Zadnja leta radi govorimo o alternativnih pogonih. Ti pravzaprav niso nič novega, le da niso bili vedno povezani z manjšo porabo fosilnih goriv in varovanjem okolja. Opel je konec dvajsetih let preteklega stoletja preizkušal avtomobile na raketni pogon.

Pomemben obisk

Južnotirolski astronom, testni pilot, novinar in avtor razprave Potovanje v vesolje Max Valier je leta 1927 obiskal Fritza von Opla in ga prosil za podporo pri razvoju raketnega motorja. Vnuk ustanovitelja Adama Opla, ki je bil tudi sam testni voznik in letalec, se je zavedal možnosti raketne tehnike in njene koristi za prepoznavnost znamke Opel, zato je Valierjevo ponudbo z veseljem sprejel.

V Rüsselsheimu so začeli takoj preizkušati različne tipe raketnih motorjev. Njihov potisk so merili na posebej za preizkuse razviti testni mizi, inženir in izdelovalec raket Friedrich Sander pa je zanje razvil trdo raketno gorivo. Sander je bil tedaj znan predvsem po raketah za reševalne operacije na morju, ki so jih pomorščaki uporabljali za daljinsko izstreljevanje vrvi na ladje v težavah.

Hkrati so začeli razvijati raketni avtomobil, ki so ga na začetku marca 1928 tudi uspešno preizkusili. Kmalu je bil pripravljen tudi prvi javni primerek RAK 1, s katerim se je voznik Kurt C. Voklhart 11. aprila 1928, torej pred osemdesetimi leti, na Oplovi preizkusni stezi v Rüsselsheimu prvič podal na javno vožnjo. Čeprav se med vožnjo ni prižgalo vseh enajst raketnih motorjev v ohišju za voznikom, je v osmih sekundah dosegel hitrost 100 km/h.

Rekordna vožnja

Ker je bila Oplova preizkusna proga prilagojena le hitrostim do 140 km/h, se je Fritz von Opel odločil, da bo rekordno vožnjo z aerodinamično in tehnično preoblikovanim raketnim avtomobilom RAK 2 opravil na berlinskem dirkališču Avus. Črni opel RAK 2 je bil zasnovan na serijski šasiji opla 10/40 PS, dve veliki krili sta preprečevali nenačrtovani vzlet, 24 raket s 120 kilogrami razstreliva pa je razvilo 6.000 kilogramov potiska.

23. maja 1928 se je 29-letni Fritz von Opel v pilotskem jopiču in očalih podal na vožnjo pred 3.000 uglednimi gosti iz politike, filma in znanosti. Ko je potisnil pedal in prižgal prvo raketo, je avtomobil zahrumel in zdivjal naprej, sledilo pa je še enaindvajset vžigov, po katerih je dosegel največjo hitrost 238 km/h in skoraj poletel. Krilca namreč niso bila dovolj, zato se je začel prednji del avtomobila dvigati in Opel je uporabil vse svoje izkušnje, da ga je umiril. Predstava je bila končana v vsega treh minutah, vesti o Oplovem uspehu pa so hitro obkrožile ves svet.

Železniški tiri in nebo

Zmagoslavna trojica je poskuse nadaljevala še v drugih smereh. Dober mesec pozneje, 23. junija 1928, je tirno vozilo RAK3 brez voznika na železniški progi pri Hannovru med vožnjo, ki si jo je ogledalo 20.000 gledalcev, doseglo hitrost 256 km/h in postavilo rekord v vožnji po tirih. Prvima dvema bi moralo slediti še več podobnih voženj, vendar so jih oblasti prepovedale.

Raketni Fritz, kot so Fritza von Opla tedaj že imenovali občudovalci, se je zato podal osvajat zračne višave. Septembra 1929 je z letalom opel-sander RAK 1 z letališča pri Frankfurtu prvič tudi poletel na raketni pogon, v zraku dosegel hitrost 150 km/h in osemdeset sekund letel 25 metrov nad tlemi.