John Cleese, angleški komik, televizijski in filmski igralec, rad pove, da mora biti človek razmeroma inteligenten, da bi se lahko zavedal, da to v resnici ni. Kar pomeni, pravi John, da če si v nečem popolnoma zanič, ti manjkajo prav tiste spretnosti, ki bi jih potreboval, da bi se lahko zavedal, da si zanič. Kar zadeva novi avtomobilski svet, je zdaj vse tako zelo zanič in zmedeno, da je težko najti spretnosti, da bi razumeli, kaj se dogaja. Pri razumevanju trenutnega odnosa ZDA do lastne in tuje avtomobilske industrije pa nam bo lažje, če se odpovemo iskanju logike tam, kjer je očitno ni.

Sindikalni aplavz Trumpu

Amerika nima prvič predsednika, ki ga je treba razumeti natanko tako, kot govori. Trumpov predhodnik Biden je zamenjal Macrona za Mitterranda, se leta 2021 pogovarjal z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom, umrlim leta 2017, Ukrajince zamenjal z Iračani in še bi lahko naštevali, pa do Busha mlajšega še niti prišli nismo. In tako zdaj porabimo veliko preveč časa in energije za to, da bi poskušali med vrsticami najti globlji smisel Trumpovih sporočil. Vzemimo torej, kar imamo, in si pomagajmo stvari razložiti ob pomoči dveh Trumpovih in ene Churchillove misli. Trump zase med drugim pravi, da ima tako močno in dolgo koncentracijo, kot je potrebno, in da ne mara poražencev, ker sam vedno zmaga in bo tudi v prihodnje vedno zmagoval. Tako pač je, pravi. Tukaj nam na pomoč priskoči Churchill, ki je nekoč rekel, da je najboljši argument proti demokraciji petminutni pogovor s povprečnim volivcem. In to nas pripelje do aktualne situacije v ZDA, v kateri je prvi mož Ameriškega sindikata (UAW) Shawn Fain, ki zastopa tudi pravice zaposlenih v avtomobilski industriji, pozdravil uvedbo Trumpovih carin. Na tej točki je treba vedeti, da sta se Shawn in Trump v predvolilnem obdobju obmetavala z vsemi mogočimi primitivizmi in da je Shawn izražal popolno podporo kandidatki Kamali Harris. Tako popolno in jasno, česar pri avtomobilskih sindikatih v EU-ju praviloma nikoli ne vidimo, kar je tudi dobro vedeti. Zdaj pa je Shawn končno razumel, kar je Trump razlagal na predvolilnih shodih. Končno so začeli verjeti v utopijo, da bodo s pomočjo davkov spet zgradili nekaj, kar so imeli pred petdesetimi leti – celotno domačo avtomobilsko industrijo. In Trump je zmagal. Tako pač je.

Višja carina, večja iluzija

“Želimo, da gradijo avtomobilske tovarne v Združenih državah. Ljudje v Michiganu, ki me imajo radi in ki jih imam jaz rad, vedo, da bomo na tem območju, najbolj tradicionalnem avtomobilskem območju, imeli več delovnih mest, kot smo jih imeli kadar koli. Vrnili bomo avtomobilsko industrijo in to bomo storili s carinami." Tako je Trump govoril pred volitvami. Zato je bil izvoljen. Da mu sindikat zdaj ploska, je jasno, da ga prvi možje ameriške industrije prosijo, naj tega ne počne, pa je tudi jasno, saj oni najbolj razumejo, da ameriški avtomobil ne obstaja več. Že dolgo ga ni. Ta model ameriške proizvodnje je odnesla naftna kriza. Ta je na trg pripeljala cenejše, boljše in varčnejše japonske in evropske avtomobile, ameriška proizvodnja pa se je preselila v delavsko cenejšo Mehiko in na druge celine. To je močno oslabilo sindikate, prej dobro plačan srednji sloj se je zredčil in prešel na življenje od posojila do posojila, zato je pogled na zlate čase ameriške avtomobilske industrije za Američane tako boleč. Kako boleč je, pokažejo tudi različne domoljubne ameriške avtomobilske spletne strani, ki na podlagi tega, kje je lokacija montaže, kolikšen je vgrajen odstotek v ZDA izdelanih delov, kje so bili narejeni motor, menjalnik in podobno, kupcem svetujejo pri nakupu najbolj “domačega” avtomobila.

"Te quiero" ford F-150

Med prvimi desetimi avtomobili lanske lestvice indeksa avtomobilov na ameriškem trgu z največjim odstotkom Made in USA vsebnosti so tri tesle, tri honde ter po en VW, toyota, jeep in lexus. Štirje od teh so električni, ob teslah še VW ID.4, ki je na tretjem mestu, takoj za hondo passport in teslo Y, ki je na prvem mestu. Ameriško delavsko volilno srce pa ne bije za elektriko, ampak za fordom F-150, ki je šele na 58. mestu. Drugi prodajni težkokategornik, chevrolet silverado, pa je celo na 89. mestu. Toliko o tem, koliko ameriškega je v najbolj priljubljenih ameriških avtomobilih. Ford F-150 ima le približno tretjino vgrajenih delov iz ZDA, vse drugo pride od drugod. Lahko da tudi iz Fordovih tovarn drugje po svetu, a vendar se to pojmuje kot uvoz. Uvaža se od tam, kjer delajo ali ceneje ali bolje ali pa imajo blizu ključne sestavine. Lahko je tudi kombinacija vsega tega. Zato v ZDA velika avtomobilska industrija zaradi carinske vojne ne bo zrasla nazaj, vsaj ne v obliki tovarn, v katerih bi delali avtomobile s klasičnim pogonom. Sodobne "kitajske" tovarne električnih avtomobilov z zelo malo delavci in veliko roboti pa so čisto nekaj drugega. Ampak sindikat UAW ne sanja teh tovarn, pa bi jih moral.

