Mali St. Pölten, približno šestdeset kilometrov od Dunaja oddaljeni Dorf, vsak avgust za en podaljšan konec tedna zaradi festivala Frequency, ki s kapaciteto približno 40 tisoč obiskovalcev bolj ali manj podvoji njegovo prebivalstvo, zelo potrpežljivo živi in diha glasbo. (Res potrpežljivo: v okoliških trgovinah in nakupovalnih centrih, kjer vsa stranišča okupirajo prhanja krepko potrebni, vse prej kot nakupovalsko razpoloženi glasbeni entuziasti, nismo ujeli niti enega naveličanega zavijanja z očmi). Desetletnemu festivalu, ki se je leta 2009 iz bližine Salzburga zaradi vse težje obvladljivih razsežnosti preselil na parkirišču podobno trenutno prizorišče, se leta izkušenj poznajo: organizacijsko vse poteka bolj ali manj gladko in po nekaj testnih manevriranjih med vsemi odri se človeku skoraj ne more zgoditi, da bi nepopravljivo zataval ali ostal ujet v množici.

Prvi dan: Hurts, Beady Eye, The Kooks ... in Seeed?
Prvi festivalski dan se je po vsesplošnem postavljanju šotorov in aklimatizaciji na festivalsko vzdušje začel obetavno - z Yuck, mladimi britanskimi nadobudneži Bombay Bicycle Club, ki so tik pred izidom tretjega albuma, in Američani Mona - nato pa smo slovenski obiskovalci (ki jih, mimogrede, ni bilo opaziti mnogo), začeli doživljati rahel občutek deja vu. Namreč: The National in Interpol.

Le dva dni po ljubljanskem koncertu so Interpol s svojim minimalističnim, "neokrancljanim" pristopom navdušili tudi na najmanj hvaležnem festivalskem odru (istočasno so na drugem odru igrali Hurts, kar je odjemalcem alternativnih žanrov povzročilo kar nekaj glavobolov). Kot že rečeno, v ultimativnih "indiesanjah" so Interpol nastopili takoj za The National, za katere smo se bali, da jim bosta krajši in posledično predvsem iz uspešnic sestavljeni set ter dnevni termin odvzela kanec čarobnosti, ki smo ji bili priča v Križankah. Navsezadnje je 50 minut skoraj premalo, da bi se pevec Matt Berninger lahko prepričljivo napil ... A treba je priznati, da so The National nekako premostili tukaj od običajnega še večji prepad med odrom in občinstvom ter kričečega Matta, kot po navadi, z mikrofonom spustili ne le v prve vrste, ampak skoraj čez celoten avditorij.

Če že niso Oasis ...
Verjetno gre predvsem liku in delu Liama Gallagherja zahvala za to, da so si petični večerni termin na glavnem odru izborili njegovi Beady Eye. Navsezadnje je marsikoga na koncert privlekla želja v živo videti arogantno legendo z zalisci, od katere na ponovno združenje Oasis trenutno pač ne moremo računati. Liam seveda ostaja Liam: tista naprej nagnjena drža z rokami za hrbtom je nezgrešljiva, prav tako pa je v oči bodel njegov, za saharske razmere prvega večera čisto neprimeren vojaški površnik (predvidevamo, da iz njegove kolekcije Pretty Green), ki je proizvajal lužice potu na pevčevem torzu.

