Na cesti danes srečujemo vse več kombiniranih vozil, v katerih potniki ali vozniki sedijo na invalidskih vozičkih. Za vstopanje v vozilo je največkrat uporabljeno dvigalo ali klančina z zadnjega dela vozila, samostojni vozniki invalidi pa uporabljajo zadnji ali stranski vstop v kombi. Na trgu je pestra ponudba elektrohidravličnih dvigal, zato je pomembno, da vsak poišče sebi primernega.

Najcenejša so klasična linearna dvigala, ki se namestijo pretežno v zadnji del vozila in omogočajo vstop skozi prtljažna vrata. Za samostojnega voznika invalida, ki želi v vozilu peljati tudi več potnikov in ohraniti prtljažni prostor, so na voljo dvigala pri desnih drsnih vratih, za tiste, ki si želijo kar največ prostora v notranjosti vozila, pa je najprimernejše kasetno dvigalo z namestitvijo na podvozje.

Po Pravilniku o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila je upravičencem omogočeno subvencioniranje hidravličnega ali električnega dvigala za kombinirano vozilo na vsakih šest let. Do takega dvigala so upravičeni tisti, ki imajo močno zmanjšano funkcijsko sposobnost zgornjih in spodnjih udov ter trupa, kar onemogoča presedanje z vozička na sedež avtomobila, ta funkcijska sposobnost pa je tako zmanjšana, da tudi uporaba elektronske klančine ni več mogoča.

Linearna dvigala
Elektrohidravlična dvigala, ki se nameščajo ob zadnja prtljažna krilna vrata in se zgolj spuščajo in dvigujejo, imenujemo linearna dvigala. V uporabi so že vrsto let in se do danes niso veliko spremenila. Dodelana so zgolj z estetskega vidika in prilagojena današnjim težjim invalidskim vozičkom na elektromotorni pogon. Princip delovanja je preprost. Po odprtju zadnjih krilnih vrat se dvignjena plošča dvigala spusti za 90 stopinj in nato do tal. Uporabnik se z vozičkom zapelje na ploščo, ki ga dvigne na višino notranjega poda vozila, da se lahko zapelje v notranjost. Nato se ob pritisku na gumb plošča postavi vertikalno in krilna vrata prtljažnega prostora se lahko zapro.

Na uporabnikovo željo se tako dvigalo lahko namesti tudi pri desnih drsnih vratih, vendar morajo biti vrata dovolj široka. Pri namestitvi linearnega dvigala pri drsnih vratih se je treba tudi zavedati, da bo notranja prostornost vozila močno okrnjena.

Pri vhodu skozi zadnja vrata ima samostojni voznik invalid najmanj težav s parkiranjem, saj ob vozilu ne potrebuje dodatnega prostora za vstop oz. izstop iz vozila. Izgubi pa se prostor za prtljago ter vsi tovarniško vgrajeni sedeži v potniškem delu kombiniranega vozila. Linearna elektrohidravlična dvigala so cenovno najugodnejša in so v cenovnem okviru Pravilnika o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila.

Na kratko bi lahko rekli, da so pozitivne lastnosti linearnega dvigala naslednje: najugodnejša cena, preprosta montaža in dejstvo, da ob vstopanju in izstopanju ne potrebujemo dodatnega prostora. Negativne lastnosti te vrste dvigal pa so izguba prostora za prtljago in odstranitev tovarniško vgrajenih sedežev v potniškem prostoru ter tudi onemogočen vstop in izstop pri bočnem ali vzvratnem parkiranju.

Vrtljiva dvigala
Dvigala, ki se zavrtijo za 90 stopinj, so najmanj pogosta, čeprav so v resnici zelo uporabna. Vrtljivo dvigalo se namesti v notranjost vozila, neposredno za sopotnikov sedež, in pričvrsti v dno vozila ter stranski stebriček med sovoznikovimi in desnimi drsnimi vrati. Ko uporabnik odpre drsna vrata, mora dvigalo nekoliko dvigniti od notranjega poda, ga zavrteti za 90 stopinj navzven ob bok sopotnikovih vrat ter nato spustiti ploščo na tla, kar navadno lahko stori z daljinskim upravljalnikom. Z vozičkom se gibalno ovirana oseba zapelje na to ploščo, dvigne v višino notranjega dna ter zavrti za 90 stopinj nazaj v vozilo.

Takšno dvigalo je glede na ceno umeščeno v razred med linearna in kasetna dvigala. Zaradi vrtljive osi uporabnik ob vozilu za vstop oz. izstop potrebuje približno toliko prostora, kot ga po navadi zahtevajo odprta sopotnikova vrata, zahteva pa daljši skupni čas vstopanja oz. izstopanja, onemogoča premikanje sopotnikovega sedeža in zniža notranjo višino od tal do stropa.

