Vse to vpliva na osredotočenost voznika na vožnjo, kar je lahko vzrok za prometno nesrečo. Razlogi za prometne zastoje so povezani z različnimi dejavniki v prometu, velikokrat pa so za zastoj krivi kar vozniki sami. Zastojem, ki se pojavijo "iz ničesar", pravimo fantomski zastoji. V oddaji Avtomobilnost smo jih dokazali z matematično formulo in eksperimentom.

V Evropi po času, preživetem v prometnem zastoju, prednjačijo prebivalci glavnih mest Rusije, Anglije in Francije. Prebivalci Moskve tako v zastoju v povprečju preživijo 83 ur, Londončani 73 ur, prebivalci Pariza pa 65 ur. Moskovčani se lahko tolažijo s tem, da prebivalci Los Angelesa v zastoju v povprečju na leto preživijo 104 ure.

In medtem ko se ljudje v avtomobilih dolgočasimo v kolonah, ne samo v velikih evropskih mestih, ampak tudi v Sloveniji, se sprašujemo marsikaj. Recimo: ali je to smisel življenja? Ali pa, da je to najslabše naložen čas v dnevu. Mogoče se lahko vprašamo tudi to, koliko nas stane čakanje v koloni.

Nastajajo milijardni stroški
To se da izračunati. Evropska unija je ugotovila, da bomo do leta 2025 Evropejci samo zaradi čakanja v kolonah izgubili 207,9 milijarde evrov. Tudi na Gospodarski zbornici Slovenije so pred časom ocenili stroške zaradi zastojev na cestah. Izračunali so, da samo zaradi zastojev pri prevozu blaga in ljudi na leto v Sloveniji izgubimo skoraj 100 milijonov evrov. Na drugi strani pa so z zastoji povezane številne okvare vozil, pregrevajo se mehanski deli, zavore, uničujejo se sklopke ...

So zastoji, ki jih popolnoma razumemo in so najpogosteje plod zoženj voznih pasov, sledijo nesreče in dela na cesti. Potem pa se pogosto pojavljajo zastoji, ki nastanejo tako rekoč iz nič. Na primer, ko se po avtocesti vozimo 130 km/h, pred nami nastane kolona, najprej zaviramo, morda se celo ustavimo, v naslednjem trenutku pa, kot da se ni nič zgodilo, spet vozimo 130 km/h.

Kar naenkrat v zastoju
Vendar pa imajo tudi ti zastoji svoj vzrok za nastanek. Imajo celo svoje ime, fantomski zastoji. "To je v resnici zelo pogost prometni pojav. Tisti, ki se dnevno vozite v jutranjih in popoldanskih prometnih konicah, se pogosto znajdete v takem zastoju, ki krha živce in spada med najbolj osovražene pojave," pravi avtor oddaje Avtomobilnost Andrej Brglez.

Posnetki, ki so nastali med snemanjem oddaje Avtomobilnost, rešujejo uganko, ki je ne more ugotoviti marsikateri voznik ali voznica. Vprašati se moramo: Zakaj vozimo preblizu avtomobila spredaj? Zakaj ne upoštevamo varnostne razdalje? To početje smo primerjali s posegom sogovornika v osebni prostor. Oboje, stanje preblizu sogovornika in vožnja tik za avtom spredaj, je zelo moteče. Vožnja preblizu avta pa je tudi nevarna. Vožnjo s prekratko varnostno razdaljo smo posneli iz različnih kotov. Tudi višine. Naše ugotovitve je mogoče tudi matematično podkrepiti.

V pol minute obstane 100 vozil
Osnovna težava je prekratka varnostna razdalja, pa tudi sam odzivni čas voznika. Recimo, da je odzivni čas voznika 0,8 sekunde. To ni ne najkrajši in ne najdaljši odzivni čas. To je neko povprečje, s katerim lahko začnemo izračun. Pri 90 km/h je razdalja med dvema voziloma osem metrov. Kaj se zgodi v tem primeru? "Recimo, da prvi avto v koloni z 90 km/h zavre na 70 km/h. V tem primeru se v 0,8 sekunde, kolikor potrebuje naslednji voznik, da se odzove, razdalja med voziloma zmanjša za 1,9 metra. Če imamo kolono stotih vozil in vsi zavirajo, v 30 sekundah obstane cela kolona," matematično pojav zastoja razloži Domen Vreš, predstavnik Slovenije na mednarodni matematični olimpijadi v Braziliji.

