"Če države ne bodo zgradile infrastrukture, se ne bo zgodilo nič. Če ne prodamo dovolj tovornjakov, ki so ogljično nevtralni, bomo morali plačati velike denarne kazni," je za Avtomobilnost povedal Andreas Gorbach, član uprave Daimler Trucksa, zadolžen za tehniko.

Industriji je prekipelo, zahteva, da politika opravi svoj del obljub. Za to trditvijo sledi – ne pika, ampak klicaj. To je bilo glavno in ključno sporočilo letošnjega hannovrskega sejma gospodarskih vozil, na katerem so proizvajalci vozil izražali tako rekoč iste misli, mi pa smo jih posneli na tiskovni konferenci družbe Daimler. Pravijo: spravili nas bodo na kant s političnimi zahtevami, ki jih ne bo mogoče izvesti, ker politika oziroma družba ni ustvarila pogojev. Konkretizirajmo.

Infrastruktura močno zaostaja za cilji

Gorbach pravi, da bi morali imeti v Evropi 35.000 visoko zmogljivih polnilnih postaj, da bi dosegli zastavljene cilje, imamo pa jih le 200. Morali bi imeti tudi 2000 vodikovih polnilnih postaj, imamo pa jih samo 120. Vsak mesec bi morali postaviti 400 ultra hitrih polnilnic in 30 vodikovih polnilnic, a se to ne dogaja. "Infrastruktura je in tako bo tudi naprej šibki člen razogljičenja. Mi proizvajalci moramo do leta 2035 ogljični odtis prodanih vozil zmanjšati za 45 odstotkov, brez ustrezne infrastrukture pa se to ne bo zgodilo," pravi sogovornik.

"Seveda obstaja direktiva, koliko polnilnih postaj mora postaviti posamezna članica EU-ja, to je pozitivno, a številne države močno zaostajajo za cilji," dodaja Karin Rädström iz Daimler Trucka. Težava ni samo, da manjkajo naprave, ki bodo pretočile elektriko v tovornjake, če drugega ne, v gradnjo samih električnih polnilnic tudi proizvajalci vlagajo svoj denar. Gorbach pravi, da tudi sami pomagajo graditi polnilne postaje, a prava težava je omrežna infrastruktura.

Politiki ne poznajo podatkov

Težava je, ker je treba zagotoviti, da bodo te električne naprave sploh imele kaj pretakati. To je tisto, kar morajo države zagotoviti. Ampak tu nastopijo bruseljska nestrokovnost, neznanje ali pa sprenevedanje. Rädström pravi: "Še vedno srečam veliko politikov, ki sploh ne vedo, koliko infrastrukture je treba še postaviti." Zanimivo pri tem je, da se prav nihče v transportni industriji ne sprašuje več, ali elektrika ali vodik. Potrebujemo oboje.

Tilman Morlock, projektni vodja električnega tovornjaka eActros600, pravi: "Podobnosti med obema tehnologijama je veliko, veliko je podobnih vgradnih delov, vendar pa so vodikovi tovornjaki bolj kompleksni prav zaradi skladiščenja vodika in polnjenja. Vse je bolj zapleteno in dražje. Povsod, kjer bo to mogoče, boste zato uporabljali električni tovornjak, kjer to ne bo mogoče, pa vodikov." Da zgradimo oboje, bo tudi za države cenejše.

Morlock pravi, da bodo države zgradile polnilne otoke, ko bo omrežje zapolnjeno, pa lahko tam dodajajo vodikove polnilne postaje. "Na ta način ne bo treba zgraditi povsem nove polnilne infrastrukture. Dodajanje vodikovih postaj v polnilno infrastrukturo je veliko hitrejša in cenejša rešitev."

Električne tovornjake že prodajajo

Kolikšen bo delež vodikovih črpalk in koliko bo megavatnih električnih polnilnic, bodo določile države same, predvsem na podlagi tega, koliko zelene energije je presežka. Proizvajalci gospodarskih vozil so zdaj zelo jasni in odločni.

"V preteklosti smo se ves čas vrteli okoli vprašanja jajca in kokoši, poslušali smo, da bodo infrastrukturo zgradili, ampak da nimamo tovornjakov, ki bi se na njej polnili. V Hannovru smo tako rekoč vsi pokazali, da imamo tovornjake in da zdaj vse sloni na infrastrukturi. Treba bo sprejeti pogumne odločitve," še pravi Rädström.

Sporočilo proizvajalcev tovornjakov lahko razumemo, da je treba doseči pravičnost posla. Treba je pravično določiti grešnega kozla oziroma še bolje bi bilo, če kozla niti ne bi določevali, ampak bi zelena vprašanja zares začeli reševati skupaj. Proizvajalci tovornjakov se z razogljičenjem strinjajo, hkrati pa opozarjajo, da morajo biti cilji, ki jih sprejemajo v Bruslju, realni.

Politika mora torej manj govoriti kar tako na pamet, naučiti se mora bolj premišljeno govoriti. Seveda, to so pobožne želje, ki si jih državljani naivno želimo tako rekoč vsak dan, koliko so slišane oziroma koliko uslišane, pa je že drugo vprašanje. Velja pa, da je vse velike besede in vse rigorozne zahteve katere koli strani smiselno slišati, a tudi jemati s kančkom rezerve. Premišljeno, ne kar tako na pamet. No, tako kot zgodbo z imenom 2035 bomo tudi razpletanje razogljičenja transporta spremljali še naprej.