In tudi če vprašanje, ali so Beady Eye le medel odvod nekdanje veličine Oasis ali pa avtonomna rockerska entiteta, pustimo odprto, ni mogoče zanikati, da so bili tudi oni kot zgolj uvertura za (menda) vrhunec večera, redne nemške reggae/dancehall festivalske abonente Seeed. Frequency in z njim Avstrijci le ne skrivajo, koga najbolj cenijo (glej tudi: headlinerji naslednjega večera, Deichkind).
Sami smo se zaradi nam nedoumljive evforije premaknili pod stranski oder, kjer so, pravzaprav nepričakovano, s svojim spevnim, neagresivnim kitarskim rockom do plesa celotno občinstvo pripravili The Kooks (pred njimi so na istem odru nastopili še Kaiser Cheifs, prav že stari znanci vseh rednih festivalskih romarjev). Kolektivno skandiranje popevčic Ooh La, Naive in She Moves in Her Own Way je pregrasilo trušč z glavnega odra in tiste z največ kondicije ogrelo za krajše pešačenje proti t. i. Night Parku in tamkajšnjemu naboru elektronike. (Na tem mestu se je vseeno treba začuditi sestavljavcem programa, ki so trenutno precejšnji britanski zvezdi, glasbeno-producentskemu duu Chase & Status, katerega seznam preteklih sodelavcev se bere kot leksikon popularne glasbe, določili za neugledno zgodnjo deseto uro. Za njima so do šestih zjutraj energijo dvigovali The Iamx Noise Cabinet, Nero, A-Trak, Wred in drugi).

Drugi dan: The Kills, Crystal Fighters, Elbow, Kasabian ...
Po dopoldanskem kisanju vremena in celo rahlem zametku dežja se je z zvenečimi imeni malo manj natrpan drugi festivalski dan na glavnem odru po zasedbah Angel At my Table, Effi in The View "zares" začel trenutno - za naše pojme - najbolj seksi duet rocka, The Kills. Future Starts Slow, Heart Is a Beating Drum, Baby Says ... pesmi na minimalistični ritmični podlagi naredijo prostor za prefinjene kitarske solaže "gospoda Kate Moss", Jamieja Hincea, in hipnotični vokal pevke, nekoč ženske polovice The Dead Weather, Alison Mosshart. Od (odrske) kemije se med lakonično "kulskim" Hinceom in svojo črno grivo vihtečo, zvirajočo se Mosshartovo skoraj krešejo iskre; že res, da sta na odru sama, a je zanju skoraj premajhen. Iz neznanega razloga si ju ogleda samo približno polovica ljudi kot že pol ure pozneje eklektično, folk-elektronsko baskovsko zasedbo Crystal Fighters, ki smo jo junija gostili v ljubljanskem KUD-u France Prešeren.

Popoln koncertni trenutek
In če morda ne dobijo lente za najboljši koncert letošnjega Frequencyja - pretendentov je vendarle kar nekaj -, pa so Elbow z rahlo pomočjo matere narave nedvomno poskrbeli najbolj nepozaben trenutek celotnega festivala. Pevec Guy Garvey, ki je bolj kot rockzvezdi podoben dobrodušni koali in čigar bend je leta in leta muziciral v obskurnosti, bi lahko marsikaterega kolega naučil lekcijo ali dve o tem, kako ogromni (in ne nujno zainteresirani) množici pričarati intimno vzdušje manjše dvorane. Pod apokaliptično temnim nebom, na katerem je za dramatičen light show poskrbelo bliskanje, nas je pripravil do tega, da smo družno skandirali oblakom, naj "od****jo". Kar se seveda ni zgodilo, ampak ko se je oblak utrgal, smo dobili nič manj kot spektakularno izvedbo uspešnice Grounds for Divorce. Ker je dež kmalu dosegel res poplavne razsežnosti (to še vseeno ni bilo seveda nič v primerjavi s skoraj istočasno tragedijo na belgijskem Pukkelpopu), je bilo vsega skupaj konec, a so se Elbow, preden smo se kot politi cucki dokončno raztepli po 'presscentrih' in šotorih, vrnili še s himno One Day Like This. Prekratko, a skoraj popolno.

