Ko vidiš tucsona, rečeš uau. Da je tako, je zaslužen Peter Schreyer. Tisti Nemec, ki je vedno v črnem suknjiču in tisti, ki je našega Roberta Lešnika prepoznal, da lahko poseže po vodstvenih funkcijah. Edini oblikovalec avtomobilov poleg Pininfarine in Giugiara s častnim doktoratom londonske akademije umetnosti. Prav ta, ki je zrisal audija TT, nato pa znamko Kia spremenil v oboževano. In zdaj bo tako naredil tudi s Hyundaiem!

No, pri tucsonu bo imel nekoliko lažje delo, tucson je namreč že bil uspešnica, pa tudi poznejši ix35 je bil dobro sprejet in sploh v celoti izredno zanimiv avtomobil. A novinec je lepši in od prvega tucsona tudi občutno prostornejši, bolj praktičen, bolj družinski, bolj udoben in še bolj všeč voznikom, ki cenijo pokončno vstopanje in visoko sedenje.

Ostaja suveren na terenu, odlično pleza in elektronski nadzor spuščanja tudi manj veščega voznika varno odpelje po snegu ali blatu navzdol. Še najbolj zmoti, da je avtomobil od tal oddaljen le povprečnih 17 centimetrov in da na splošno terenske lastnosti jasno kažejo na prilagajanje kupcem, ki nikoli ne zapeljejo z asfalta.

Tucson je moderen tudi s povezljivostjo, ponuja ugodno zmogljivo multimedijo, še celo na omrežje wifi se zna povezati. Opremljen je tudi z aktualnimi asistenčnimi sistemi, pri čemer pa je sistem za preprečevanje nenamerne menjave pasu bolj zoprn kot pa učinkovit. In tudi bogato opremljen je v preizkušeni različici tudi z gretjem zadnjih sedežev in hlajenjem prednjih, pa z ogrevanjem volanskega obroča.

A po začetnem navdušenju pride tudi do nekaj razočaranja. Prednji sedeži imajo kratko sedalo, kar bo sicer nekaterim všeč, večini pa malo manj. Presenečeni smo bili tudi, da tucson ne ponuja sistema start/stop, ta je seveda že praktično samoumeven, sploh pri tako dragih avtomobilih. Največje razočaranje pa je samodejni menjalnik, ki tako pozno prestavi v višjo prestavo, da je že kar moteče, ko se moramo s 50 km/h voziti z večjo mero dizelskega trušča. Nekaj izzivov torej Hyundai vendarle še čaka.