S pojavom pametnih telefonov se je povečalo tudi število pešcev, udeleženih v prometnih nesrečah s smrtnimi izidi. Ameriška administracija za regulativo varnosti (GHSA) je opozorila na skrb vzbujajoč porast trkov, ki so jih doživeli sprehajalci, medtem ko so v telefone tipkali kratka sporočila, pregledovali sporočila na spletnih družbenih omrežjih, ob vsem tem pa se niso ozirali na promet okoli sebe.
Polovico umrlih pešcev pri nas povozili na prehodih za pešce
Pri GHSA-ju poročajo o urezninah, modricah, celo hudih poškodbah glave in smrtnih primerih. Poškodbe pešcev so se zaradi uporabe prenosnih telefonov med hojo povečale za 35 odstotkov, raziskave pa so pokazale, da v ZDA opažajo številne smrtne primere zaradi uporabe prenosnih elektronskih naprav, kot so pametni telefoni.
Skrb vzbujajoča je tudi slovenska statistika. Tako so na začetku leta na Agenciji za varnost v prometu skupaj s policijo predstavili prvo analizo varnosti v prometu v 2015. Skrb vzbujajoče je predvsem to, da je kar polovica od 16 mrtvih pešcev v letu 2015 umrla na prehodih za pešce. Na žalost analiza ne razkriva, ali je bila med vzroki za smrti tudi uporaba mobilnih naprav.
Ločeni pasovi za uporabnike pametnih telefonov
V Philadelphii v ZDA so na 1. april, z namenom, da se ljudje med gledanjem v telefone ne bi zaletavali drug v drugega, pločnike razdelili na več pasov. Na primer na pas za pošiljanje elektronskih sporočil, na pas za uporabnike iPhonov in drugih elektronskih naprav. Nekateri pešci so to vzeli zelo resno.
O tovrstni ideji sta v zadnji oddaji Avtomobilnost, v kateri smo se posvetili ravno možnostim in posledicam trkov pešcev z drugimi prevoznimi sredstvi, ki jih vsak dan srečujemo v pešconah, razglabljala tudi voditelj David Urankar in avtor oddaje in avtomobilski strokovnjak Andrej Brglez.
Trk dveh pešcev ni usoden, kaj pa trk pešca in kolesarja?
Pešcone so postale vozlišče za nove trke. Kaj pomeni trčenje dveh 80-kilogramskih moških drugega ob drugega, ki se premikata vsak s hitrostjo 5 km/h in gledata v prenosni telefon, nam je pojasnil Jurij Bajc, ki deluje na Pedagoški fakulteti, na oddelku za fiziko in tehniko.
"To je mogoče izračunati. Če dva pešca z enako maso trčita, se ustavita skoraj na mestu. Če trčita s telesi, bi lahko to ponazorili, kot če bi nekdo na nas položil 100 kilogramov bremena. Če trčita z glavama, se pot trka zmanjša na minimum. Takrat je sila lahko tudi 10-krat večja," pojasnjuje Bajc.
V območjih za pešce je največja težava razlika v hitrosti premikanja udeležencev v prometu. Če se vsi premikamo kot pešci, je prvič verjetnost trka minimalna, v primeru trka pa so posledice nepomembne za človeško telo. Težava je, ko se srečajo pešci in kolesarji, ali motoristi, ki velikokrat po pešconi vozijo s preveliko hitrostjo. Tudi trčijo v pešca ali pa ga oplazijo. "Če se peljejo trikrat hitreje od pešca, na primer s hitrostjo 15 km/h, to za kolesarja ni velika hitrost. Je pa zato energija, ki jo ima kolesar, nekajkrat večja, kot jo ima pešec. Sile se ob trku večajo s kvadratom. Torej so skoraj desetkrat večje. Čeprav je šel kolesar le trikrat hitreje," matematično pojasnjuje Bajc. Da ne razpredamo o trdoti motorja in mehkobi človeškega tkiva.
