"Podaj mi grah," je daljnega leta 1965 izustil vodja rajnke Jugoslavije, maršal Josip Broz - Tito. Besede so bile namenjene Lemmyju Kilmistru, ki se je pri njem mudil na državniškem sprejemu in večerji.

Le še kaka pomlad ali dve mineta do izteka pol stoletja, kar je dinozaver rokenrola Lemmy prvič z električno plunko stopil na slovenska tla. Reke so se posušile, imperiji propadli in novi zrasli, zamenjali so se papeži, šli smo na Mars. On pa ostaja tu, nespremenjen.

Spomnite se na svojega dedka pri 70. letih. Skoraj toliko je že namreč star frontmen ansambla Motörhead, ki je v ponedeljek napolnil ledeno dvorano ljubljanske Hale Tivoli in obiskovalce domov poslal z izpolnjenimi indeksi. Izobraževalni program: zgodovina rokenrola v svoji celoti.

Zadnjič je Ljubljana Motörheade videla na zloglasnem koncertu leta 1989, ko je tekla kri in ko so se pravila Motörheada spremenila. Dve leti predtem so predvsem Primorci hiteli na godbo v stari Gorici, leta 1999 pa na nastop Motörheadov na motozboru v Moškanjcih. To so bili težki časi za bend. Proti koncu prejšnjega desetletja so se stvari obrnile, saj so bili headlinerji na tolminskem MetalCampu. A v Ljubljano nikakor.
Pred meseci so se Lemmyju Ianu Frasierju Kilmistru tri ogromne bradavice na obrazu zatresle, ko ga je radijski voditelj vprašal o prihajajoči turneji. Lemmy mu je voljno naštel države, ki jih bo obiskal. Po lahnem obmolku v glasu je dodal: "... and Slovenia, for some reason ..." Dve leti trajajoča turneja, ki promovira njihov leta 2011 izdani album The Wörld is Yöurs, je čisto na rep uvrstila še dodatek Slovenije. Da gre za "ekstrakoncert", priča tudi to, da kot predskupina niso nastopili ameriške thrash metal legende Anthrax, temveč slovenske staroste panka Niet.

Kdo sploh so Motörhead? V čute si prikličite glas lokalnega, masivnega žilavo-grudavega kmeta v svojih šestdesetih, ki si po vsakodnevnem upravljanju kmetije in gospodinjinih genitalij v grlo zlije škaf ali dva pristnega, kislega domačega vina; poplakne z bokalom tropinovca, vse skupaj začini z žveplom in prižge čik. Če vse to zmešate še z glasom podivjanega, gonečega se bika, ki rušeče zatuli ob pogledu na tekmeca; se - vsaj nekako - približamo Lemmyju, dežurnemu kričalu in basistu tega ansambla.
Motörhead ni več le bend. Je življenjski slog. Pooseblja seks in smrt in sod mornarskega viskija s piratske ladje. Prisrčen krohot v brk vsemu, kar se drzne postaviti po robu. Primitivnost iz krvavih človeških korenin. Pooseblja odnos do sveta kot stereotipno družinsko božično kosilo, kjer mati očku zabrišejo krožnik v obraz. Nekdo bi se s sklenjenimi rokami zgrozil: "Zakaj, zakaj to počneš??" Lemmy bi kratko odgovoril: "Prav zato."