Kljub različnim preferencam in drugačni razporeditvi po pomembnosti se zdi, da je nastop dneva (morda si drznemo reči celo nastop festivala kljub poznejši megalomanskosti in glasnosti Foo Fightersov) pripadel skupini Kasabian. "Najdostojnejši nasledniki Oasis", kot jih je nekoč poimenoval britanski tisk in celo brata Gallagher sama, so se v zadnjih letih in z novim albumom Velociraptor očitno iz indierockerjev za temačne klube razvili v prvovrstni stadionski bend, ki je prepričal tudi tiste, ki jih sicer ne poslušajo. Njihovih 80 minut je bilo od prvih taktov dalje nabito z energijo in pristnim rock'n'rollom - in za to niso potrebovali laserjev, vrtečih odrov ali gigantskih balonov.

Tretji dan: The Ting Tings, Rise Against, Foo Fighters in The Chemical Brothers
Tretji dan, ko razen nekaj luž blata o deževni osvežitvi prejšnjega večera ni bilo niti sledu več, ko je začelo pripekati še pred poldnevom in ko se je že nad zdaj pa že malce nasmetenim prizoriščem začel širiti rahel, a nezgrešljiv smrad po greznici, je zgodnjepopoldanska osvežitev prišla v nepričakovani embalaži fatalke. Ob dveh popoldne je namreč pred žalostno majhnim občinstvom (pa še med temi jih je bilo kar nekaj, ki so se že prišli oklepat ograje za večerno dogajanje) na glavnem odru blestela Anna Calvi, ob poslušanju katere ni treba biti genij, da ji napoveš briljantno glasbeno prihodnost, je pa njen dramatični in obenem minimalistični nastop morda res bolj primeren za kakšen zatemnjen klub kot za prozaičnost festivala.

Nekaj ur pozneje, ko se vsa prizorišča počasi začenjajo polniti z - v primerjavi s prejšnjima dvema dnevoma - res impresivnimi količinami ljudi, se za pozitivno presenečenje izkažejo poppunkovci Panic! At The Disco. Mladi pevec Brendon Urie na odru združuje rahlo aroganco rockzvezde in spastično trzanje "trpečih" indiebendov, med posameznimi uspešnicami (od obvezne I Write Sins, Not Tragedies do nove The Ballad of Mona Lisa) pa flirta z občinstvom in pozdravlja svojo mamo, "ki že spet naga teka tam zadaj". Za njimi štafeto prevzamejo rojaki Jimmy Eat World, kar je za našo skupino iztočnica za preboj proti stranskemu odru, kjer smo priča nekakšnemu evforičnemu gimnastičnemu spektaklu.
Na prvi pogled varljivo pohlevni Ed Macfarlane, glas britanskega disko-funk tria Friendly Fires, je namreč v elementu. In to kako! V svoji havajski srajci se zvija, suva z boki, opleta in brca kot nekakšna seksiigračka na baterije. Ko nekje po deliriju Jump In The Pool ter On Board (a še pred obvezno Paris) ves prepoten z odra spleza med občinstvo, je to samo pika na i njegovim akrobacijam.

Kljub naprednemu stadiju festivalske letargije, ki začne okrog tretjega dneva v valovih napadati še v tovrstnih podvigih najbolj izkušene, so nas Friendly Fires razplesali vsaj toliko, pa najbrž še malo bolj, kot prvi dan na istem prizorišču Two Door Cinema Club in takoj za njimi Kele, dobrovoljni pevec zasedbe Bloc Party, ki je medtem izdal soloalbum, Boxer. Čeprav oblečen v nekaj, kar je bilo še najbolj podobno opremi za jogging, Kele tudi zunaj meja svojega matičnega benda in strogo gledanega indierocka premore karizmo tudi med svojim bolj elektronsko obarvanim soloeksperimentom, Tenderoni pa se je izkazala za bolj ali manj popolno koncertno pesem.

