33-letna pevka, ki je ta glas brusila ob ploščah Marie Callas in Edith Piaf, se nato ogrela za Davida Bowieja, nazadnje pa z že dodelanim vokalom tako impresionirala Nicka Cava, da jo je Avstralec povabil na svojo turnejo, se na aktualni turneji predstavlja z drugo ploščo, One Breath.
Njena postaja bo tudi Ljubljana, kjer jo ljubitelji atmosferične glasbe že nestrpno pričakujejo. Calvijeva je mojstra interpretka, njeni nastopi pa tako doživeti, da "se ti kocine postavijo pokonci". Je pa v živo Anna Calvi, diplomirana glasbenica, pravo nasprotje svoje odrske pojave. Tiha kot miška, skoraj bojazljiva, nezgovorna, intervjuji so ji vidno odveč.
Kar ima povedati, raje pove v svoji glasbi, v kateri se čutijo vplivi vseh tistih div, ob katerih ploščah je zrasla. "Nova Patti Smith", "druga PJ Harvey" - so jo označili kritiki takoj po izdaji prvenca leta 2011, neslutene uspešnice, naslovljene preprosto - Anna Calvi. Album, za katerega je mislila, da bo prodala mogoče nekaj tisoč izvodov, so nazadnje prodali v skoraj 200.000 izvodih, kritiki pa so ga soglasno uvrstili med najboljše tistega leta. Tri leta pozneje je tu One Breath, malce drugačen, a še vedno nezmotljivo Annin, brez komercialnih trikov, brez večjih posegov direktorjev založb.

V tej dobi popglasbe je težko najti glasbenike, ki so uspešni, ne da bi se pri tem morali prodati. Vam to očitno prav dobro uspeva. V čem je skrivnost?
Hm, mislim, da je treba imeti samo močno vizijo in verjeti, da je tisto, kar počneš, iskreno in da boš vedno našel občinstvo za svojo glasbo, pa čeprav je to občinstvo majhno. In po tem se tudi ravnam.

Ljudje pogosto omenjajo vašo dvojno osebnost – na odru delujete zelo mogočno, suvereno, z močno odrsko prezenco, zasebno pa ste precej bolj zadržani, celo sramežljivo delujete. Katera je prava Anna Calvi?
Obe sta pravi. Ljudje smo zgrajeni iz veliko različnih slojev in plati in ti dve plati sestavljata mene - obe sta zelo pristni.

Zdi se, kot da ni mogoče prebrati članka o vas brez omembe "naslednja Patti Smith, naslednja PJ Harvey". Vam to počasi že preseda in si želite biti samo prva Anna Calvi?
Če sem iskrena, o tem sploh ne razmišljam kaj dosti in se s tem sploh ne obremenjujem.

Zdaj imate za seboj že kar lepo kilometrino nastopov v tujini. Opažate kakšno razliko med občinstvom v različnih državah? Kje ste bili sprejeti najtopleje?
Kjer koli nastopaš, je občinstvo malce drugačno. Zelo mi je bilo všeč v Španiji, pa tudi v Angliji, Franciji in Italiji ter na Portugalskem.
Neustrašna, zapeljiva, zlovešča … S takimi pridevniki navadno opisujejo vašo glasbo. Kako pa bi jo opisali sami in kje sploh črpate navdih zanjo?
V svoji glasbi rada ustvarim atmosfero, posebno vzdušje. Rada imam, da je zelo dramatična in čustvena ter z določenim elementom romantičnosti.

Narediti vtis na Nicka Cava je tako težko, da se novinarji pogosto niti ne upajo vprašati za intervju, tako zelo se bojijo – bojimo – njegovega odziva na neizvirna vprašanja. Vi ste ga tako zelo impresionirali, da vas je izbral za predskupino. Povejte - je res tako strašljiv?
Ne, ni strašljiv, v bistvu je zelo očarljiv. Verjetno se to dvoje ne izključuje in so pogosto lahko tisti, ki so zelo očarljivi, tudi strašljivi. Vsaj do mene je bil zelo prijazen in velikodušen in vse skupaj je bila izjemna izkušnja.
Vaša glasba je zelo cinematična in pogosto beremo, kako bi bili popolni za filme Davida Lyncha. Je to nekaj, kar bi vas zanimalo?
Hm, ja, zelo rada bi ustvarjala glasbo za filmske kompilacije in upam, da bom nekoč dobila priložnost tudi za to.

Pa ste sami Lyncheva oboževalka?
Da, sem.

Brala sem, da sta vaša oče in mama psihoterapevta in da ste s sestro odraščali v okolju, v katerem je bila hipnoterapija praktično stvar vsakdana. Kakšen vpliv je to imelo na vas in ali se to kaže tudi v vaši glasbi?
Hipnoterapija te spodbuja k domišljiji in ustvarjalnosti, ker prav to je hipnoza – popotovanje v domišljijo. Mislim, da mi je to med odraščanjem precej pomagalo razviti mojo ustvarjalno plat.

Kdo pa je imel po glasbeni plati največji vpliv na vas?
Verjetno David Bowie. Ko sem bila še "smrklja", je bil on prvi, katerega glasba me je resnično pritegnila.

Nekje sem prebrala, da zelo dolgo niste prenesli svojega glasu in sploh niste peli, niti pod prho ne. Zakaj, za vraga, ne?
Hm, kaj pa vem, preprosto sem bila preveč sramežljiva, nisem bila samozavestna glede svojega glasu in nisem mislila, da bom lahko kdaj pela. In dejansko je bilo treba zelo veliko dela, da sem zgradila glas, kot ga imam danes. Nisem bila rojena z njim.

Kako sta ga torej spravili na to mogočno veličino?
Trdo delo, res trdo delo. Vsak dan sem vadila po ure in ure in pela, poslušala plošče Edith Piaf, Nine Simone in Marie Callas ter se trudila spoznati, kaj delajo z glasom.

Kritiki pravijo, da ste z drugim albumom zares zrasli. So bile kake spremembe v zasebnem življenju ali ste preprosto postali bolj samozavestni kot glasbenica in izvajalka?
Mislim, da ko delaš album, je ta nekakšna dokumentacija tistega, kar se dogaja tisti hip v tvojem življenju, in jasno je, da sem zdaj v drugačnem obdobju, kot sem bila med snemanjem prve plošče. Sem pa tudi bolj sproščena in bolj samozavestna, kar se pozna tudi v studiu, to je res.

Ko ste začeli koncertirati, ste se kot predizvajalka predstavili, med drugim, na koncertih Arctic Monkeys in Interpola. Kako je to delovalo? V mislih imam ujemanje slogov.
Samo prišla sem in naredila svoje. Odigrala svojo glasbo, in to je bilo to.
Verjetno pa imate kake osebne favorite med skupinami, za katere ste odprli …
Nedvomno Nick Cave (ustreli, op. a.).
Vaši nastopi se zdijo ustvarjeni za manjša, intimnejša koncertna prizorišča. Kako pa se spopadate z večjimi?
Mislim, da prideš do točke, ko je prostor tako velik, da težko ustvariš tisto intimnost. Ampak še vedno igram tudi v kar nekaj manjših koncertnih dvoranah, tako da mi uspe vzdrževati tisto ravnotežje.