Motörhead so poltenost, razbrzdana spolnost in trma, ki umetnikom dekadence zabrusi, naj gredo nazaj v šolo. Besna aroganca, ki sovragom nonšalantno zabije mastnega oneta v zadnjico, ponos in prezir, meč na poti skozi sapnik, razbrzdani rokenrol. Na kratko - vse, kar je živalskega v človeku.
Lemmy je nam, navadnim smrtnikom, ki se pehamo za vsakodnevnimi življenji, ki častimo Bogove Poroka-Hiša-Avto-PralniStroj; prikazen iz druge dimenzije. "Pobliže" je po lastni potrditvi spoznal prek 1.500 žensk, na dan stanka (vsaj) steklenico Jacka Danielsa, po žilah pa se mu ne pretaka kri, temveč čudna mešanica psihadeličnih spojin. Že skoraj 50 let se običajnemu življenju smeje v brk, pije, igra bas, kriči in kocka. Upa, da bo umrl na odru. Za zdaj dobro kaže.
Kaj je na oder pripeljalo pankovsko predskupino
Motörhead so znani po tem, da so s svojim slogom igranja v poznih 70. letih združili med seboj sovražne pankerje in metalce. Takrat je bila subkulturna pripadnost resna zadeva. Bogvaruj, da se je dolgolasec prikazal na pankkoncertu! Ostrigli so ga, če ni bilo škarij na voljo, je lase izgubil kako drugače. A kot se je v intervjuju spominjal Lars Ulrich, bobnar Metallice, je kot mozoljasti najstnik ravno na koncertih Motörheadov začel opažati čudno mešanje. V prvih vrstah so se dolgim lasem pridružile irokeze. Navsezadnje je Lemmy Sida Viciousa, zloglasnega člana pionirjev panka Sex Pistols, učil igrati bas. Mogoče je bila to ena izmed razsežnosti, ki so organizatorje ljubljanskega koncerta pripeljale k izbiri Nietov za predskupino.
Prava izbira ali ne, ko je ura na tivolski steni odbila 20.00, so glasilke Boruta Marolta pred skoraj prazno dvorano naznanile Paranojo. Marolt je glede na slog petja in barvo glasu naravnost perfektna zamenjava za Habičeve komade. Nastop Nietov je bil ob (skoraj) izvirni postavi posledično utečen in kakovosten. Kitaro še vedno vihtita Igor Dernovšek in Robert Likar, za bobni sedi Tomaž Bergant, le Aleš Češnovar se je pred kratkim poslovil od nietovskega basa. Vloga predskupine ob počasi polneči-se dvorani se je izkazala za precej nehvaležno. Da so Nieti tudi dandanes sposobni spraviti občinstvo v ekstazo, so večkrat dokazali, tokrat pa jih poslušalstvo sploh opazilo ni.
Za to ni bila kriva le netipična ura. Uvertura je v dobrih 40 minutah položila karte na moč in glasnost svojih krikov v puščavi osamljenosti. "Ena, dva, tri, štiri ..." je začel s preštevanjem Marolt s shizofreno poezijo Paranoje. Nieti so se sprehodili po širokem opusu, ki ga premore skupina. In s svojevrstnim odklonom tega, kar pripravljajo na raznih študentskih masovkah in festivalskih gostovanjih. V slogu revolucionarne aktualnosti ni manjkalo niti vzklikov prvega glasu skupine: "Gotof je!" Kar je počasi polneča-se dvorana pospremila z manjšimi aplavzi. Novost na njihovem repertoarju je skladba Bogatun, ki se je v sam koncept zaigranih skladb vključila kot ena izmed "stalnic", čeprav gre za njihovo nedavno "pridobitev", ki je izšla na albumu Rokovnjači - albuma, ki je nastal za potrebe istoimenske gledališke adaptacije slovenske različice "robinhoodstva" Jurčičevih in Kersnikovih Rokovnjačev.
Nieti so prehajali iz punkovsko nastrojenih kratkih simfonij tipa Ritem človeštva, Depresija, Sam ... do spevnejših Ruski vohun in za konec Lep dan za smrt, ki je v akustičnosti in precej napolnjeni ledeni dvorani dobil sebi vreden ambient. Marsikomu so se zdeli Nieti glasni.
Na ušesi privezana bombnika
Ko je ob 21:09 na oder pompozno, v svojem slogu ob plenkanju na bas prikorakal Lemmy, so ugotovili svojo zmoto. Nieti so bili ... tihi. Motörheade je bilo dolgo mogoče najti v Guinnessovi knjigi rekordov pod geslom "najglasnejši bend na svetu" (tron so jim kasneje odvzeli AC/DC). Nekoč si je njihov koncert ogledal pevec Deep Purplov, Ian Gillan. Komentar je bil kratek: Kot bi si na vsako uho privezal bombnik ali boeing 747.
Lemmy ni pretiraval z nagovori. Če je kdo slučajno zašel na napačen koncert ali se zbudil ob napačnem času, je pozdravil z "dober večer" in spomnil, da je to koncert Motörheadov. Pred začetkom akcije se je namestil v značilno razkoračeno pozo in poskrbel, da izza napol odpete usnjače primerno šprica oprsno dlačevje. Občinstvo je kratko povprašal po počutju, v odgovor pa dobil značilni koncertni krik, ki odgovori na vsa vprašanja. "Dobro," je odgovoril in začel napad na bobniče z najnovejšim komadom I Know how to Die.
Da le ne bi za minuto preveč utrujali z novim materialom, se je bend kojci zatopil v serijo komadov iz "zlatega" obdobja, vključujoč Damage Case, Stay Clean, Metropolis, Over the Top, The Chase is better than the Catch, Rock It. Kot vedno je minimalistični trojček bobni (Mikkey Dee), kitara (Phillip Campbell) z Lemmyjem na čelu ustvaril izjemen zvočni zid. Vsega hudega vajeno ozvočenje je bilo na precejšnji preizkušnji. Ko se je Lemmy instrumentom pridružil z živalskim kričanjem v mikrofon, se je iz zvočnikov zaslišalo pokanje.
Lemmyjev vokal je hkrati blagoslov in prekletstvo. Desetletja je svoje šnicljaste, kotletne glasilke prepariral z jackom danielsom in jim dajal vetra s huronskim kričanjem. Če bi se srednjeveška, 10.000-glava vojska drla kot on, ji na bojnem polju sploh ne bi bilo treba potegniti mečev, ker bi sovragi spustili mehurje že ob prvih zlogih. Kaj šele ob zadahu.
Vseeno prej omenjenim starejšim komadom ni dal pravice. Vajenemu ušesu je bilo jasno, da se visokih tonov zelo izogiba ali pa jih odpoje izjemno popačeno. Blagoslov je, da zaradi hrupne zvočne slike benda tudi takšno mrcvarjenje vokalnih linij dandanes v živo izpadlo dobro. Odlično je tudi odpet svež studijski material. Najnovejši koncertni posnetki, to je pa druga zgodba. Ti razkrijejo resnico, da za mikrofonom stoji dedek, ki krepko preobremenjuje svoje vokalne kapacitete in včasih zamuja z linijami.
Koncertni posnetki so sicer izjemno pomemben del zgodbe Motörheadov. Leta 1981 izdani No Sleep 'til Hammersmith jih je zavihtel na vrh prodajanosti svetovnih lestvic. Od tam so padli, kot se v intervjujih rad izrazi Lemmy, "naravnost nizdol po jeb**** stranišču". V drugi polovici 80. let so postali javnosti nezanimi, saj so - ironično - ponavljali isto formulo. Prej omenjeni Gillan je nekoč nastopal z njimi ter javnosti razkril dialog iz zaodrja po koncertu. "Hej, sploh nismo zaigrali novega singla," je kitarist dejal Lemmyju. "Jaz sem ga igral kot drugi komad," mu je ta odvrnil. "Jaz sem ga zaigral kot peti komad," je dodal tedanji bobnar Phil Philty Animal Taylor.
Na spletu so se že pojavili amaterski posnetki koncerta:

