Štiri desetletja minevajo, odkar so Niet domači glasbeni javnosti predstavili svoje prve skladbe. Praktično takoj so z uspešnico Depresija postali ljubljenci slovenske alternativne scene. Kljub večkratnim ustvarjalnim in koncertnim zatišjem v dolgoletnem obdobju so ustvarili bazo številnih zvestih oboževalcev, ki so poskrbeli, da so bile vstopnice za koncert razprodane že dober mesec pred koncertom. Res je, da so velik odstotek tokratnih glasbenih navdušencev v Križankah predstavljali vrstniki glasbenikov na odru, a so bili med njimi tudi številni mlajši oboževalci, ki so dokazali, da tudi po štiridesetih letih popularna glasba nima popolnega monopola.

Ko so se po prizorišču razlegli prvi zvoki, je bilo čutiti naelektrenost v občinstvu. Čeprav je bilo do samega koncerta še četrt ure, so se obiskovalci začeli še nekoliko bolj gnesti skozi ozka vrata prizorišča. Najzvestejši oboževalci zasedbe v prvih vrstah so druge spodbujali, naj vzklikajo še glasneje, kot so do takrat.

Rdeči reflektorji so se usmerili proti odru, na katerega so najprej stopili Tomaž Bergant Breht, Igor Dernovšek, Janez Brezigar in Robert Likar in na bučno odobravanje množice z instrumentalnim uvodom skladbe Molk napovedali udaren koncert. Množica je še enkrat glasno pozdravila zasedbo, četverici se je na odru namreč pridružil še frontman Borut Marolt. S svojo desnico je stopil na monitor – zdaj že kultna drža vokalista, ki se je zasedbi pridružil leta 2008 – in takoj zavladal občinstvu. "Njihove oči umirajo, apatične so kot njihovi udi, njihov boj je nemočen in dnevi minevajo kot koraki." Občinstvo je že pri drugi skladbi dobro ogrelo glasilke, saj so prvič na koncertu dobili priložnost, da brez Maroltove pomoči pojejo besedilo skladbe. Na odobravanje zasedbe se je med občinstvom, ki je od vsega začetka pokalo od energije, razlegel "mosh pit," ki je med udarnimi skladbami koncerta postajal vse večji in večji.

S polno paro in na ves glas

Prvih pet skladb koncerta je poskrbelo za mogočen uvod v koncert, saj so se hitri in težki ritmi vrstili drug za drugim, brez predaha. Tudi zato, ker so Niet bolj malo dolgovezili in skoraj brez predaha igrali, jim je uspelo v približno dveh urah in pol zaigrati več kot 30 skladb. Silovit nabor je vsaj za trenutek presekala skladba Tvoje oči, ki je bila prva izmed nekoliko manj težkih. "Veliko vas je, vsi ste splezali čez zid," je občinstvo pozdravil Marolt in dodal, da praznovanje štiridesetega rojstnega dne zasedba namenja tudi preminulima članoma, legendarnemu pevcu Primožu Habiču in ustanovitelju zasedbe Alešu Češnovarju.

Surov pank proti čustveni akustiki

Norenje v "mosh pitu" je bilo prekinjeno zgolj za eno skladbo, nato je sledila serija silovitih ritmov. Občinstvu se je popolnoma snelo pri skladbi Dekle izza zamreženega okna, predvsem zato, ker je Marolt praktično skočil med največje oboževalce v prvi vrsti. Pred zaključkom prvega sklopa štirinajstih skladb je občinstvo še enkrat dalo vse od sebe, Depresija jih je spremljala na "obrazu in očeh".

Na odru sta izmed članov skupine ostala samo Marolt in Likar, ki je prijel za akustično kitaro, medtem pa sta se jima na odru pridružila klaviaturist in godalni kvartet. Niet so postregli z dih jemajočim akustičnim delom koncerta, v katerem so najprej s skladbo Beli prah skupaj s Severo Gjurin povzročili občinstvu kurjo polt. "Pred osmimi leti smo napisali skladbo za vse ponižane in mrtve, zato ker je človek človeku volk," je skladbo V bližini ljudi napovedal Marolt. Sledila je veliko bolj lirična, celo romantična Vsak dan se nekaj lepega začne, na oder pa so zakorakale pevke ženskega pevskega zbora Kombinat. Izvedba skladbe bi lahko bila šolska definicija, kako sleherniku v občinstvu povzročiti kurjo polt, predvsem v trenutku, ko je Marolt prevzel vlogo "dirigenta" in prepustil, da pevski zbor in občinstvo soglasno odpojeta refren kultne skladbe. Marolt se je s pestjo nekajkrat udaril po prsih in s tem občinstvu izkazal hvaležnost.

"Hočemo še!"

Melodičnost romantične predhodnice je razparala surova in udarna skladba Ruski vohun, ki je napovedal novo serijo pankovsko obarvanih pesmi, ki so vrhunec dosegle s skladbo Vijolice, ko je občinstvo spet padlo v popolno ekstazo. Če je kdo do tistega trenutka mislil, da se energija v Križankah nikakor ne more okrepiti, se je, milo rečeno, motil. Zadnje štiri skladbe rednega dela koncerta so imele vsaka svojega glasbenega gosta. Prvi se je Niet pridružil frontman skupine Zablujena generacija Primož Alič, Ritem Človeštva je prevzel Manco Trampuš (Koala Voice), iz drugačne Perspektive pa so Križanke doživljale koncert, ko se je v občinstvo zagnal Gregor Strasbergar (MRFY). Samo en znani glasbeni obraz je manjkal. Tisti, ki poleg Nietov največkrat prepeva skladbo Lep dan za smrt. Ob koncu skladbe je na navdušenje občinstva prišel še pevec skupine Dan D Tokac, ki je skupaj z občinstvom brez pomoči instrumentov poskrbel za najboljši možen zaključek koncerta pred dodatkom.

Prvi bis je bil pričakovan. Ob bučnem aplavzu in vzklikanju ni bilo nič čudnega, da se je zasedba vrnila na oder in občinstvu odigrala še tri skladbe. Ko so Niet odigrali zadnjo noto skladbe Februar pa je delovalo, da je koncerta zares konec. Osebje je začelo pospravljati instrumente, snemalci so že navijali kable, občinstvo pa je z vsako sekundo še bolj rohnelo. Niet preprosto ni preostalo drugega, kot da se – nekateri že v "civilu" – še enkrat pokažejo občinstvu v Križankah. Da je bila zadnja vrnitev na oder improvizirana in zares plod močne želje občinstva, potrjuje tudi to, da so Niet še enkrat odigrali skladbo, ki je že bila del "set liste."

Pank naj bi umrl že leta 1978, ko je skupina Crass izdala skladbo Punk is dead, kot odgovor na takrat popolno prevlado popularne glasbe in mode v popkulturi. Spet drugi smrt žanra pripisujejo dnevu, ko je nekdaj podzemnim Green Day uspel veliki preboj v komercialne glasbene vode, a večna grožnja zakoličenim popularnim glasbenim normam vedno znova vstane. Dokaz, da pankovsko srce – tako v glasbenem kot družbenem smislu deviacije od običajnega – tudi pri nas še kako utripa, je podal včerajšnji koncert. Niet so tudi po štirih desetletjih obstoja, tragedijah in kadrovskih rošadah Križanke navduševali iz skladbe v skladbo. Dokler se to pri nas še dogaja, bo prej kot trditev zasedbe Crass držala tista, s katero so jim leta 1981 odgovorili The Exploited: Punk's not dead.