5. december je dan prostovoljstva. Letos bomo ta dan zagotovo vsi še posebej ponotranjili. H koncu gre leto, v katerem se je moč prostovoljstva zelo dobro videla. Videlo pa se je tudi to, da je prostovoljstvo pri nas zelo dobro organizirano.

V Sloveniji imamo veliko prostovoljskih organizacij, natančneje 1895, ki pokrivajo zelo široko polje dejavnosti – od izobraževanja, športa, naravovarstvenih organizacij in še bi lahko naštevali. Veliko prostovoljcev nas je aktivnih tudi na področju dvigovanja prometne varnosti. Pomen prostovoljstva v družbi je večplasten in presega zgolj pomoč posameznika posamezniku. V prometno-varnostnih projektih se prav skozi prostovoljstvo pogosto pokaže na problem, ki bi sicer ostal prezrt. V takih primerih pogosto posamezniki in društva, še posebej v lokalnih okoljih, odreagirajo prva. To je izjemna dodana vrednost. Manjka pa naslednji korak. Če bo neki problem v prihodnosti samo še večji in ga na tak način ne bo več mogoče uspešno reševati, potem je to trenutek, da se poišče sistemska, trajnejša rešitev. Lahko tudi komercialna. Naša dolgoživa družba in želja po mobilnosti v vseh življenjskih obdobjih je že tak primer. Prostoferji pa s svojimi vožnjami niso le nakazali na rešitev problema danes, ampak so del odgovora tudi na vprašanje, kako to rešiti sistemsko v prihodnje?

Storitev je brezplačna

"Koliko ste plačani za to?" smo v Avtomobilnosti vprašali prostovoljca Jožeta Stritarja, ki je prostofer: "Nismo nič plačani. Plačilo je dober občutek, zadovoljstvo nas, da nekomu lahko pomagamo. Pri tem dajanju človek več dobi, kot da."

Se strinjam. Res je tako in to lahko potrdim iz osebnih izkušenj. Namreč, postal sem prostofer. Seveda so vsi okoli mene takoj komentirali, da kaj se pa grem, ker jaz ves čas delam. In imajo prav, jaz časa po navadi res nimam, ampak privilegij svobodnega razporejanja delovnega časa mi vendarle omogoča, da lahko v svoj urnik tudi kaj vrinem, in kakšno delo tudi zamaknem v mojem koledarju. Seveda sem bil na poti, ko so me prvič klicali, drugič sem bil na snemanju, tretjič na sestanku, četrtič pa mi je uspelo najti čas, da sem peljal gospo v Ljubljano k zdravniku. In naj že kar na začetku povem, da ta zgodba ima agendo in naj ne bo skrita. Ta zgodba je povabilo. Povpraševanje je po vsej Sloveniji večje od ponudbe, marsikatera gospa oziroma gospod ni prejel storitve, ker vozniki nismo bili na razpolago. Torej, če se nam boste pridružili, nas bo več na razpolago. Pri tem se zavedajte bistvenega pravila. Nobene slabe vesti ne imejte, če ne utegnete, če morate reči ne.

Torej, če zmorete samo kratko razdaljo, kratek čas, tudi to bo koristno. Tudi po takšnih prevozih je potreba. Predlagam pa, da odgovorimo na nekaj tistih najpogostejših vprašanj. Začnimo s tem, komu so prostovoljne šoferske storitve sploh namenjene?

To ni taksi

Miha Bogataj, direktor zavoda Zlata mreža, pravi: "To ni taksislužba, ki pride v posamezno občino. Mi govorimo o humanitarnih in brezplačnih prevozih v zdravstvene ustanove, torej zdravstvene domove, lekarne, bolnišnice ali ustanove javnega značaja, kot so občina, banka, pošta, javna uprava, pa seveda trgovina, obisk svojca v domu za ostarele, centra za socialno delo."
Zgodbo smo napisali v moji domači občini, ki je sicer majhna po številu prebivalcev, a velika po površini. V Ljubljani storitev ni tako zelo nujna, ker imaš sredi mesta recimo že tudi Kavalirja. So pa tudi že v Ljubljani potarnali, da bi potrebovali Prostofer na obronkih. Kajti celo v ljubljanski občini imajo vasice, kot pri nas v Laščah. Rute, Uzmani, Bavdki, Sloka Gora, Krvava Peč, med 88 vasmi, ki so razpotegnjene na sto treh kvadratnih kilometrih naše občine, je namreč izredno veliko izredno odmaknjenih vasi. Tu ni avtobusa, na primer moja prva sovoznica je od najbližjega avtobusa odmaknjena 50 minut peš.