Zdržati moramo pritisk

V Evropi moramo ostati mirni, preudarni, pragmatični in predvsem zdržati pritisk. Kar počne Trump, je svet avtomobilizma videl že velikokrat, nova je le nasilna in primitivna oblika tega početja. V carinskih vojnah so avtomobili vselej v prvih političnih linijah napada in obrambe. Ker izpovedujejo močno državno identiteto. Kaj voziš? Nemca, Francoza, Italijana, Japonca. Za zdaj je še tako, a se bo tudi to spremenilo. Prav pretekle carinske vojne so v pol stoletja povsem preoblikovale avtomobilsko proizvodno krajino. Če ameriški volivci in sindikati res verjamejo svojim milijarderjem, da jih bodo carine privedle do tega, da bo na pogorišču Detroita zrasel nov avtomobilski svet, v katerem bodo spet na voljo dobro plačana delovna mesta, potem bo zanje prihodnost še bolj žalostna, kot je sedanjost. Avtomobilske carinske vojne praviloma izčrpajo obe strani. Za evropsko avtomobilsko industrijo je ta trenutek najpomembneje zdržati pritisk. Ob tem pa je dobro vedeti, da je napetost med alfasamci v Beli hiši vsak dan večja in da je že povsem jasno, da se bodo prej ali slej stepli in razšli. Kot vidimo zdaj, se bodo prvi verjetno poslovili takoj po tem, ko bodo delnice podjetij, ki jih kupujejo ta trenutek, znova zrasle nazaj v nebo. Imeli bodo nekaj deset milijard več in to je to, po kar so prišli.

Pretep v Ovalni pisarni

Minister za trgovino Howard Lutnick, tudi milijarder, neomajni Trupov podpornik in zagovornik protekcionističnih ukrepov, zlasti carin, je pred kratkim dejal: "Na tisoče milijard dolarjev vredne tovarne bodo zgrajene v Ameriki in vojska milijonov ljudi bo v njih privijala male vijake ter sestavljala iPhone. Takšne stvari se bodo preselile v Ameriko." Za telefone ne vem, a se mi zdi taka prihodnost vseeno malo verjetna, pri avtomobilih pa vem, da vseh delov, ki jih je treba privijačiti skupaj, da na koncu dobiš avtomobil, ne bodo naredili v ZDA. Ampak kot rečeno, če prvi človek najmočnejše države na svetu že pol leta joka, da so vse države, še posebej pa EU, Kitajska, Kanada in Mehika, do Amerike zlobne, ker jim prodajamo avtomobile, ki si jih Američani očitno želijo in jih tudi potrebujejo, potem je jasno, da imajo Američani veliko težavo.

Ker so v Beli hiši trenutno v večini moški z izjemnim pomanjkanjem empatije in z zelo slabimi živci, sta se prek avtomobilov zdaj udarila Peter Navarro, višji svetovalec za trgovinsko politiko, ki naj bi imel velik vpliv na predsednikove carinske načrte, in svetovalec Musk. Navarro je rekel takole: “Elon pravzaprav ni proizvajalec, ampak je sestavljavec avtomobilov. Baterije pridejo iz Kitajske in Japonske, elektronika pa iz Tajvana. Musk želi poceni dele, to razumemo, ampak mi želimo domače dele." Elon, kaj je tvoj odgovor? “On je idiot. Navarro je bolj neumen kot vreča krompirja. Njegov novi vzdevek bo Peter Retarddo." Tako je Musk debato vsebinsko dvignil na raven nasilništva v zadnji triadi osnovne šole. Kot rečeno, v EU-ju moramo biti zdaj pametni, pragmatični in predvsem moramo zdržati pritisk. Med gledanjem novega resničnostnega šova Bele hiše iz kart, ki zdaj poteka kar v neposrednem prenosu, pa se spomnimo na kaj zanimivejšega. Recimo na to, da smo nekoč ameriško avtomobilsko industrijo napadli kar neposredno iz "naših" krajev. Rekli smo “Go big or go home” ali po slovensko “po harmoniki udari kot Slak ali pa bodi tiho kot človeška ribica” in rodil se je projekt Yugo America!

Vem, naš podvig je pustil večji pečat v komičnih kadrih hollywoodske industrije kot pa v avtomobilski, ampak za kratek trenutek je bilo videti, da za nas noben trg ni prevelik. Ko smo že pri tem, če bi takrat razmišljali še širše, potem z yugom ne bi napadli ameriškega, ampak kitajski avtomobilski trg. Čas je bil odličen. Kitajska komunistična partija se je prav takrat odločila za sistematični razvoj avtoindustrije in nam bi takrat na stežaj odprli vrata, saj smo si bili veliko bližje kot drugi iz Evrope, ki so takrat že počasi kapljali tja in jim prodajali staro avtomobilsko robo. In začel se je proces učenja obrti gradnje avtomobilov Made in China.

*Andrej Brglez je strokovnjak na področju avtomobilnosti in strokovni sodelavec radijske oddaje APM