Prav posebno je testiranje avtonomne vožnje v realnem prometu, ki ga ne izvajajo tovarniški inženirji, ampak kar izbrane družine, se pravi običajni uporabniki.

Med tehnološko najbolj prodornimi avtomobilskimi znamkami se je že pred časom vnela prava tekma v tem, kdo bo prvi ponudil še več povsem avtomatizirane vožnje. Poseben dokaz, da gre vedno bolj zares in da prikazani modeli niso le salonske znanstvenofantastične prikazni, pa je tudi podatek, da so se ključni deležniki, ki tako ali drugače sodelujejo pri razvoju avtonomnih avtomobilov, poenotili vsaj v temeljnih opredelitvah, kaj avtonomna vožnja sploh je. Vprašanje se zdi preprosto, a v resnici ni.

Danes in skoraj jutri
Široka skupina deležnikov, med katerimi so tako proizvajalci avtomobilov kot upravljavci cest, zakonodajalci, številni razvojniki računalniške in telekomunikacijske opreme ter zavarovalnice, se je namreč poenotila o tem, kateri sistemi za pomoč pri vožnji pomenijo uvrstitev v katero od petih ravni, s katerimi so opredelili razred ali stopnjo avtonomne vožnje. S tem so postavili merila, ki bi v prihodnosti morala zmanjšati zmedo, ki so jo proizvajalci avtomobilskih znamk s svojimi pogosto tudi močno zavajajočimi komercialnimi oznakami sistemov za pomoč pri vožnji ustvarili na trgu. V tehnološko najsodobnejših avtomobilih je vozniku namreč že zdaj na voljo veliko asistenčnih sistemov, ki bi jih uporabniki lahko razumeli tudi kot sisteme povsem avtonomne vožnje. In žal tudi jih.

Napačna raba teh sistemov, se pravi prepuščanje vožnje v roke tehnologije, ki v resnici še ni sposobna prevzeti popolnega nadzora nad vožnjo, pa je v preteklosti že pripeljala tudi do zelo tragičnih nesreč. Teh tudi v prihodnosti ne moremo povsem izključiti. Ne nazadnje bo v nedoločljivo dolgem obdobju prehoda iz človeške v avtomatizirano ali samodejno vožnjo na cestah vedno več skoraj že povesem avtonomnih avtomobilov, ki jim bodo vozniki vedno pogosteje prepuščali volan, na drugi strani pa bodo morali ti avtomobili še zelo dolgo sobivati s klasičnimi vozili, ki jih bodo še zelo dolgo večinoma upravljali ljudje.

Volvo stavi na človeka
V takem trku svetov med nič, delno, pol in povsem samovoznimi vozili bo v prihodnjih desetletjih torej še zelo zanimivo. Že zdaj pa je povsem jasno, da bo prehodno obdobje, se pravi čas, ko bo prometna varnost še povsem v domeni človeka, dolga še več desetletji. Ne nazadnje nekaj o tem pove tudi podatek, da je precej enostavnejša GPS-navigacija v avtomobilih stara že več kot 20 let, a je še vedno ni mogoče najti v serijski opremi večine novih avtomobilov. Razkorak med današnjim tradicionalnim razumevanjem vožnje ter izjemnim napredkom tehnologije nas postavlja pred povsem nove izzive dojemanja ne samo vožnje, temveč tudi življenja in mobilnosti na splošno, slednje pa očitno zelo dobro razumejo pri Volvu.

Švedski inženirji so se v središče proučevanja prvih korakov avtonomne vožnje v realnem prometu odločil postaviti človeka. Prepričani so, da je ne le v prehodnem obdobju, ampak tudi sicer za oblikovanje tehnologij avtonomne vožnje po meri človeka treba najprej pravilno razumeti potrebe in reakcije človeka v stiku s tako robotizirano obliko vožnje.

Trent Victor, vodja tehničnega oddelka za varnost pri Volvu, pravi, da bi moral biti za to ključni fokus opazovanja vsakega resnega razvijalca avtonomnih vozli predvsem v opazovanju voznika v različnih situacijah delno in povsem avtonomne vožnje. Po mnenju razvijalcev pri Volvu prihajamo v čas, ko se bo od voznikov pričakovalo, da bodo vozili podobno kot piloti, ki v času preklopa na avtomatsko letenje še vedno v popolnosti nadzirajo dogajanje in s tem v resnici zagotavljajo visoko raven varnosti potovanja. A ta preskus "kontroliranega letenja" bo za voznike osebnih vozil zelo velik, saj jih bo nova tehnologija po eni strani vabila, da vožnjo povsem odmislijo ter se posvetijo koristnejšim ali prijetnejšim opravilom, po drugi pa bo sočasno vendarle zahtevala tudi pozornost.

