Fiat je s tem avtomobilom leta 1911 poskušal izboljšati rekord nemškega tekmeca »bliskovitega benza«. Italijanski inženirji so rešitev za veliko moč in hitrost rešitev videli v veliki delovni prostornini motorja. Že delovna prostornina motorja bliskovitega benza je znašala 21 litrov, pri fiatu S76 300HP pa se je ustavila šele pri osupljivih 28,353 litra.

Ker je imel motor, ki je pri zgolj 1800 vrtljajih na minuto dosegel za tiste čase velikansko moč 221 kilovatov oziroma 300 'konjev', le štiri valje, ventili pa so bili vgrajeni nad motorno glavo, je bil izjemno visok. Voznik je moral zato gledati mimo pokrova motorja, in ne čezenj. Pri tem mu je nekoliko pomagalo to, da je bil v korist aerodinamike avtomobil tudi zelo ozek.

Neuradni rekorder

Ko je bil avtomobil narejen, so se Fiatovi ljudje z njim odpravili na angleško dirkališče Brooklands, kjer je tovarniški voznik Pietro Bordino dosegel hitrost 187 km/h in s tem postavil nov rekord.

Enega od dveh izdelanih primerkov je kupil bogati Rus Boris Suhanov, ki pa si ga ni drznil voziti sam. Zato je najel francoskega voznika Arthurja Duraya, ki je jeseni 1913 v belgijskem Ostendu dosegel hitrost 220 km/h, a le v eno smer. Ker zaradi slabega vremena vožnje niso mogli pravočasno ponoviti, je rekord ostal neuraden, neuspešni pa so bili tudi vsi drugi poskusi osvojitve novega rekorda v hitrosti vožnje v prihodnjih šestih tednih.