Padcu Motörheadov s svetovnega vrha je botrovala opeka na pedalu za plin, ki je niso umaknili niti za trenutek. Skozi vsa leta so silili na polno paro, pri tem pa pozabljali, da je vožnja pri 400 km/h po ravni avtocesti nekaj časa adrenalinska, čez čas pa se čutnice prilagodijo in ven pribledi enoličje. Glavni izvir Motorheadovega materjala Lemmy je leta bruhal na plano enako, zelo močno žveplenico, ki je ves čas ostajala lepo pekoča, kot se od nje pričakuje - toda ravno zato enolična.
Nazaj na vršace so se poskušali zavihteti v začetku 90' let, ko so pripravili nekaj sodelovanj z Ozzijem Osbournom ter izdali dva produkcijsko zahtevna projekta, 1916 ter March ör Die. Neuspešno - ker jih založba ni promocijsko podprla - je takrat trdil Lemmy. Ljubljanskemu občinstvu je postregel z izborom tega obdobja: Počasno, bluesovsko You Better Run, ki je razmigala boke, singlom The One to Sing the Blues ter iskanjem Brazilcev z rokenrol strojnico Going to Brazil.

Ker je po številnih turnejah naposled iz repertoarja izpadel Sacrifice, je bobnar Dee svoj zvezdniški solo umestil v The One to Sing the Blues. Sicer ni "najboljši jeb*** bobnar na svetu", kot se je širokoustil Lemmy, skoraj nedvomno pa je najboljši bobnar v rokenrolu. Dee se pohvali z izjemno natančnostjo tudi pri vrtoglavih hitrostih, medtem ko vse kar frči po zraku ob soliranju. Z vihrajočo grivo, ki poleti ob vsakem udarcu, je na daleč videti kot pobesnela lutka Muppet Showa.
Iz pesmi v pesem se je razpoloženje stopnjevalo, saj se je bend - ironično - vse bolj bližal največjim hitom. Tistim, ki so zadovoljili tudi stare motoriste in dedke v publiki. Tiste, ki ob omembi Motőrhead stisnejo čuden obraz ter zahrčijo "ejso spejds, ejso spejds". Po Killed by Death in Ace of Spades, kjer se je slišalo tudi šklepetanje gibanja dolgo, dolgo nepremičnih starih kosti, je Lemmy v svoji topi prostodušnosti spomnil, da se bo bend vrnil, če bo občinstvo dalo od sebe kaj "jeb*** hrupa".
Rituala vajeni poslušalci niso dali kaj hudega od sebe. Tivoli ni doživel množičnega skandiranja, kot se navadno zgodi ob imenih svetovnega formata, je pa bučalo. Bend je občinstvu vrnil z zvočnosvetlobnim stroboskopskim napadom Overkill, se ponosno, dostojanstvo poslovil in odkorakal z odra. Po uri in petnajst minut. Pričakovali bi več za 44 evrov vstopnine.

