Za petinštirideset kilometrov desetpasovne avtoceste smo recimo porabili več kot dve uri vožnje, in tudi za poldrugo uro vožnje z mestnim avtobusom do miljo in pol (približno 2,4 km) oddaljenega hotela ni bila kriva nesreča ali delo na cesti, ampak zgolj preveliko število vozačev.
Peto s prometom najbolj zasičeno mesto v Ameriki resnično kliče po rešitvah, ki bodo neodvisne od premikanja z orjaško pločevino.
A morda nas je prav zato poklicala tudi druga, veličastna, romantična plat Kalifornije. Tista, ki avtomobile slavi, celo tiste največje pokaže v lepi luči. Najeli smo torej najmogočnejšega forda, expedition mu je ime, in se z njim podali na ekspedicijo proti smrti, Dolini smrti.
Dolina smrti je dolina niča
Brkati ranger je tehnično nepismeno upokojenko vprašal po zdravi pameti, ko ga je ta vprašala, ali morda ve, zakaj ne more svojih fotografij naložiti na Instagram. He, v Dolini smrti ni telefonskega signala in kantri iz radia uspe hreščati le nekaj milj, preden se spet izgubi. In točno tako, kot svarijo v turističnih vodičih, se je navigacijska naprava tudi v našem primeru večkrat izgubila. Dolina smrti je pač dolina niča, všeč bo samo tistim, ki lepoto vidijo v, hm, goloti.
Goloti, takšni ali drugačni, že samo v tej dolini je namreč puščava zelo različna. Bonnie, v črne kavbojske škornje obuta vodja baptistične skupnosti v majhni kavbojski oazi Beatty, je razložila, da na višje ležečih gričih rastejo tisti visoki kaktusi, ki jih turisti zamenjujejo za drevesa. V depresiji pa so kaktusi čisto pri tleh, voda je pač v teh krajih vrednejša od zlata.
V dolini niča sicer najdemo oboje, zlato in vodo. A medtem ko na jugu doline še vedno obratujejo toplice, pa so rudarsko dejavnost, še največ je bilo kopanja boraksa, ustavili okoljevarstveniki. Glede vode naj povemo, da še vedno popravljajo ceste in Scottyjev grad, ki so jih lani zajele nenavadne poplave. Pod puščavskim ničem namreč tečejo podzemne reke, in kjer pridejo na površje, zrastejo mesta oziroma turistični zaselki z moteli, kavbojskimi saluni, pa tudi igralnice, del doline smrti namreč že sega v državo z glavnim mestom zabave.
Ne manjka ferrarijev, lamborghinijev ...
Prebivalci teh mest so še pred desetletji delali v številnih bližnjih vojaških oporiščih, ignorantski Američani so namreč puščavo Nevade izkoriščali za testiranje bomb, Bonnie se recimo spominja, da so kot otroci redno gledali bombastične ognjemete na nebu. K sreči so okoljevarstveniki predstavo prekinili, še preden bi eksplodiralo tako močno, da bi znatneje načelo čudovito pokrajino.
In tako je danes Dolina smrti največji nacionalni park v Združenih državah, živeči v mrtvi dolini živijo od turizma, a na srečo vseh nas oboževalcev narave nikakor ne zapirajo, ampak celo vabijo k dejavnostim v njej - a k sreči na zelo urejen način. Tu se točno ve, kaj se sme početi in česa se ne sme, pravila so jasna, višina kazni pa tudi. A z avtomobilom se vsekakor sme početi veliko, tja se pridejo sprostit organizirane skupine dinamičnih voznikov z najetimi ferrariji, lamborghiniji in mclarni. Skozi neobljudene kanjone se sme voziti, celo v organiziranih skupinah s klenimi terenskimi specialkami. A samo tam, kjer so speljane poti, nikjer drugje.
Orjaški ford je bil udoben in "varčen"
No, v času mojega obiska je bilo za to, da bi se lahko šel avtomobilskega paparaca, preveč hladno, srečal sem le ekipo iz Münchna, ki je tam testirala isto testno mulo, kot smo jo pred tedni poslikali na nemški avtocesti v okolici Stuttgarta.
Sam sem imel orjaškega forda. S terenskimi gumami je imel namreč zgolj zadnji pogon, ne štirikolesnega, in na izredno suhem in sipkem makadamu sem si resnično želel oznake 4 x 4. Je bila pa pot sicer vrhunsko udobna, avtomobil nudi tišino v kabini, kot jo nudijo le najdražji evropski avtomobili, velika okna so nudila kraljevski pogled na veličastno pokrajino, tudi oprema s hlajenimi sedeži, električno vtičnico in množico držal za pijačo je bila prilagojena poti, ki je pisana na kožo kalifornijskim nomadom. Še celo poraba je bila presenetljivo nizka, ta 270 kilovatov močan turbobencinski šestvaljnik je namreč porabil le okoli deset litrov na sto kilometrov, kar daje jasno sliko, da najbolj varčujemo, če vozimo tekoče, nesunkovito, potovalno lagodno. In takšno vožnjo kalifornijske ceste tudi najbolj ljubijo, tu je vse podrejeno takšnemu načinu potovanja. Avtopotovanja, ta so v Kaliforniji del kulture.

Ekipa oddaje Avtomobilnost se je odpravila v ZDA. V Dolino smrti, raj za ljubitelje razburljivih cestnih dogodivščin. Poglejte si prispevek.

Miha Merljak