Prva avtomobilska dirka 24 ur Le Mansa je v mestu ob francoski reki Sarthe potekala konec maja 1923 in že tedaj se je, tako kot danes velja že za tradicionalno, začela v soboto ob šestnajsti uri. Konča pa se v nedeljo ob istem času. Dirka je na začetku, in še dolga leta potem, v celoti potekala na improvizirani progi, ki je v glavnem speljana po običajnih cestah. Šele v poznejših letih so nekatere odseke nadomestile namensko zgrajene tekmovalne proge.

Pravilo s presenečenji

Med dirko hkrati vozi 46 avtomobilov, ki so razdeljeni na različne razrede od prototipov do le deloma predelanih serijskih avtomobilov. Splošni zmagovalec dirke je avtomobil, ki v štiriindvajsetih urah prevozi največjo razdaljo. To pravilo se zdi očitno, vendar je v zgodovini prineslo tudi presenečenja. Leta 1966 si je Ford z dvema fordoma GT40, ki sta hkrati prevozila ciljno črto, obetal dvojno zmago na dirki, vendar so se uradniki dirke odločili, da je zmagal avtomobil, ki je dirko začel s slabšega startnega položaja in tako dejansko prevozil daljšo razdaljo.

Poleg tega morajo avtomobili, ki hočejo doseči končno uvrstitev, ciljno črto prevoziti po izteku štiriindvajsetih ur. To je večkrat privedlo do situacij, ko so močno poškodovani avtomobili čakali v garaži, potem pa se dobesedno privlekli skozi zadnji krog, da bi se uvrstili v končno razvrstitev.

Trije vozniki, a ne od nekdaj

Danes so v vsaki tekmovalni ekipi trije vozniki, pred letom 1970 pa sta bila dovoljena le dva. V zgodnejših obdobjih dirke je lahko vso dirko prevozil celo en sam voznik. Tudi odločitev o menjavah med dirko je v rokah ekip. Louis Rosier je leta 1950 denimo med vso dirko izpustil le dva kroga.

Rosier je leta 1955 povzročil tudi največjo nesrečo v zgodovini dirke, ko je z mercedesom 300 SLR "poletel" v množico ob ciljni ravnini. V nesreči je skupaj z njim umrlo več kot 80 gledalcev. Dirko so nadaljevali le zato, da bi gledalcem preprečili, da bi se nagnetli na dirkalno stezo in onemogočili dostop reševalcem. Zaradi nesreče se je Mercedes-Benz za precej časa umaknil iz avtomobilskega športa.

Dirko 24 ur Le Mansa so leta 1971 ovekovečili tudi v znamenitem filmu s preprostim naslovom Le Mans. Posneli so ga na dirkališču in za snemanje uporabili porsche 908, ki so ga opremili s težkimi kinematografskimi kamerami. Porsche je vozil vso dirko, čeprav se je moral zaradi menjave filma velikokrat ustaviti.

Lemanski štart

Ne smemo pa pozabiti znamenitega "lemanskega štarta", med katerim so bili avtomobili prečno nanizani ob boksih. Vozniki so morali do njih priteči z druge strani steze, skočiti vanje, vžgati motor in speljati. Razvile so se različne tehnike za pospešitev štarta.

Porsche je prav zaradi te posebnosti dirke v Le Mansu vžigno ključavnico vgradil levo od volanskega obroča, da je voznik z levo roko vžigal motor, z desno pa hkrati pretikal v prvo prestavo. Angleški dirkač Stirling Moss je po skoku v avtomobil za trenutek obrnil zaganjalnik, da je avtomobil poskočil naprej, potem pa stisnil sklopko, mirno vžgal motor in ga pognal v visoke vrtljaje. Belgijski dirkač Jacky Ickx se je leta 1969 počasi sprehodil do avtomobila, sedel vanj in si skrbno pripel varnostni pas, potem pa speljal med zadnjimi ter na koncu zmagal.

Ker je v naglici le malo voznikov upoštevalo pripenjanje z varnostnimi pasovi, so leta 1970 spremenili štart. Avtomobili so bili sicer še vedno razvrščeni ob boksih, vendar so vozniki že sedeli v njih ter po zamahu s francosko zastavo zgolj vžgali motorje in speljali. Že leta 1971 so zaradi varnosti uvedli leteči štart.