Honda CR-V da svojemu vozniku več, kot so mu obljubili. To je ljudski SUV. Vsaj v Ameriki, pa tudi tu v Evropi in pri nas to pomeni, da je to SUV za množice. Torej za zmerneže. To je družinsko prostoren, a ne prevelik SUV. Premijski, a spet ne preveč bahav. Je tudi hiter, a hkrati varčen. Narejen je bil tako, da je v teoriji vsega ravno prav, a nato med vožnjo ugotoviš, da je vsega še malce več.

Na prvi pogled je videti prijazen, zmeren, neizrazit. Všeč bi moral biti večini, a drobni detajli ga delajo zanimivega. V primerjavi s prvo generacijo je zrasel za dvajset centimetrov v dolžino, centimetri pa so pomembni tudi zato, ker ima Honda po novem v svoji prodajni paleti tudi za številko manjšega ZR-V.

Po meri družin

Od znotraj je vse skupaj precej podobno, a je CR-V za številko večji od ZR-V. To se najbolj pozna v drugi sedežni vrsti, kjer je v CR-V-ju prostora za noge tukaj na pretek. Za glavo tudi, pogled skozi okna je prijeten, tudi navzgor. Staršem z majhnimi otroki bo ustrezalo tudi, da se zadnja vrata odpirajo na stežaj, skoraj pod pravim kotom. Mojo družino pa je zmotilo predvsem to, da je težko pripeti sedeže na sredino klopi, zaponke so zelo skupaj.
Prtljažnik je pričakovano velik in kockast. Uporabnost je dokazal, ko sem v avto pospravil sinovo gorsko kolo, z 19-palčnimi platišči, in to povsem enostavno.

Hibridni pogon je vsestranski

Z ZR-V-jem ju druži tudi hibridni pogonski sklop. 110 kilovatov močan bencinec bi se slišalo premalo, a skupaj z elektromotorjem ima moč 135 kilovatov, torej skupno 184 konjskih moči. In spet lahko poročamo o izredni odzivnosti, pospeški so na voljo brez obotavljanja. To je zelo dobro. In tudi ko izkoriščamo moč, se avtu bistveno ne dvigne poraba.

Poraba je v primerjavi z ZR-V-jem za okoli pol litra večja, a voziti se dinamično z bencinsko gnanim družinskim SUV-jem s porabo pod sedmimi litri je izvrsten podatek. Lahko se seveda vozimo umirjeno in izkoriščamo velik delež električne sposobnosti. Nikoli se ni pripetilo, da bi imeli coni 30 premalo elektrike na razpolago za zgolj električno vožnjo. In to kljub majhni bateriji.

Prenos moči je brezstopenjski. Ni prestav. Ko pospešuješ, vendarle slišiš nekaj prestavljanja. CR-V je v primerjavi z ZR-V tudi nekoliko mehkejši, a je kljub mehkobi vožnja na račun natančnega volana nepričakovano živahna.

Tisto, kar tehtnico po mojem osebnem mnenju močno nagne na stran CR-V-ja, je vožnja po makadamih. Hitra vožnja po luknjah, tu CR-V zablesti.

Še več o testu honde CR-V pa v videoprispevku iz oddaje Avtomobilnost.