Matjaž Hočevar, župan občine Velike Lašče, pravi: "Potreba po Prostoferju bo še večja, saj ljudje vztrajajo doma osamljeni. Sploh iz višje ležečih vasi v naši občini mladi odhajajo, potem ljudje ostanejo osamljeni. Nekdo, ki jih pride iskat s Prostoferjem, je tudi psiholog in jim je za družbo. Upam, da se mreža razširi, vsaj toliko, da starejše zapeljejo v trgovino ali na kavo. Starejši so oddaljeni in potrebujejo družbo."

To lahko spremenimo, še posebej zdaj v decembru, če je avto prost, pa če je dobra volja, zakaj ne bi med humanitarne prevoze všteli tudi prevoze na sobotni koncert, predstavo ali na sobotno tržnico. Seveda bodo prednost vedno imeli zdravniki, ampak … pokličite, mogoče se pa najdemo.

Vozijo samo naročene osebe

Govorili smo s prostoferko, ki pravi, da vnukov s seboj na vožnjo ne more peljati. Veljajo namreč določena pravila. Mira Muster pravi: "Nikogar, ki ni najavljen, ne vozim. Vsi uporabniki morajo najprej poklicati Zlato mrežo, da storitev potrebujejo. In, ko dobijo odobritev, potem lahko iz Zlate mreže kontaktirajo z nami vozniki. Mi dobimo tekstovno sporočilo s podatki, katerega uporabnika gremo iskat."

Da stvar lahko funkcionira, pač morajo veljati pravila igre, torej tridnevno naročanje vnaprej, med osmo in petnajsto uro na 080 1010. Razlog pa je seveda tudi v zavarovanju.

"Obstajamo od leta 2017. Prvotno smo storitev zasnovali tako, da so prostovoljci za prevoz uporabljali svoja vozila. Ugotovili smo, da so stroški previsoki. Drugo pa je to, da ko uporabite prostofersko vozilo, vemo, da je to vozilo kasko zavarovano, zavarovani so vozniki in sopotniki. zato se za prevoz uporablja vozilo, ki je na občini," pravi Bogataj.
Prostofer Stritar dodaja, da ni treba imeti zdravstvenih veščin, da si prostovoljni šofer: "Moraš biti srčen, pripravljen pomagati. Če vidiš, da oseba težko hodi, ga primeš pod roko. Prostofer ne vozi hudo invalidnih oseb na invalidskem vozičku, ali pa oseb s hudimi poškodbami. To so osebe, ki gredo na dializo ali na pregled k okulistu in podobno."

Voznik je tudi psiholog

Med vožnjo se ljudje veliko pogovarjajo z voznikom. Stritar pravi, da kdaj tudi zelo osebne stvari. Drugi prostofer Gregor Pucelj dodaja, da moraš biti kot voznik tudi zelo potrpežljiv, saj so včasih vožnje in s tem pogovori dolgi. "Poznaš vse sorodnike do tretjega kolena nazaj. To moraš imeti rad in moraš znati poslušati ljudi." Pucelj dodaja, da ljudje težko razumejo, da je nekaj popolnoma zastonj, zato se tudi zgodi, da potem, ko se potniki že poslovijo, na zadnjem sedežu najde manjše darilo, ne denar, ampak malenkosti, kot na primer domača jajca ali steklenica žganja. "Vedno jim povem, da je bistvo prostovoljstva, da je brezplačno," dodaja Pucelj.

Direktorja Zlate mreže smo vprašali tudi, kako se mreža financira, gre za državni denar? "Državni denar bi si zelo želeli, pa tudi sredstva razpisov. Stroške klicnega centa financira občina. V našem zavodu, tako sam kot sodelavka, opravljava delo kot prostovoljca, se pravi, da sva zaposlena drugje. Tudi vsi naši vozniki so prostovoljci. Imamo pa nekaj donatorjev in sponzorjev."

Eden od teh donatorjev je tudi podjetje, ki prostoferstvo podpira že od samega začetka. Za letošnji december so sprožili interno akcijo, da prostoferstvo prenehajo podpirati le z denarjem, ampak tudi z dejanji. Nekdanji zaposleni v Zavarovalnici Triglav, danes pa prostoref Branko Zajc je po prvi vožnji povedal: "Bilo je perfektno. Peljal sem lepo damo, prijetno sopotnico. Veliko sva klepetala." Zajc pravi, da se je odločil za prostoferja zato, ker ima preveč časa, hkrati pa lahko še naprej dela z ljudmi, tako kot vse življenje do zdaj.