Govorimo o avtonomnih avtomobilih hkrati pa še varnostnega pasu ne »znamo« uporabljati

Dvoje je jasno, avtonomni avtomobili so gotova prihodnost in enkrat prometnih nesreč ne bo več. Obeh trditev še pred nekaj leti ne bi mogli izreči tako suvereno in prav v tem je pomembnost časa, v katerem živimo. Spremembe, ki jih povzročajo veliki tehnološki skoki, spreminjajo podobo mobilnosti hitreje, kot se je ta spreminjala kadar koli prej.

Šibek člen v procesu te prehodne evolucijske faze, do prometa brez nesreč, pa je človek. Medtem ko so prve tovarne s svojimi avtonomnimi avtomobili brez voznika za volanom že prevozile prvi milijon kilometrov in ko najbolj v prihodnost zazrti zakonodajalci že pišejo pravne podlage za vsakodnevno avtonomno vožnjo po izbranih avtocestnih krakih, se na drugi strani vedno bolj nazorno soočamo s svojo počasnostjo spreminjanja navad.

Otroci naj se vozijo vsaj tako varno, kot bi se po zakonu morali

Morda lahko v tem najdemo delni razlog za prezrto malomarnost, na katero smo opozorili z našo akcijo Osnovna šola varne vožnje. Povedano drugače, danes imamo na eni strani na cestah že polavtonomne avtomobile, po drugi strani pa še vedno polemiziramo o tem, ali se je treba pripenjati z varnostnim pasom. Starši otrok, ki danes hodijo v osnovno šolo, pa verjetno tudi vse učiteljice, vozniki kombijev, župani, ravnatelji in drugi, ki se jih ta tema tako ali drugače osebno dotakne, so se v svojih otroških letih v avtih vozili brez otroških sedežev. Še pripenjalo se takratni ni prav veliko. Morda smo zato v zadnjih tednih velikokrat slišali takle stavek: "Ko so nas vozili v šolo, se nihče ni ukvarjal s tem, ali smo pripeti, pa se nam ni nič zgodilo." Hvaljenje s srečo je kočljiva reč. Je pa res, da tistih, ki je takrat niso imeli, ni tu, da bi lahko o tem povedali drugo plat. Sicer pa bi nam moralo povedati dovolj že to, da jih ni.

V osnovne šole smo šli, ker bi radi, da bi bili otroci vsaj toliko varni, kot bi morali biti po zakonu. Šli smo tudi zato, da bo čez petnajst let drugače, da bo pripenjanje z varnostnim pasom takrat vsaj zanje končno le samoumevno.

"Rekli so, da jih ne potrebujemo ..."

Šli smo, da bi dokazali, da včasih ni problem v denarju, ampak v lastnem prevzemu pobude. Da na problem opozoriš in ga poskušaš rešiti, čeprav to ni napisano v opisu delovnih nalog, programu, načrtu, smernicah ... Spoznali smo učiteljice, ki so naredile prav to, opozorile so, pa se vseeno ni zgodilo nič. Nekatere so si s tem zagotovo nakopale tudi težave. To je resen problem in velika zavora hitrejšim spremembam na bolje. Zagotovo ne samo na tem področju. Naša Osnovna šola varne vožnje je namreč pokazala na problem, ki še zdaleč ni osamljen, hkrati pa je tako nazoren, da bi si težko izmislili bolj hladno prho.

Napišemo zakone, ki sledijo ambicioznim EU-smernicam, in se s tem zadovoljimo. Formalnopravno gledano smo naredili veliko, saj samo postavili temelje za spremembe na bolje. Ampak zakaj se potem na tej točki prepogosto ustavi? To so šele temelji! Tudi za to so šolski prevozi zanimivi. V zakonu je vse lepo napisano, v realnosti (v tem primeru celo nadzorovani!) pa se vsak dan godi paralelni svet.

1 + 1 = ?

To je tako, kot da bi učence v učilnici učili, da je 1 + 1 = 2, v kombiju pa bi bil rezultat lahko tudi 0. Na tem primeru smo se odločili poiskati odgovor, zakaj pride do takega razkoraka med učenjem in izvajanjem. Nismo ga še našli. A ga bomo iskali naprej. Menimo, da ga bomo na tem primeru najlažje našli.

S tem, kako varni so otroci v šoli, kar pomeni tudi med vožnjo, se intenzivno ukvarjajo starši, šola, občina, prevozniki, Agencija za varnost v prometu in policija. Pa se zgodi tak spodrsljaj. Moramo ugotoviti, zakaj se to zgodi. Potem bomo morda lažje razumeli še kakšen drug primer, kjer je v zakonu vse zelo lepo napisano in pogumno zazrto v vizijo 0, na cesti pa je resničnost popolnoma drugačna.