Možgani se odbijajo po lobanjski kosti
Z zdravstvenega vidika je posledice tovrstnih trkov nazorno pojasnil Klemen Grabljevec, dr. med., ki je zaposlen na Soči na področju fizikalne in rehabilitacijske medicine. Pri t. i. visokoenergijskih poškodbah, kot so trki ali poškodbe v prometnih nesrečah, vedno prihaja do delovanja sil, ki delujejo neposredno na samo telo in delovanja t. i. strižnih sil na mehka tkiva v človeškem telesu. Ko lobanja udari z določeno hitrostjo v neki objekt ali oviro, v nekem trenutku celotni možgani prepotujejo nekaj milimetrov svojega virtualnega prostora v možganski tekočini in zadenejo čelno v lobanjsko kost. V tistem trenutku se možgani zaradi svoje elastičnosti odbijejo od čelne možganske kosti in odpotujejo nekaj milimetrov nazaj in udarijo v zatilno lobanjsko kost, kjer znova utrpijo udarec. Hkrati pa drsijo po zelo neravni površini lobanjske baze, ki jo polna kostnih izrastkov in luknjic in dobesedno rinejo po neravni površini.
Smrt je lahko nenadna
Zaradi neenakega volumna lobanje se ves prostor možganovine ne premika z enako hitrostjo. Zaradi teh različnih hitrosti premikanja pride do trganja vlaken možganskih in živcev znotraj t. i. bele substance, kjer so možganska vlakna. "To so hude poškodbe, hujše poškodbe so tiste, kjer pride do trganja posameznih vlaken, ki jim rečemo difuzna aksonska poškodba možganov, v primerjavi z nekimi krvavitvami v možganih. Zelo podobno se dogaja z drugimi votlimi organi v telesu: pljuči, srcem, želodcem in velikimi žilami - recimo aorto. Hud udarec v telo ali nenaden pojemek, nenadna ustavitev s hitrosti 100 ali 80 km/h na 0 km/h povzroči trganje posameznih tkivnih votlih organov," pojasni Grabljevec. V tem primeru pride do razpoke organov in smrtnih poškodb. Razpoka srčne mišice oziroma srca pomeni nenadno smrt, razpoka aorte pomeni smrt v nekaj minutah, razpoka pljuč pomeni stisnjenje pljuč in hitro smrt, če ni pomoči. "Veliko povsem banalnih trčenj, trk v objekt ali padec na tla, lahko povzroči zelo usodne posledice, vključno s smrtjo," opozarja specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine.
Čelada in ščitniki niso za okras
Ščitniki za kolena, komolce, čelade so zato na prevoznih sredstvih, kot so rolerji, rolke, kolesa, mopedi, ne le zaželeni, ampak nujni. Fizik Bajc pojasni: "Če pademo in zadenemo ob trd rob z glavo, se bo sila na mestu udarca ekstremno povečala. Če imamo čelado, pa se sila porazdeli po celotni lobanji, učinek se lokalno zmanjša in ne pride do poškodbe."
Grabljevec k temu dodaja: "Ščitniki so se izkazali za zelo koristne pri preprečevanju zlomov in poškodb kosti ter sklepov. Poznamo zares neprijetne poškodbe in zlome, zdrobljena zapestja, ki so nastala pri padcu z rolerji. Z vidika travmatološke kirurgije jih sicer znajo dobro operirati, jim povrniti stabilizacijo, nikoli več pa se ne povrne gibljivost v teh sklepih v normalne obsege."
Ščitniki zato dejansko preprečujejo zlome, zvine in izpahe sklepov, posledično ni dolgotrajnega zdravljenja. Grabljevec še pravi, da je tudi najslabša čelada boljša kot nobena čelada. "Poznamo primere, ko so k nam na pregled prišli kolesarji in s seboj kot spominek prinesli razbito stiroporno kolesarsko čelado. Glava je ostala cela ali z minimalnimi posledicami."
Ne zakoni, zdrava pamet
Čeprav imamo v Sloveniji 800 zakonov in 19 tisoč podzakonskih aktov, verjetno ne bi pomagalo, če bi v pešconah razmejili sprehajalni prostor, kot so to naredili v ZDA na 1. april. Načelo zdrave pameti, ne zakoni, torej gledati drug na drugega, paziti na druge, ne misliti samo nase in na svojo pot znotraj pešcone ali kjer koli v prometu, je tisto, kar je pravo.
Če ste zamudili zadnjo oddajo Avtomobilnost, si jo lahko ogledate tukaj.