Rekli smo, da dokler električni avtomobili ne bodo ponudili enake uporabniške izkušnje, skupaj s hitrostjo in dostopnostjo polnjenja, dosegom in nakupno ceno, baterijski avtomobili nimajo prave priložnosti za prevlado.

Poglejmo, kaj so proizvajalci avtomobilov, tudi tisti, ki na začetku niso bili naklonjeni baterijskim avtomobilom, v zadnjih nekaj letih spoznali in zakaj na baterije danes gledajo drugače, kot so še nedavno.

Nafto potrebujemo vsi

Vsi poznamo izjemen pomen nafte, ki je na svetovno sceno stopila konec 19. in na začetku 20. stoletja. Ko pride nafta dokončno v modo, se hitro ugotovi tudi velika geopolitična krivica, saj eni nafto imajo, drugi pa ne. Potrebujemo pa jo vsi. In to vsako leto bolj. Vse je torej tako kot vedno, le da je bilo tokrat, se pravi v primeru nafte in zadnjega dobrega stoletja, še bolj izrazito. In ker jo potrebujemo vsi, pride ne le do vojn, ampak tudi do tega, da na primer čez čas ugotovimo tudi to, kaj z ogromnimi količinami naftnega denarja kdo počne. Eni začnejo po puščavi graditi smučišča, veliko jih vlaga v vojaško industrijo, eni pa na severu Evrope gradijo električne in vodikove postaje. Teh je seveda najmanj.

Energija s strehe

Čeprav smo tako pri iskanju kot črpanju nafte vedno bolj iznajdljivi, zaradi česar se podatek o tem, kdaj je bo dokončno zmanjkalo, vedno znova izmakne, pa je v zadnjih letih vseeno vsem postalo jasno, da to ni niti neskončen, kaj šele najbolj okoljsko trajnosten vir energije. Kot je videti zdaj, smo se namesto nafte zagrebli v zemljo in iskati druge redke in prav tako omejene dobrine, ki jih bo čez čas prav tako zmanjkalo. A s tem se očitno ne bomo ukvarjali, saj je pri baterijah mogoče pravkar nastal nov trenutek, ki jim daje finančno vlogo, ki je nafta ni omogočala. Tokrat je pomembno, kdo ima rezervoar in ne, kdo ima gorivo. Gorivo bo imel vsak, mogoče dobesedno kar s svoje strehe, rezervoar pa le tisti, ki bodo imeli surovine zanj.
Ko v rezervoar natočimo bencin, ta opravi delo in ga ni več. Nihče ga nima več. Pri bateriji pa je drugače, in tega dolgo niso vedeli niti tisti, ki so jih vgrajevali v avtomobile.

Baterije nikoli ne prodaš

Nov poslovni koncept bo temeljil na tem, da baterije nikoli ne prodaš. Še posebej avtomobilske. Ko se enkrat dokoplješ do surovin, jih ne spustiš več, ampak daš paket baterij najprej v avto in je tam recimo 10 ali pa 20 let, potem gre v nov najem in postane zalogovnik v hiši še za kašnih 10 ali 20 let, potem še kam in po 50 letih jih vzameš nazaj, recikliraš in daš v ponovni najem za 50 ali kolikor koli že let.

Seveda smo še daleč od tam, a če bo šla prihodnost tako hitro in intenzivno v baterijsko smer, je to ekonomski koncept, za katerega ni treba biti posebej odprte glave, da bi videl, da ima novo posebno vrednost.

Če pogledamo samo nekoliko širše, pa v tem ne vidimo le popolnoma novega ekonomskega koncepta, ki bo ključno vplival tako na nižanje cen avtomobilov kot tudi na koncept lastništva in na rabo avtomobila. Če bi šlo v to smer, bi lahko neka tovarna, ne nujno samo avtomobilska, imela na trgu nekaj milijonov električnih avtomobilov, ki bodo lastniško njeni, ali pa bo lastniško njena samo baterija v njih. Ta je ključna. To bodo potem več desetletji premikali sem in tja ter ves čas prejemali najemnino. Recimo petdeset let za prvi krog, potem reciklaža in novih petdeset let.

Baterije bodo prinašale bogastvo

To pa ne pomeni samo, da so novi lastniki baterij novi naftarji, ampak spremeni tudi geopolitične in ekonomske vzorce našega zadnjega naftnega stoletja. Na bolje? Kot zdaj kaže, malo verjetno. Novi lastniki "rezervoarjev" v avtomobilu, hiši, vikendu ali kjer koli, ki jim bomo plačevali mesečno najemnino, mogoče ne bodo države, ampak podjetja. Na primer Kitajski CATL. Se pravi, bomo najemnino plačevali Robinu Dzeng Jučungu, kitajskemu poslovnežu in milijarderju, ki je ustanovitelj in predsednik proizvajalca baterij CATL. Je to, da je Jučung že od samega začetka v dobrih odnosih s politiko in predsednikom Šijem za nas kaj bistveno drugače, kot če bi bilo podjetje iz ZDA ali UAE?