Milanski poslovneži, ki so junija 1910 kupili propadlo podružnico francoske tovarne Darracq v Milanu, so hoteli izdelovati najhitrejše in najbolj športne avtomobile, zato se niso ozirali na stroške. Za glavnega inženirja so najeli avtomobilskega konstruktorja Giuseppeja Merosija, ki se je pred tem izkazal že pri Fiatu in Bianchiju. S prvimi alfami je takoj opravičil svoj sloves, saj so bile zelo športni, poleg tega pa tudi udobni in elegantni avtomobili. Merosi je poskrbel tudi, da se je dokumentacija Alfine avtomobilske dejavnosti ohranila v čas po prvi svetovni vojni.

Ko je Italija leta 1915 vstopila v prvo svetovno vojno, je tovarna namreč zaradi pomanjkanja surovin zašla v hude težave. Rešil jo je neapeljski podjetnik Nicola Romeo, ki jo je prevzel, njeno dejavnost konsolidiral z vojno proizvodnjo ter njeno ime s svojim priimkom razširil na Alfa Romeo.

Konstruktor znamenitih dirkalnikov

Leta 1923 je Merosija na mestu glavnega konstruktorja nasledil Vittorio Jano, ki ga je Romeo po nagovarjanju Enza Ferrarija speljal Fiatu. Jano se je takoj lotil dela in razvil zmagoviti dirkalnik P2, konec desetletja pa 6C 1750 gran sport, ki je na dirki Mille Miglia leta 1930 prvič presegel povprečno hitrost 100 km/h.

Janovo delo se je poznalo tudi pri civilnih avtomobilih, kot sta bila 6C 1500 in 6C 1900. Sodeloval je tudi pri razvoju znamenite alfette, s katero je tovarna zelo uspešno nastopala na avtomobilskih dirkah. Po drugi svetovni vojni je najprej odšel k Lancii, nazadnje pa je s Ferrarijevim sinom Dinom sodeloval pri razvoju motorjev V6 in V8.