Strokovnjaki so že od začetka dvajsetega stoletja poskušali preprečiti blokiranje koles med zaviranjem, a vsem zgodnjim zasnovam protiblokirnih zavornih sistemov je bilo skupno to, da so bili preveč potratni, občutljivi in prepočasni. Šele s povečanjem zmogljivosti digitalnih računalnikov v sedemdesetih letih je postal razvoj uporabnega protiblokirnega sistema mogoč.

Boschevo hčerinsko podjetje Teldix je začelo ABS v obliki, kot ga poznamo danes, razvijati leta 1964 in že čez dobri dve leti so inženirji s prvimi z ABS-om opremljenimi avtomobili že dosegali občutno krajše zavorne razdalje. Nova naprava je vplivala tudi na vodljivost vozil in njihovo stabilnost v ovinkih. Na osnovi začetnih ugotovitev so razvili sistem ABS 1, ki ga je prvič povsem vodila elektronika in je še danes temelj vseh sistemov ABS, vendar pa ni bil dovolj trpežen za serijsko vgradnjo.

Najprej v mercedesu razreda S
V razvoju sistema sta bila prelomna prehod z analogne na digitalno elektroniko in uvedba integriranega vezja, s čimer se je število elektronskih delov s prvotnih 1.000 zmanjšalo na 140. Po štirinajstih letih izboljšav je bil ABS leta 1978 končno pripravljen na vgradnjo v avtomobile in kot ABS 2 je šel v redno proizvodnjo, najprej kot dodatna oprema mercedes-benza razreda S, potem pa tudi BMW-ja serije 7.

Tako kot danes je bila tudi takrat osrednja komponenta sistema hidravlična naprava, na vseh štirih kolesih pa so bila tipala, ki so merila njihove vrtilne hitrosti. Podatke iz tipal je obdelala krmilna enota, ki je krmilila magnetne ventile. Če je eno izmed koles pri močnem zaviranju zastalo, je sistem ob njem zmanjšal zavorni tlak, ko pa se je spet prosto zavrtelo, je povečal moč zaviranja.