V društvih invalidov si prizadevajo, da bi svojim članom kar najbolj olajšali življenjske stiske, jim pomagali na različne načine, pa tudi, da bi jih kar najbolj vključili v družabno življenje in povezali z drugimi invalidi in prijatelji, ki jim brez širitve mobilnosti za invalide niso dosegljivi. Prav zato je pomembno, da se mobilnost prilagaja invalidnim osebam, v eni izmed preteklih oddaj Avtomobilnost pa smo želeli v prvi vrsti poudariti, da so že strpnost, potrpežljivost, obzirnost tiste "malenkosti", ki olajšajo mobilnost invalidov.

To pomeni, da ne parkiramo na parkirnih mestih, namenjenih invalidom, da jim pomagamo, ko so v stiski, ko se morajo prebiti v vozilo, ali pa zgolj to, da smo strpni, ko je pred nami vozilo z invalidsko nalepko. Zgodbe, ki jih govorijo invalidi, razkrivajo tudi to, da se zgodi, da parkirni prostor za invalide zaparkirajo celo policisti in da nestrpni vozniki hupajo vozilom za prevoz invalidov.

Kako na avtobus v invalidskem vozičku?
Marja Koren pravi, da ji je veliko lažje, če se po mestu premika peš. Tudi zato, ker niso vsi avtobusi prilagojeni za dostop z invalidskim vozičkom. "Obstaja sicer številka, na kateri preveriš, kateri avtobus je dostopen, a se velikokrat zgodi, da preteče veliko časa, preden na postaji ustavi invalidom prirejen avtobus," pravi Korenova, ki se zato raje s svojim elektrificiranim vozičkom prevaža po pešpoteh.

S Teo Černigoj Pušnjak smo preverili, kako naporen je prevoz v kombiniranem vozilu, namenjenem prevozu invalidov. "Te veliko bolj premetava, saj voziček ni pritrjen tako močno, da bi bili ves čas na miru," pravi sogovornica. Voznik kombija Milanko Maričić pa le pritrdi, da je prevoz invalidnih oseb zelo poseben: "Treba je biti ves čas previden. Ko speljujem, ko zaviram, ko vozim v ovinek … Vozniki mi večkrat hupajo, saj ne opazijo, da vozim avtomobil, namenjen prevozu invalidov. Ljudje so nestrpni, živčni, to moraš znati požreti, drugače ne gre." Černigoj Pušnjakova pravi, da se med prevozom večkrat zgodi, da izgubi ravnotežje, zgodilo se je celo, da je z obrazom priletela v sedež.

Prej od doma
Mija Pungeršič je invalidka voznica, a tudi ona se praktično vsakodnevno spoprijema s težavo v mobilnosti. "Kadar grem od doma, vzamem v zakup, da se moram odpraviti prej, saj sem v vozičku. Voziček moraš pospraviti v avtomobil in dati iz avtomobila.“ Nemalokrat mora prositi za pomoč ljudi, da ji avtomobil prestavijo naprej, saj zaradi ozkih parkirnih prostorov v stanovanjski soseski ne more sesti za volan. "Najprej me vsi sprašujejo, ali ima avtomobil kakšne drugačne ukaze za vožnjo. Potem pa gre."

Tudi ko toči gorivo na bencinskem servisu, potrebuje pomoč. Z vozičkom se težko prebije do ročke za točenje goriva, ki je nameščena visoko, hkrati pa ji dostopnost onemogočajo visoki robniki. "Po navadi sem nekoga lovila, da je poklical uslužbenca, zdaj pa imajo to urejeno z nalepkami s telefonskimi številkami. Pokličem, včasih tudi večkrat, da se javijo in mi pridejo uslužbenci bencinskega servisa natočit gorivo," pravi Pungeršičeva.

Znano je, da je naš odnos do drugih ljudi v avtomobilu drugačen, kot je v drugih položajih. Za volanom smo pogumnejši, celo predrzni, zato ker se v kabini počutimo varnejši, izolirani. Raven empatije se dviguje z dvigovanjem občutka varnosti in udobja v kabini. Na Hrvaškem so imeli v preteklosti celo akcijo, če si vzel moje parkirno mesto, vzemi še mojo invalidnost. Zato vam v Avtomobilnosti polagamo na srce, da bodite obzirni.

Nekaj izzivov, s katerimi se spoprijemajo invalidi, so nam v eni izmed preteklih oddaj Avtombilnost predstavili kar invalidi sami. Poglejte si videoprispevek.