Vendar ju njun odnos preseneti, saj imata po skoraj 60 letih zakona še vedno spolne odnose. Skupno opazovanje z udeležbo zato prekineta in se odločita, da bosta najprej raziskala Milenino spolno življenje.

Milena je svojega moža Franceta spoznala leta 1962, z njim je izgubila nedolžnost, še preden sta se poročila. Sociolog prof. dr. Ivan Bernik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani že vrsto let raziskuje spolnost. V svoji najnovejši raziskavi se je osredotočil na najstarejšo populacijo žensk. Opravil je 100 poglobljenih intervjujev, v katerih se je z njimi pogovarjal o njihovi spolnosti v mladosti, odraščanju in zrelih letih. "Prva stvar, ki pade v oči pri teh raziskavah, je raznolikost. Ljudje smo tudi na področju spolnosti vsak nekaj posebnega. Pričakujemo, da je bila starejša generacija bolj ukalupljena, ker so bila družbena pravila strožja, pa to ne drži. Razlike med njihovimi izkušnjami so velike, njihove zgodbe se niso ponavljale, so bile zelo enkratne," je poudaril dr. Bernik.

Učbeniška modrost je po njegovih besedah, da je bila spolnost pred seksualno revolucijo povezana s poroko. Se je ta teorija potrdila v njegovi raziskavi? So ženske po večini imele prvi spolno odnos na poročno noč? "To ne drži. Mene je to presenetilo. Po nekaj pogovorih sem si rekel, uf, to pa je čudno naključje, da so imele že vse spolne odnose pred poroko. Potem pa se je izkazalo, da to ni nobeno naključje. Le nekaj žensk je imelo spolne odnose po poroki. Res, res presenetljivo malo."

Pogovor o spolnosti je še vedno tabu, za starejše generacije pa sploh ni bil običajen, ugotavlja dr. Bernik. Ko se pojavijo težave, pa je prav iskren pogovor zelo pomemben. Psihoseksologinja Francesca Tripodi pravi, da spolne motnje danes rešujejo na partnerski terapiji. "Po našem mnenju je treba vsako spolno disfunkcijo, ki se pojavi v partnerstvu, zdraviti z obema partnerjema. Mislimo torej, da je disfunkcionalen sistem. Partnerska terapija je lahko tako učinkovitejša, hitrejša, ima boljše rezultate. V nekaterih situacijah pa partnerska terapija ni boljša izbira – kadar so pacienti še zelo mladi in nimajo veliko izkušenj v spolnosti, ali pa pri ločenih ali vdovelih posameznicah ali posameznikih. Takrat novega spolnega parnerja ne povabimo na terapijo, dokler ne rešimo težav, ki so jih imeli s prejšnjim partnerjem oziroma partnerko. Sicer pa se po večini odločamo za partnersko terapijo."

Doktorica Gabriela Simetinger je ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja, za reševanje težav v spolnosti se ji zdi ključno raziskovanje celega telesa, ne le genitalij, čeprav se glede na medijske predstavitve zdi, da je vsa spolnost le v genitalijah. "Če govorimo o biološkem spolnem odgovoru, se vse premalo govori o funkciji koži. Preko kože se naučimo sproščati. Ampak to ni v navadi, da bi raziskovali kožo in se tako naučili stimulirati. Spolnost je v starosti tako še lahko živa, če sta partnerja že nekoč bila pripravljena raziskovati. Tako se laže prilagodita drugačnim razmeram, ki jih prinese bolezen, starost ali kar koli drugega."