso le okraski. Osnova so. Na teh motociklih ni plastike. Kar spominja na kovino, je kovina.

Stara obrt je spet zaživela

"Pomembno je, da sta sprednji in zadnji blatnik, čeprav sta težja, resnično kovinska. Barve tankih črt nanašajo ročno. To je pozabljena obrt, ki je je bil vešč en sam upokojeni delavec iz berlinske tovarne. Gospoda smo našli. Prosili smo ga, naj mlade fante, ki so prej tetovirali ali barvali z brizganjem, izuči umetnosti ročnega črtanja. Videti je preprosto, v resnici pa je zelo težko ujeti pravo linijo. Ti fantje potegnejo črto po rezervoarju z eno potezo. Neprekinjena je. To je zares hudo kul. Vsak robot bi lahko črte narisal natančneje. Pri ročnem delu pa vemo, da je to naredil človek, ki se je mesece in leta učil te umetnosti in jo izpopolnil. Opazimo črte, narejene s čopičem, ki niso popolnoma enakomerne, a prav to nas pritegne, nepopolnost," še pravi Renko.

Daljši pogovor z njim si lahko pogledate v videoprispevku iz oddaje Avtomobilnost.