Se spomnite gasilca, ki je tekel po avtocesti in ustvarjal reševalni pas? To je bil Anže Albreht iz PGD Dolnji Logatec. Na vroč poletni dan je v polni gasilski opremi tekel po avtocesti in prosil ljudi, da avto premaknejo vsaj toliko, da lahko pride gasilski tovornjak mimo.

Anže je za Avtomobilnost pred leti povedal, da je na kraj nesreče prišel tako utrujen, da iz sebe ni mogel več kaj dosti iztisniti. Kar takrat še ni mogel vedeti, je, da je s tem tekom, ki so ga posneli njegovi kolegi v gasilskem tovornjaku, naredil še veliko več kot to, da so na kraj nesreče takrat sploh lahko prišli. Video je postal eden najboljših viralnih preventivnih videov in je že sam po sebi opravil izjemno pozitivno nalogo ozaveščanja.

Za spremembe vedenja je potreben čas

Albreht je za Avtomobilnost ocenil, če bi se vsaj 80 odstotkov voznikov držalo tega pravila, reševalci ne bi imeli več tovrstnih težav. Ste se kdaj vprašali, koliko časa je treba, da vsaj 80 odstotkov ljudi ponotranji nekaj tako enostavnega in lahko razumljivega, kot je to, da je treba narediti prostor za gasilce in reševalce, da lahko pridejo mimo in do kraja nesreče? Ali pa da se je treba pripeti? Na vseh sedežih. Ali da ne pijemo alkohola in vozimo?

Deset let. Tako vsaj kažejo nekatere študije iz ZDA, ki se ukvarjajo z vprašanjem učinkovitosti in evalvacijo prometnih preventivnih akcij. 10 let stalnega, aktivnega medijskega in drugega dela za ozaveščanja javnosti je treba, da se končno začnejo kazati pozitivni vedenjski vplivi.
V prihodnje bo ta čas postal občutno krajši. Pa žal ne za to, ker bi vozniki postali bolj pozorni in sodelujoči, ampak zato, ker se bodo avtomobili v takih primerih samodejno postavili v formacijo, ki bo reševalnim vozilom odprla prosto pot.

Lahko smo del težave ali rešitve

Mi smo v Nemčiji že preizkusili testno različico delovanja takega sistema – avtomobili, ki se približujejo zastoju ali nesreči na avtocesti, se samodejno postavijo na eno ali drugo stran in tako po sredini oblikujejo varen prehod za reševalce.

Seveda je to odlična rešitev, a hkrati to ne pomeni, da nam v prihodnjih letih ne bo več treba misliti na druge, na to, kako pomagati reševalcem priti, kolikor hitro je mogoče do kraja nezgode. Podobni samodejni sistemi še dolgo ne bodo zmogli pomagati reševalcem utreti pot na regionalnih, mestnih in vseh drugih cestah. Na teh se je treba pogosto hitro znajti, prilagoditi, včasih tudi improvizirati. To pa je nekaj, česar umetna inteligenca še dolgo ne bo zmogla.

Osnovno vodilo v takih razmerah pa mora biti, da aktivno poskušamo najti rešitev, ki bo reševalcem pomagala priti čim prej mimo in na kraj nezgode – če ne ravnamo tako, postanemo del težave in ne rešitve tudi mi.