Lemmyju kar ni šlo v račun, da je od zadnjega koncerta v Ljubljani minilo 23 let. Slišno pod vplivom OH-spojin je modroval, da je takšna vrnitev ob hvaležni publiki "magična". "Upam, da se nam bo naslednjič uspelo vrniti kaj prej," je zaklical pobesnelim glavam v prvih desetih metrih, ki so skoraj cel koncert izvajale človeški multipraktik.
Usodni dan, ko je tekla kri
Ko je leta 1989 prvič nastopal v Ljubljani, je nekdo vanj vrgel med dva kovanca zalepljeno rezilo britvice. Z roke se mu je vsula kri, koncert je bil prekinjen. Viri pravijo, da so takrat storilca našli in da je od blizu spoznal pendreke miličnikov. Lemmyju to ni veliko pomagalo, saj je zaradi okužbe rane skoraj izgubil roko. Kmalu zatem je na znani TV postaji javno sporočil, da Motörhead zaradi dogodka v Ljubljani ne bodo več tolerirali metanja objektov na oder. Tokratni koncert je prinesel veliko pomiritev za bend.
Poosebljena glasbena zgodovina
Sicer nič ne de, če se bodo vrnili šele po 23 letih. To pomeni vsaj še toliko kariere in čiščenja ušesnega masla občinstvu ob 130 decibelih. Pa tudi, če se nikoli ne vrnejo: Lemmy je svetovni glasbi dal že dovolj. Z njo se ukvarja že od leta 1959. Spominja se časov, ko rokenrol sploh še ni obstajal. Videl je Beatlese v lokalnem klubu, ko ti sploh še niso izdali ničesar. V Angliji jim je od leta 1965 naprej konkuriral z bendom The Rockin' Vickers ter z njimi kot prvi zahodnjaški bend prestopil železno zaveso. Štiri koncerte so takrat odigrali v Jugoslaviji ter prejeli vabilo maršala Tita na državniški sprejem. Bil je roadie Jimija Hendrixa.
Nekaj let kasneje je z bendom Hawkwind iskal robove psihedelije in konkuriral Pink Floydom. Ko so ga vrgli iz benda, je ustanovil Motörhead.
S hitrostjo igranja in brezkompromisno trmo je bil del navdiha za porajajoče se pank gibanje. Učil Sida Viciousa igrati bas kitaro. Metallica, Sepultura, Guns n' Roses, Joy Division, The Clash, Rancid in še nešteti drugi bendi kot enega svojih glavnih navdihov navajajo ravno Motörhead. Kot se je v dokumentarcu izrazil frontmen Metallice James Hetfield, so bili Motörheadi za njih "OK-znak", merilo, do kam se še lahko gre. Kako hitro. Kako besno. Kako nebrzdano v besedilih. In res, če človek posluša prvi album Metallice Kill 'em All, v njem sliši znane vzorce. Ko posluša Motörheade, dobi tudi Chucka Berryja, ultimativnega rokenrolerja.
Glasbena revija NME je Motörhead z velikimi črkami označila za "najslabši bend na svetu". Lemmyjev odgovor je njegovo življenje.
Začenja se nov cikel album - turneja
Po koncertu je rutinsko odšel v zaodrje in zvrnil kozarec ali dva viskija. Z njimi je poplaknil tablete proti diabetesu in visokemu pritisku. Začenja se čas pisanja novega materiala, saj gre bend že januarja ponovno v studio.
Od njih se tudi tokrat ne pričakuje nič manj kot 400km/h vožnja po avtocesti ter lepo, pristno pekoča žveplenica, razuzdanost in visokooktanski rokenrol. Čakali jih bomo za tiste dni, ko zver v človeku zaukaže spuščanje demonov. Kot je to storila v Hali Tivoli.