Stal je na aprilskem travniku nekje v okolici Brnika, v ozadju se je dvigal Stol. Bil je eden prvih oglasov za slovenski turizem z znamenitim logotipom »Slovenija, moja dežela«! Nikoli mi ni bilo jasno, kaj je tam delal BMW R 100 RT, ampak po drugi strani mi je bilo vseeno. Bil je motocikel mojih sanj in zanj bi dal približno toliko, kot sem nekoliko pozneje obljubljal med prisego v JLA. Hočem reči, da si tiste dni moral med policiste, če si ga hotel voziti. BMW in branjenje domovine. Sliši se čudno, a takrat je bila to naša realnost.

Danes stoji le še Stol. Travnik je najbrž pozidan, in če vprašate tisoče brezpravnih po tej deželi, »Slovenija« že dolgo ni več »moja dežela«! Zdaj smo nekaj z »LOVE« in BMW pri tem nima kaj dosti.

Sedem na že ne vem katero generacijo tega motocikla. Imenuje se R 1200 RT. Na pogled se dramatično razlikuje od sanjskega motocikla naše mladosti – ogromen je, z udobjem avtomobila, njegova elektronska podpora pa je najbrž enaka tisti, ki so jo v začetku osemdesetih premogli na Inštitutu Jožef Štefan. Vse je tu - »ESA«, ABS« in kup doplačljive zabavne elektronike – a bistva motocikla jim ni uspelo skriti.

Spretno pomlajevanje motorja s tradicijo
Model s 1170 ccm in 81 kW je zdaj star že nekaj let, a ga vsako leto spretno pomlajujejo; vendar ne gre vedno le za kozmetiko. V glavah valjev legendarnega agregata sta po novem po dve odmični gredi, a to značaja boxerja ne spreminja. Še vedno je ogromno moči in navora in še vedno motor ob dodani ročici plina zaniha na levo.

Potovalna kovčka sta z motociklom zlita v eno, ogromno vetrobransko steklo je nastavljivo kar med vožnjo s stikalom na krmilu. Zamerim prav nemarno izdelano stikalo za smerokaze, ki je povrh vsega še nerodno oddaljeno in ga lahko vklapljajo ter izklapljajo le ljudje z nenormalno dolgim palcem, ne da bi odmaknili roko s krmila. Res neprijetno, najbrž tudi nevarno. V bližini sta tudi rezervoarja za zavorno tekočino, ki prav tako nista vrhunec industrijskega oblikovanja. So ju pa zato obarvali in tekočina sije v barvah, kar je zelo originalno in nevsakdanje.

Elektronika lahko zbuja mešane občutke
Menjalnik je spet odličen, le z ESA-jem (Electronic Suspension Adjustment) druge generacije se nisem mogel sprijazniti. Nabijte me na križ, popljuvajte do konca, a kar se tiče motociklov, sem privrženec klasike. Nastavitve agregatov, podvozij, vzmetenja … vsa elektronika tega sveta, ki postaja priljubljena znotraj motociklističnega vesolja, v meni zbuja nelagodje.

Polovico skopo dodeljenih testnih kilometrov na RT-ju sem tako stikal po neskončnih možnostih nastavitev; poskušal najti pravo mero, a sem nekaj malega pogrešal pri eni in se z nečim nisem strinjal pri drugi. Včasih si dobil motocikel; če si imel denar, si kupil »Öhlins« ali kaj podobnega, drugače pa zaupal proizvajalcu in svoji vozniški presoji. »ESA« pa značaj RT- ja tako dramatično spreminja, da je med dvema skrajnostma razlika velika za cel motociklistični spekter. Hočem povedati, da je RT z ekstremnimi nastavitvami v smeri udobnosti povsem drugačen motocikel, kot je RT z ekstremnimi nastavitvami v prid togosti.

Mene to nekoliko moti, žal pa je na tisoče motociklistov, ki jih pri tem motociklu moti predvsem cena. Ampak saj veste, kako je z motocikli: »Če si ga želiš, ga slej ko prej tudi imaš!« Pa čeprav po dvajsetih letih in čeprav le za nekaj sto kilometrov.

Besedilo: Marko Radmilovič
Foto: Boris Keuc