A vrnimo se v zadnji dan in pod glavni oder, kjer je za Jimmy Eat World štafeto prevzel s preostankom večera žanrsko rahlo neskladni elektropop duet The Ting Tings, ki bi verjetno lahko igral kar koli - čeprav smo seveda dobili tako Shut Up and Let Me Go kot That's Not My Name - pa bi še vseeno lahko računal na evforičen odziv vse bolj razgrajajočih množic, kakršnih s samostojnim koncertom na tej točki v karieri najbrž ne bi mogla pritegniti. Zadnja brutalno glasna obremenitev za bobniče pred "headlinerji" zadnjega večera so punkrockerji Rise Against, ki na neki točki poskrbijo za dobri stari koncertni učinek vžigalnikov (oz. prenosnih telefonov) v zraku, pod črto pa več kot upravičijo naslov svojega sklepnega komada, Give It All.

V življenju ne moreš imeti vsega ...
Srce parajoča odločitev - se odpraviti na koncert Foo Fightersov ali The Chemical Brothers, ki istočasno nastopajo na manjšem odru (sadizem organizatorjev, ki silijo v izbiro med sočasno trajajočimi nastopi, ni letos nikjer očitnejši kot prav v tem trenutku), se za pravilno pokaže v trenutku, ko očitno dobrovoljni (ne pravijo mu zaman "najprijaznejši možak v rocku"!) Dave Grohl oder zavzame s prijateljskim "Hvala. Hvala. Hvala. Utihnite že, je***ti." V dveurnem nastopu - že vnaprej smo opozorjeni, da podaljškov ne bo, kajti "vedno igramo, dokler nas ne naženejo z odra, lahko tudi vso noč", med katerim mu bend, kot so komentirali nemški mediji, "je iz roke", Grohl pa, na trenutke režeč kot pobesnel pavijan, nikoli ne igra z manj kot eksplozivno energijo. Starejše uspešnice tipa Monkey Wrench, My Hero, Best of You in Breakout kombinirajo s skladbami z novega albuma (Rope in Walk), vmes pa se ustavijo le toliko, da Grohl z nekaj besedami o tem, kako krhko je življenje, These Days posveti žrtvam festivala Pukkelpop, nato pa v malo bolj pridušenem vzdušju odigra še Wheels.

Končna ocena: pozitivna
Čeprav Frequency v nasprotju z večino prejšnjih let ni bil razprodan, pa so bili obiskovalci, vsaj zdi se, navdušeni. "Najboljši Frequency do zdaj," je eden izmed ekstatičnih vzklikov, ki jih lahko najdemo na Facebookovi strani prireditve. Tisti, ki smo ga obiskali že v preteklosti, moramo pritrditi. Razen sicer čisto standardnih "naravnih vložkov" (huda vročina v kombinaciji z nalivom) in običajnega jadikovanja nad kakovostjo vsenavzočih azijskih rezancev ter zločinsko visokimi cenami piva (tudi, če odštejemo kavcijo) je festival potekal v odličnem razpoloženju, s številnimi izjemnimi nastopi, ki so potešili tako prave rockerje (Foo Fighters, Kasabian) kot indie "hipsterje" (The National, Interpol, Two Door Cinema Club), z Night Parkom pa tudi "elektroničarje".
Avstrijska mladina, ki zna biti na samostojnih koncertih, vsaj po naših preteklih izkušnjah, nemalokrat mrtvoudna, je tokrat pod odri pokazala pohvalno mero temperamenta, med preživljanjem prostega časa med nastopi pa kanec dobre stare nemške discipline in redu, ki sta najbrž pripomogla k temu, da se t. i. Green park, kjer je vse skupaj potekalo, ni odmaknil predaleč od svojega imena, kar se pijanskih izgredov tiče, pa tudi nismo zasledili ničesar bolj dramatičnega od občasnega omaganca v bližnjem jarku. Nekaj modnih bizark, kot so volnene kape v ubijalski vročini in nepojasnljiv hobi mladenk, da se od nog do glave popišejo z alkoholnimi flomastri, pa jim tudi lahko spregledamo.

Skratka, festival, ki bi si ga želeli tudi pri nas - do takrat pa bomo pač še naprej prisiljeni v do vrha natrpanih avtomobilih romati k sosedom.