Danes je doseganje čim manjše porabe in razvijanje tehnologij, ki bi omogočale manjšo odvisnost od fosilnih goriv, v avtomobilski industriji na dnevnem redu. V resnici pa je ta tema aktualna že več desetletij. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta naftni krizi (najprej leta 1974 in nato še leta 1979) vplivali na svetovno ekonomijo in pokazali, da je cel svet odvisen od nekaj držav ali kakšne naddržavne organizacije. Pod vplivom teh dogodkov je nastal mercedes auto 2000, ki je bi predstavljen leta 1981 na avtomobilskem salonu v Frankfurtu, in je napovedoval avtomobil novega tisočletja.

Napete linije, sprednja stranska stekla z malo odprtino in položno zadnje steklo, oblikovano tako, da preprečuje vrtinčenje zraka, so mu zagotavljali količnik zračnega upora 0,28, kar je spoštovanja vredno tudi v primerjavi s sodobnimi avtomobili. Auto 2000 je tako nekakšen prednik današnjih kupejevskih limuzin razredov CLS in CLA.

Kar s tremi motorji
Dobra aerodinamika pa seveda ni dovolj. Pri učinkovitosti avtomobila ima ključno vlogo tudi pogonski sklop. Zato so v Stuttgartu razvili kar tri različice različice koncepta auto 2000 s tremi pogonskimi rešitvami. Prva je vključevala 3,8-litrski bencinski V8 s sistemom izklopa valjev, s katerim je danes opremljenih kar nekaj modelov, a auto 2000 ga je premogel že pred 36 leti. Drugo rešitev je predstavljal 3,3-litrski dizelski šestvaljnik z dvema turbinanama, ki je na 100 kilometrov porabil le 7,5 litra plinskega olja. Najbolj napredna pa je bila tretja rešitev, z majhnim in lahkim turbinskim motorjem, ki ni potreboval vodnega hlajenja. Vsi trije motorji so bili opremljeni s štiristopenjskim samodejnim menjalnikom, s čimer je bil auto 2000 popolnoma delujoč avtomobil.

Koncept ni bil namenjen serijski proizvodnji, temveč uporabi njegovih tehnologij za prihodnje modele.