BMW se je z zadnjim kolesom zakopal do osi in ni šlo ne naprej in ne nazaj. V veliko veselje okoliških kmetov sem pol ure spravljal motocikel nazaj na ravnino. Na koncu sem bil jaz fizično, motocikel pa psihično uničen.

GS deli usodo avtomobilskega razreda SUV-jev. Torej, videti je kot terensko vozilo, čeprav nikomur pametnemu ne pride na misel, da bi se z njim podil po popolnih brezpotjih. Kakšen pozabljen makadam je največ, kar prebavi. Najbrž se da s primerno obutvijo mnogo tega spremeniti, a dejstvo ostaja: GS je za ceste.

Na tej točki pridemo do filozofskega vprašanja; zakaj potovati z motociklom, ki ni potovalni motocikel? Ampak to je že vprašanje, ki presega pričujoče pisanje in morda se odgovor skriva v čudovitem dokumentarcu Ewana McGregorja "Long way Round", ki je proslavil igralca tudi med motociklisti ter le še utrdil GS-ovo legendo ...

Zadnjih nekaj let se uradno GS-u reče: "R 1200 GS". Za letos spet dodelani dvovaljni boxer se bliža svojemu razvojnemu zenitu. Je pa res, da to trdimo zadnjih petdeset let, pa inženirji še vedno najdejo razvojne niše. Letos so to dvojne odmične gredi v glavi. Dovolj za 81 kw in 120 nm navora. Številke so lepe in v resnici je motor prepričljiv. Nima eksplozivnosti kakšnega KTM-ja, a njegov navor in zvezno podajanje moči sta vzorna. Šeststopenjski menjalnik je svetlobna leta stran od menjalnikov, po katerih sem njega dni tolkel kot kočijaž po pokvarjenem vozu. Ostaja pa kardan!

Kaj naj rečem? Kljub dvojni sklopki se še vedno upira agresivnejšemu slogu. Menjavanje navzdol zna biti sitno, ampak kardanski drog je od nekdaj ločnica med tistimi, ki ljubijo njegove prednosti, in tistimi, ki ne prežvečijo njegovih slabosti.

Ima pa novi GS nekaj radikalno novega. Sistem ESA (Electronic Suspension Adjustment) je bil že uporabljen na nekaterih drugih koncernskih motociklih, po novem pa je izpopolnjen na voljo tudi na GS-u: nekatere izmed nastavitev so namreč namenjene terenski vožnji.

Z različnim prednapetjem vzmeti lahko motocikel pripravimo ali za vožnjo z enim, dvema potnikoma in prtljago ali brez. Vendar je to le osnovni del vseh dobrot; sistem med vožnjo aktivno sodeluje z vzmetenjem - tradicionalnim sprednjim teleleverjem ter zadnjo nihajno roko, imenovano paralever. Tako je mogoče kar med vožnjo spreminjati osnovne značilnosti celotnega podvozja. Nastavitve "Normal", "Comfort" in "Sport" radikalno spreminjajo značaj motocikla. Spet BMW-jeva posebnost, do katere se različni motociklisti različno opredelujejo; sam sem recimo večino časa prevozil s "sportom"! Pa ne, ker bi se rad važil, temveč ker pri motociklu cenim togost. "Normal" je natančno to, kar sporoča, "comford" pa naredi iz GS-a žvečilno.

Še nekaj je treba vedeti, preden se začnete spogledovati z GS-om. Motocikel je velika žival. Moja domača Honda ni med najmanjšimi motocikli, pa se zdi proti GS-u kot paglavec. Prijazni fant, ki mi je motocikel predal, me je ocenil kot primerno raščenega in je (enostavno, in inteligentno) nastavil sedež na višjo od obeh možnosti. Na koncu obvoznice sem višino sedala že nastavljal nazaj, pa tudi potem nisem vlačil nog po tleh kot njega dni Krpan, jezdeč kobilico.

Presenetljivo pa vožnja nato ne izdaja motociklovih mer. Ampak to sem že vedel. Lahkotno, sicer ne igrivo, je mogoče tega BMW-ja zapoditi med ovinke, sploh če se voznik zaveda, da je DNK kljub vsemu "enduro"! R80 GS iz leta 1980 je bil namreč namenjen dirkanju po brezpotjih. Hočem povedati, da je sprednje kolo še vedno sprednje kolo terenskega motocikla in velja biti s pretiravanji previden.

Z vsem drugim pa BMW razvaja. ABS obvezen, celo ESP, sicer neizklopljiv, je mogoče najti, a mi ga ni uspelo (si nisem upal) v celoti preizkusiti. V zadržani sivi GS kaže svojo podobo vladarja razreda velikih endurov, ki si ga je, nenazadnje, tudi izmislil.

Če pa hočete okoli sveta (ne boste edini) in o tem posneti film, napisati knjigo ali o svojih avanturah poročati enemu izmed tisočih medijev, ki objavljajo ekskluzivne reportaže o poteh okoli sveta, je mogoče dobiti tudi izpeljanko Adventure.

Vendar vedite, če je popotnikova (motociklistova) duša dovolj odprta, se mu na vožnji od Sp. do Zg. Kašlja zgodi ravno toliko kot na potovanju do Kamčatke.

Marko Radmilovič