Cadillaci so v nasprotju s poznejšim slovesom razkošnih limuzin sprva zasloveli tudi po preprosti uporabi, k čemur je pripomogel tudi prvi uspešni električni zaganjalnik, ki je nadomestil nerodne ročne zaganjalnike z ročico, s katerimi so avtomobile zaganjali do tedaj.

A leta 1899, ko je Colleman izumil zaganjalnik, zanj pri upravi podjetja še ni bilo posluha. Direktor Cadillaca Henry M. Leland se je za njegov razvoj odločil šele po usodni nesreči svojega prijatelja Byrona T. Carterja. Pozimi 1910 je neki dami ugasnil motor njenega cadillaca. Ker ga ni mogla zagnati sama, je čakala na nekoga, ki bo pripeljal mimo. To je bil Carter, ki je seveda ponudil pomoč in z ročico poskusil zagnati motor. Pri tem je zaradi napake ročica poletela iz ležišča in Carterju zlomila čeljust, zaradi česar je čez nekaj tednov umrl. Leland je zato svojim inženirjem močno pretresen ukazal, naj razvijejo manj nevaren način za zagon avtomobila.

Tako kot predhodnikom jim zaganjalnika ni uspelo takoj pripraviti na uporabo v avtomobilu. Rešitev so sicer videli v elektriki, a tedaj preprosto ni bilo baterij, ki bi bile dovolj močne za zagon motorja. Odgovor na težavo je dal šele soustanovitelj Delca Charles F. Kettering, ki je proizvajal tudi trgovske blagajne in razvil metodo, po kateri jih je lahko poganjal majhen elektromotor. Njegovi inženirji so v sodelovanju s Cadillacovimi enako načelo uporabili tudi pri razvoju avtomobilskega zaganjalnika. Na elektromotor zaganjalnika so vgradili zobnik, ki so ga v razmerju 25:1 povezali z večjim zobnikom na vztrajniku motorja in ročični gredi zagotovili dovolj navora za zagon motorja.

Novi sistem so leta 1912 vgradili v štirivaljni cadillac model 30, prvi avtomobil z električnim zaganjalnikom, ki je s tem postal tudi prvi avtomobil, pri katerem je bil ročni "kurbel" le še pomožno zagonsko sredstvo.

Električni zaganjalnik pa ni bil edina korenita novost na modelu 30. Ker je zaganjalnik opravljal tudi vlogo dinama in med vožnjo proizvedel veliko presežne elektrike, ki je med zagonom motorja ni porabil, so jo inženirji lahko namenili tudi vžigu gorivne zmesi v valjih, kar je bilo prej zagotovljeno z magnetniki, dovolj energije pa je ostalo tudi za električne luči in žaromete, ki so počasi izpodrinili dotedanje acetilenske.