Recimo, da smo snežno belega S-Maxa doživeli kot premikajočo se razstavno izložbo.

O sami kakovosti vozila smo se pozitivno izrazili že večkrat, še bolj pa je njegova priljubljenost opazna med mnogimi kupci, ki se za vozilo odločajo in evropski Ford počasi vračajo na nekoč že osvojene pozicije.

Novi dizelski agregat
Vodilno sporočilo našega S-maxa je bil novi 2,2-litrski dizel. Stari TDCi je bil malenkost izven trenutnih trendov in takojšnja odzivnost na trende je mogoče spet ena izmed novih lastnosti snovalcev iz Kölna. Iz štirivaljnega dizla so izvlekli 125 kilovatov, predvsem pa sta lahkotnost delovanja in 400 Nm navora kvaliteti, ki ga uvrščata med trenutno tehnološko ost podobnih agregatov.

Vse preostalo je v vozilu z oznako opreme titanium-S že za vrati, ki vodijo v svet prestiža. Usnje in velika platišča nosijo svoje prednosti in slabosti, zanimiv pa je predvsem prilagodljiv tempomat, ki sicer ni tehnološki unikat, zato pa družinskega enoprostorca, kar je S-Max v svojem osnovnem poslanstvu, med dolgimi vožnjami spremeni v nekaj, kar še najbolj spominja na sodobne vlake.

Naše vozilo je bilo v prtljažniku opremljeno še z izvlečljivo ploščadjo, za katero nismo mogli najti pravega smisla, vse te dobrote pa pričakovano, dvignejo ceno v mejna območja običajnih družinskih vozil.

Okoli 40.000 evrov kazi podobo S-Maxa kot cenovno ugodnega enoprostorca, vendar smo, kot že rečeno, tokratni avto doživeli kot izložbeno okno. Ki pa mu, kot trdijo izkušeni potrošniki, ne gre vedno v vsem zaupati. Če hočeš resnično nakupovati, je treba v trgovino.