Čeprav je dvigalo nameščeno v notranjosti vozila, ne posega bistveno v prostor potniškega dela. Za sopotnikovim sedežem so nameščeni motor, vezje in posoda za olje, prostor na zadnji potniški klopi in v prtljažnem prostoru pa ostane nespremenjen.

Pozitivne lastnosti te vrste dvigal so ohranjena zadnja vrsta tovarniško vgrajenih sedežev, možnost vstopanja oz. izstopanja pri parkiranju naprej, bočno in vzvratno ter razmeroma malo potrebnega prostora ob vozilu za vstop in izstop. Med negativne lastnosti pa bi lahko šteli izgubo tovarniške prilagodljivosti sopotnikovega sedeža, daljši čas vstopa in izstopa ter zmanjšanje notranje višine vozila.

Kasetna dvigala
Najnovejša dvigala so kasetna dvigala, ki so svoje ime dobila po vizualni podobnosti s starim avtomobilskim avdiosistemom, se pravi s kasetnim predvajalnikom. Dvigalo se namesti na podvozje vozila, s čimer se ne posega v dodatno prilagoditev notranjosti, obenem pa ohranja tovarniško prostornost potniškega dela kombija. Dvigalo se uporablja izključno za vhod skozi stranska drsna vrata, ki morajo biti že v osnovi dovolj široka, zato je treba pred nakupom novega vozila razmišljati o vrsti dvigala in njegovem proizvajalcu. Zaradi namestitve na podvozje je pomembno upoštevati tudi dodatno zmanjšanje oddaljenosti vozila od tal.

Kasetno dvigalo je po večini vezano na daljinsko upravljanje. S pritiskom na ustrezen ukazni gumb se dvigalo oziroma njegova plošča zapelje po vodilih izpod kombija in spusti na tla. Uporabnik se nato skupaj z invalidskim vozičkom, bodisi na elektromotorni bodisi na ročni pogon, zapelje na ploščo. To nato z drugim ukaznim gumbom dvigne na višino, ki je enaka notranjemu dnu vozila. Gibalno ovirana oseba se nato samo zapelje v vozilo in z zadnjim ukazom ploščo rahlo spusti in zapelje nazaj pod vozilo. Proizvajalci ponujajo več različnih dimenzij plošče. Njihove dolžine segajo od 90 cm – te so primerne izključno za vozičke na ročni pogon – do 150 cm. Od dolžine je odvisen tudi minimalni prostor, ki ga uporabnik potrebuje ob avtu za vstop in izstop iz vozila.

Takšna dvigala so trenutno najdražja na trgu, saj skupaj z montažo, pri kateri je večinoma potreben poseg v izpušni sistem vozila in hranilnik za gorivo, hitro dosežejo petmestno številko na računu.
Dobre strani te vrste dvigal so, da pri namestitvi ne potrebujejo posega v notranjost vozila, prav tako ostaneta nespremenjena zadnja potniška klop in prtljažni prostor vozila, poleg tega dvigalo med vožnjo ne ropota, kar se pri namestitvi dvigala v potniški ali vozniški del vozila dogaja. Obstaja pa tudi nekaj pomanjkljivosti. Med njimi je nizka oddaljenost vozila od tal, izpostavljenost dvigala mrazu, vodi in snegu ter seveda visoka cena.

Vzdrževanje dvigal
Vsa elektrohidravlična dvigala zahtevajo vzdrževanje po vnaprej predpisanih obdobjih. Dvigala so izpostavljena različnim vremenskim vplivom, različnim številom dvigov in spustov, neenakomernim porazdelitvam teže invalidne osebe z vozičkom in še drugim dejavnikom, zato je potreben vsakoletni pregled vitalnih delov z menjavo olja, ki ga opravi pooblaščena oseba.

Zakonodaja
Dodatna oprema, ki jo dobavijo in vgradijo pooblaščeni predelovalci, je v skladu z zakonodajo in jo mora vsak uporabnik po končani montaži tudi homologirati. Opozoriti je treba zgolj na pogoj, ki se pojavi pri montaži dvigala pri drsnih vratih. Potnik ali samostojni voznik invalid vedno vstopa in izstopa na sopotnikovi strani, zato se dvigalo, naj bo to linearno, vrtljivo ali kasetno, vedno vgrajuje na desno stran. Nekatere države Evropske unije imajo tudi zakonsko določen »zasilni izhod«, ki pri morebitni okvari ali prometni nesreči omogoča neoviran izhod mimo dvigala. V praksi to pomeni, da če se dvigalo vgradi pri desnih drsnih vratih in v vozilu ostane zadnja potniška klop, kombi pa ni opremljen z drsnimi vrati na levi strani, mora biti dvigalo takšno, da ne ovira izhoda potnikov skozi desna drsna vrata.