Fetišizem se pojavlja pogosteje pri moških. Ko se enkrat vzpostavi, je fetišizem kronično, dolgotrajno stanje oziroma obrazec obnašanja in ga uvrščajo med oblike parafilije. Parafilija je stanje, ko sta spolno vznemirjenje in zadovoljstvo osebe odvisni od fantaziranja in izvajanja spolnega obnašanja, ki je neobičajno ali skrajno. To lahko obsega objekt ali subjekt, na primer otroke, živali, različne fetiše ali določeno dejanje, na primer povzročanje bolečine, razkazovanje posameznih delov telesa ...

Fetišizem je le ena od parafilij, ki vsebuje široko skupino spolnih potreb ali fantazij. Med te uvrščamo še ekshibicionizem, voajerizem, sadizem in mazohizem.

Neživi fetiši
Fetiši so lahko bodisi živi bodisi neživi. Tisti iz skupine neživih objektov, se delijo v dve skupini, in sicer na fetiše oblike in fetiše medije. Pri fetiših oblikah sta pomembna tako objekt kot njegova oblika, denimo čevlji z visoko peto. Pri fetiših medijih je pomemben material, iz katerega je izdelan predmet, na primer svila. Osebe, ki imajo za fetiš nežive stvari, te pogosto zbirajo in gredo včasih v takšne skrajnosti, da postanejo tatovi, samo da bi v svojo zbirko dodali kakšno "dragocenost".

Seznam predmetov, ki jih fetišisti uporabljajo za zadovoljevanje svoje spolne sle, je dolg, med najpogostejšimi fetiši pa so ženske spodnje spodnje perilo, čevlji, škornji, dekliške šolske uniforme in pogosti fetiši iz skupine medijev, kot so usnje, svila in krzno. Fetišizem izključuje objekte seksualne narave, kot so vibratorji.

Živi fetiši
Objekti fetiša so lahko tudi živi deli telesa, najpogosteje so to lasje, stopala, noge, zadnjica, velike ali majhne prsi. Pri laseh gre običajno za dolge lase, pogosto pa je pomembna tudi barva las. Nekatere fetišiste vznemirjajo dlake pod pazduho ali na nogah, nekatere pa partnerji z amputiranimi, iznakaženimi ali onesposobljenimi deli telesa, kar imenujemo teratofilia.

Vzroki fetišizma
Vzrokov fetišizma ni preprosto razložiti. Znanstveni teoretiki učenja so prepričani, da se fetišizem razvije v zgodnjem otroštvu, ko se predmet poveže s še posebno močnim spolnim vzburjenjem ali zadovoljstvom. Na drugi strani je še Freudovska razlaga, povezana s soočenjem razlik med dečki in deklicami.

Deček se v svojem razvoju slej ko prej sooči z dejstvom, da se od deklic anatomsko razlikuje po tem, da deklice nimajo penisa. Ko to razliko opazi, jo potlači v podzavest. Če se to zgodi zgodaj v razvoju (pri 2 ali 3 letih), to ne vpliva pretirano na otrokov razvoj. Če pa se to zgodi pozno (pri 6 letih ali pozneje), kar se lahko dogaja v družinah s preveč konservativno vzgojo, pa lahko pride do fetišizma.

Po neki teoriji fetišisti postanejo otroci, ki so opazovali ali so bili žrtve neustreznega spolnega obnašanja. Teorija kompenzacije pravi, da so fetišisti oropani spolnega zadovoljstva, zato ga najdejo v nenavadnih spolnih praksah.

Pomemben je predmet in ne oseba
Znanstveniki so odkrili, da fetišisti pogosto živijo dokaj izolirano in imajo zmanjšano sposobnost za vzpostavljanje intimnosti. Spolna dejavnost fetišistov je pogosto usmerjena na objekt in ne na osebo, tudi če gre za partnerja. Pozornost je pri njih usmerjena izključno na fetiš. Namesto da bi se povezoval z drugo osebo, fetišist doseže spolno zadovoljstvo s poljubljanjem čevlja, božanjem najlonk ali masturbiranjem s hlačkami na obrazu.

Tega ne smemo zamenjevati z namenjanjem prednosti posameznim delom telesa pri osebah, ki niso fetišisti, saj v nasprotju s fetišisti niso usmerjene izključno nanj. Seksualni fetišist težko doživi orgazem brez fetiša.

Vznemirjenost še ni fetišizem
Številnim osebam je še posebno všeč določen del telesa, na primer stopala, vendar to še ne pomeni, da so fetišisti. Fetišizem je fiksacija na objekt ali subjekt, brez katerega ni mogoče doseči ustreznega spolnega zadovoljstva.

Kot na vseh drugih področjih seksualnosti je ločnica med fetišizmom in seksualno preferenco zelo tanka. Na enem koncu lestvice fetišist s prisilno željo, na drugem pa ljudje, ki jih posebej vznemirjajo posamezni deli telesa, toda njihovo seksualno zadovoljstvo ni odvisno od tega. Tako moškega, ki ga vzburi pogled na žensko v rdečem čipkastem spodnjem perilu, ne označujemo za fetišista, vse dokler to ni temeljni fokus njegovega vznemirjenja.

V večini primerov fetišisti ne pomenijo nevarnosti ne za druge ljudi ne za svoje partnerje, fetiš pa uporabljajo v zasebnih trenutkih, navadno med masturbiranjem. Včasih je lahko fetiš tako skrajen, da lahko zmanjša kakovost življenja.