Najprej in na začetku: superšportne motocikle razumem kot športne rekvizite. Takšne, ki potrebujejo športno okolje (dirkališče) in športnika (dirkača). Dirkališča ni v bližini, nisem dirkač, imam pa RSV4. Motocikel, ki je vodilni v svetovnem prvenstvu »superbike«.

Aprilia RSV4! V naši državi živi recimo tisoč motociklistov, ki si jo želijo, sto, ki si jo upa peljati, deset, ki jo zmore peljati, in mogoče trije, ki jo lahko peljejo na robu njenih zmogljivosti. Jaz ne sodim v nobeno izmed kategorij, pa vseeno mi prijazen Aprilijin uslužbenec porine ključe v roko.

Toliko že vem. Moč motorja s preklopom elektronike na »road« spravim v območje, kjer še deluje Zemljina gravitacija. Potem ležem na motor. Agregat se oglasi z bobnenjem in prisegel bi, da je to dvovaljnik.

Pa seveda ni. Povsem novi štirivaljnik z valji na »V« začne peti svojo pesem šele nad sedem tisoč vrtljaji. Prvi kilometri so prestrašeni in motocikel mojo nesproščenost z užitkom izkorišča. Spodnja območja vrtljajev so komaj vozna, višje se prične vse odvijati prehitro za prometno konico, slovenske ceste in moja leta. Potem se spravim k sebi in si ostro zaukažem: »Saj je samo motor!« Res, ampak kakšen!

Dve različici – za zahtevne in še zahtevnejše
Na voljo je v dveh različicah: cenejša »R«, na kateri sedim, je že sama po sebi biser, tako po zmogljivostih in komponentah, dražja »factory« pa je dirkaška aristokracija.

Ker sem vestno prebral vse teste in vtise, ki so jih novinarji objavili o tem motociklu, poskušam najti podobne občutke tudi sam. Snovalci iz Noala so namreč poskušali združiti filozofijo 250 ccm motocikla GP z novo razvitim štirivaljnikom. Še enkrat zapišem, da je amaterskemu motociklistu na odprtih cestah težko kar koli pametnega povedati o dirkalnem stroju, a počasi mi aprilia pričenja lesti pod kožo. Ergonomija je agresivna, a nenasilna in motocikel uboga na vsak migljaj. Ko se udomačim na »road«, elektroniko, ki je povezana v sistemu »ride by wire«, preklopim v režim »sport« in vse, kar sem se o motociklu podučil, gre ponovno žvižgat rakom. Motocikel postane še zahtevnejši, voznik mora voziti še s treznejšo glavo, so pa na srečo zavore prav brutalno učinkovite. Ne vem, ali sem že kdaj vozil motorno kolo, ki bi se tako brezkompromisno ustavilo!

Zabavno, pa čeprav ne na robu zmogljivosti
In ker sem vedel, da v ničemer ne bom mogel iz motocikla zvabiti presežka ali testnega podatka, ki bi bralca navdušil, sem razmišljal, kaj unikatnega in neponovljivega mi je narediti. Pa mi je uspelo gospoda, ki sicer vozi apriliin skuter in je imel prek ramena kurirčkovo torbico, peljati na zadnjem sedežu. Z »jet« čelado in vetrovko vred. Gospod je javkal, kolena je imel pri bradi, kolki so se mu zaskočili, peljala pa sva se le! Prožila salve smeha vseh mimovozečih, saj sva skupaj tehtala toliko kot štirje Maxi, ampak vsaj s tem je bil moj testni termin enkraten in neponovljiv.

Torej: nikoli nisem izkoristil vseh 132 KW, kolikor jih motocikel ponuja, nikoli nisem odličnega menjalnika, ki živi tudi brez sklopke, uporabljal pri 12.500 vrtljajih, a tistih nekaj dni sem prevozil nekaj lepih kilometrov. Nato je prišlo slabo vreme in še pred dežjem sem motocikel vrnil v domači hlev. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi se z RSV4 vozil po mokrem asfaltu.

Besedilo: Marko Radmilovič
Fotografije: Aprilia