Kot pravi Volkswagnovo izročilo, se je tipa 2 domislil njihov nizozemski uvoznik Ben Pon in aprila 1947 zanj tudi narisal prve skice. Na osnovi Ponovih skic so izdelali tudi prvi prototip, ki pa ni bil dovolj aerodinamičen, zato so ga odpeljali v obdelavo v vetrovnik univerze v Braunschweigu. Obdelava se je izplačala, saj je aerodinamika tipa 2 kljub večji čelni površini in oglati obliki nazadnje celo presegla Hroščevo. In tako je po treh letih razvoja Volkswagnov kombi prvič zapustil wolfsburške obrate.

Začetnik trenda
Tip 2 je bil eno prvih uspešnih lahkih gospodarskih vozil z motorjem in pogonom zadaj, pri katerem je voznik sedel popolnoma nad prednjo premo. Prednost takšne zasnove, ki jo je posnemalo več znamk, je bila predvsem v tem, da so motor ter voznik in sovoznik enakomerno obremenili prednjo in zadnjo premo in pripomogli k boljšim voznim lastnostim. Tip 2 sicer ni bil prvi, vsekakor pa je dal precej zagona tudi udobno opremljenim lahkim gospodarskim vozilom za prevoz ljudi. V tej vlogi se je v šestdesetih letih najprej pojavil v ZDA.

Sprememba zasnove šele s četrto generacijo
Prvo generacijo tipa 2, pri kateri je bilo vetrobransko steklo razdeljeno na dva dela, so izdelovali od marca 1950 do konca leta 1967. Tako kot hrošča ga je poganjal zračno hlajeni 1,2-litrski bokserski motor, ki so mu postopoma povečevali moč. Z drugo generacijo je tip 2 leta 1968 izgubil značilno dvodelno vetrobransko šipo in zrasel v vse smeri. S tretjo generacijo je leta 1979 postal tudi bolj oglat. Do leta 1982 so vanj še vedno vgrajevali zračno hlajene motorje, potem pa so jih nadomestili vodno hlajeni, ki pa so še vedno bili v zadku in poganjali zadnji kolesi. Leta 1990 je to generacijo nasledila popolnoma nova četrta generacija, pri kateri so spredaj vgrajeni vodno hlajeni motorji poganjali prednji kolesi in je bila dobra osnova tudi za vse nadaljnje generacije do danes.

Mirovniški simbol se mu je podal
Volkswagen transporter je bil v vsemogočih različicah sicer zelo raznovrstno uporabno vozilo, postal pa je tudi neke vrste kulturni simbol. V hipijevskem obdobju je iz različnih vzrokov postal eden najbolj izrazitih simbolov kontrakulture. V njem se je lahko peljalo veliko ljudi vključno z opremo in zalogami za taborjenje in podobnim, s škatlasto obliko pa je bil poleg tega pravo nasprotje tedaj običajnih limuzin. Rabljen je bil zelo poceni, zato je bil primeren tudi za ljudi s plitvimi žepi. Ker je imela njegova karoserija veliko ravnih površin, so jo lahko poslikali v zelo živahne barvne vzorce, okrogel Volkswagnov logo pa je z lahkoto zamenjal mirovniški simbol.

Zbirka imen
Zaradi oblike in priljubljenosti je tip 2 dobil tudi precej različnih imen. V Nemčiji so ga uradno imenovali transporter in kombi, neuradno pa bulli. Izraz kombi ni povsod označeval le potniške različice transporterja. V Avstraliji, Aziji in Brazliji so s tem izrazom označevali celo njegove poltovornjaške različice. V Mehiki so nemški izraz kombi prevedli v combi, v Peruju pa je postal "Combi Asesina" (morilski kombi). S tem izrazom so zaradi brezobzirnosti, s katero so se njihovi vozniki v perujski prestolnici Limi borili za potnike, sčasoma začeli označevati vse minibuse podobne velikosti. Posebno ime za tip 2 imajo tudi Portugalci, ki ga imenujejo "Pão-de-Forma" (štruca kruha). Na Danskem ga iz istega razloga imenujejo "Rugbrød" (ržen kruh). V Južni Afriki je zaradi serije tematsko usmerjenih televizijski oglasov dobil ime "Volksie Bus" (ljudski bus).

Kariera v kulturi
Seveda si je tip 2 utrl pot tudi v kulturo. Omenjen je bil v znameniti uspešnici Down Under avstralske skupine Man at Work, Bruce Springsten je o njem pel v pesmi The Angel, skupina Grateful Dead pa v pesmi Scarlet Begonias. Tudi precej družbeno in okoljevarstveno angažirani ameriški country pevec C. W. McCall ga je omenil v svoji uspešnici Convoy, na osnovi katere je ameriški režiser Sam Peckinpah posnel filmsko uspešnico z enakim naslovom. Tip 2 se je pojavil tudi v filmu Nazaj v prihodnost in še marsikje. Preden je postala slavna, je v njem menda živela tudi pevka Jewel, z njim so se vozili tudi člani skupine The Who, Steve Jobs pa naj bi svojega prodal, ko je zbiral denar za razvoj prvega računalnika Apple.