Koliko časa potrebujemo, da 100 vozil spet spelje in vozi? Anže Hubman, predstavnik Slovenije na mednarodni matematični olimpijadi na Tajskem, je z matematično formulo na list papirja ocenil, koliko časa izgubi voznik, ki se koloni priključi na stotem mestu v vrsti. "Da to izračunamo, moramo oceniti, s kakšnim pospeškom avto zavira in s kakšnim pospeškom nazaj pospešuje. Za zaviranje smo vzeli mero tri metre na kvadratno sekundo, za pospeševanje pa en meter na kvadratno sekundo. Povprečno hitrost smo vzeli 90 km/h, kar se pretvori v 25 metrov na sekundo. Čas, ko vsak avtomobil v povprečju spelje, je pet sekund," pravi Hubman. Izračun je pokazal, da zadnji voznik v vrsti izgubi 8,5 minute, da spet lahko spelje z mesta in pospešuje.

Naredili smo eksperiment
Ker za matematiko velja, da je zbirka vsestranskih sklepov, je prvi sklep, ki ga moramo po tem izračunu potegniti, ta, da za fantomskim zastojem ne stoji nevidni duh, ampak zastoj ustvarimo sami. Povedano drugače: če zastoj ne nastane zaradi nesreče, pokvarjenega vozila, popravila ceste, prevelike gostote vozil ali pa kakršnega koli drugega vzroka, potem ga naredimo sami.

Ključna sestavina za nastanek fantomske kolone je hitrost ali, pravilneje, njeno pogosto, nenadno, naključno in močno spreminjanje smeri vožnje. Da bi tezo potrdili, smo naredili svojo fantomsko kolono. Še več, naredili smo več različnih fantomskih kolon.

Najprej smo v krog postavili deset avtomobilov, voznike pa prosili, da vozijo, kar se da enakomerno s hitrostjo 50 km/h. Položaj je podoben počasni vožnji v prometni konici na kateri koli od prometno obremenjenih cest.

Vozniki se sicer trudijo držati dogovorjene hitrosti, ampak ker vozniško vedenje ni povsem brezhibno in ker ne morejo vsi ohranjati hitrosti pri natančno 50 km/h, vozijo enkrat malo hitreje, drugič malo počasneje. "To povzroči spreminjanje razdalje med avtomobili in učinek elastike. Se pravi, nenehno pospeševanje in zaviranje. Če vozila zadaj dohitevajo stoječo ali počasi premikajočo se kolono hitreje, kot uspe tistim na začetku kolone pospešiti, pride vmes do ustavitve, torej kolone. Prišli smo torej do učinka metulja," eksperiment v varnem zavetju letališke steze pojasni Brglez. Če je na cesti veliko avtomobilov, je dovolj, da že manjša skupina vozil z nenadnim ali močnejšim spreminjanjem hitrosti sproži verižno reakcijo in že čez nekaj trenutkov imamo stoječo kolono.

Rešitev je v tehniki
Za rešitev problema nastanka fantomskega zastoja obstaja zelo preprosta rešitev, ki pa ji v praksi očitno nismo kos. Povečanje varnostne razdalje, vožnja s kar najbolj konstantno hitrostjo in ne prepogosta menjava voznih pasov.

Ker, kot vsak dan ugotavljamo na slovenskih cestah, temu veliko voznikov ni kos ali pa zaradi stresa, časovne stiske in občutka, da bomo prišli prej, če bomo pogosto pospeševali (in zavirali), je tu še druga rešitev: aktivni tempomat. Ko varnostno razdaljo določi radarski tempomat in ko zavira in pospešuje samodejno, počne to veliko učinkoviteje kot človek.

V zadnji oddaji Avtomobilnost smo torej ugotovili, da sta ključ do tekoče vožnje brez kolon varnostna razdalja in stalna hitrost. Pa tudi to, da je promet ekipna igra. Vsak od nas, ki je v koloni, je lahko del problema ali pa del rešitve. Ne verjamete? Poglejte si zadnjo oddajo Avtomobilnost.