Ne testni, ampak običajni vozniki
Da bi se slednjemu lahko kar najučinkoviteje izognili, so pri Volvu k projektu preskušanja avtonomnih vozil povabili tudi različne skrbno izbrane skupine običajnih voznic in voznikov. Ti na svojih dnevnih poteh že upravljajo prva avtonomna vozila volvo XC 90. Na švedske ceste je tako Volvo letos postavil 100 samovoznih avtomobilov in jih dal v uporabo voznikom, ki so se prijavili in bili izbrani v projektu, ki je nastal ob podpori Švedske vlade in ministrstva za promet.

Gre za največji tovrstni projekt na svetu, ki ga bo Volvo kmalu razširil še na sorodni projekt v London, pozneje tudi na Kitajsko. Prvi odzivi voznikov visokotehnološko razvitih volvov na Švedskem so zelo zanimivi, predvsem pa potrjujejo domnevo, da ljudje potrebujemo veliko zaupanja v delovanje naprav, preden jim delno ali v celoti prepustimo upravljanje tako kompleksne stvari, kot je vožnja avtomobila.

Strah pred roboti
Zanimivi so tudi odzivi drugih voznikov, ki jih vozniki testnih avtonomnih volvov srečujejo v prometu. Tako so ugotovili tudi različne oblike nasilniškega vedenja do vozil in voznikov samovoznih avtomobilov. Nekateri udeleženci v prometu so poskušali avtonomni avto poškodovati in celo zriniti s ceste. In to na Švedskem, ki je pregovorno znana po visoki prometni kulturi. Strah ljudi pred "robotizacijo" sveta je do neke mere pričakovan, saj tehnologija več kot očitno prehiteva družbo, ki se oklepa še zelo tradicionalnih pogledov na ureditev sveta in življenje v njem. Tudi za to so taki živi projekti, kot je Volvov Drive Me, tako pomembni, saj pomenijo prvo pravo podiranje tabujev.

Opazujejo voznika, okolico in avto
Prav zato fokus opazovanja razvojnikov v Volvu ni zgolj delovanje naprav v testnih avtomobilih v različnih vozniških situacijah, temveč sočasno opazovanje tudi vedenjskega vzorca voznika, tako pri upravljanju naprav kot med avtonomno vožnjo. Sedanji napredni vozniški pripomočki dobivajo vedno večjo vozniško vlogo, a le v kontroliranih vozniških razmerah ali za krajši čas, zato je pozorno spremljanje voznika pri komuniciranju s strojem pri prehajanju med ročno in avtonomno vožnjo sila pomembno za boljše razumevanje človeške strani tega postopnega prehajanja na čas povsem robotizirane vožnje.

Ali drugače, kar Volvov projekt Drive Me odstira, je uganka, na kakšen način najučinkoviteje in najhitreje skrajšati prehod med časom, ko človek iz nadzorovane avtonomne vozniške situacije preide v nenadzorovano situacijo, se pravi v trenutek, ko je vožnja v popolni domeni avtomobila. To je hkrati trenutek, ko na proizvajalca avtomobila preide tudi teža odškodninske odgovornosti v primeru nastanka nesreče.

Cilj vreden truda in eksperimenta
Cilj Volva, da leta 2020 nihče v novem Volvu ne bo umrl ali bil resno poškodovan, je s takimi projekti, kot je Drive Me, zagotovo še bliže uresničitvi. Prav z opazovanja obnašanja in reagiranja človeka na eni strani in delovanja množice sistemov, ki samodejno nadzirajo in posegajo v vožnjo, Volvo pridobiva najkoristnejše podatke za oblikovanje najustreznejše oblike jutrišnje tehnologije avtonomne vožnje po meri človeka.

Motiv za dosego tega cilja je jasen. Avtonomna vožnja iz enačbe, ki razloži vzroke za nesreče v prometu in je sestavljena iz voznika, vozila in ceste, izključi ključni in najšibkejši člen - človeka. Predvideva se, da bi avtonomni avtomobili lahko v najbolj razvitih delih sveta leta 2035 za 80 odstrotkov zmanjšali možnost prometne nesreče. Ob tem je treba poudariti, da bo takrat na cestah najverjetneje še zelo malo povsem avtonomnih avtomobilov, kar pomeni, da se predvideva, da bodo tako veliko razliko naredili že avtomobili s tako inteligentno varnostno opremo, kot jih na švedskih cestah preskušajo prve izbrane voznice in vozniki.

Digitalna transformacija mobilnosti
Na konferenci Digitalna transformacija, ki se bo jutri odvila v Ljubljani v Hotelu Intercontinental pod vodstvom Ekonomske fakultete, bomo tudi sodelavci Avtomobilnosti z našo kamero. Z mednarodno priznanimi intelektualci z različnih tehnoloških področij se bomo pogovarjali prav o vlogi voznika v teh prehodnih letih utrjevanja zaupanja v delovanje tehnologije. Razumemo namreč, da je prepustitev življenj svoje družine tehnologiji, psihično zahtevno. Kako se torej soočiti, kako transformirati našo mobilnost, o tem bomo govorili tudi v eni od prihodnjih oddaj.