Ambicija, številna sodelovanja in skladbe Fincev niso le obdržali nad površjem, ampak jih izstrelili med svetovno "mainstream" metalglasbo.

Njihova zgodba se je začela pisati leta 1993, ko so se pod imenom Apocalyptica zbrali ljubitelji heavymetalske glasbe, ki jih je povezovala še ena skupna strast: ljubezen do klasične glasbe. Eicca Toppinen, Paavo Lotjonen, Max Lilja in Antero Manninen so diplomirali na akademiji Sibelius, ki je postala središče za njihovo ustvarjanje.

S prvencem (torej albumom priredb) Plays Metallica by Four Cellos so ljubiteljem metala pokazali temnejšo, a bolj čustveno stran Metallice, z inštrumentalnimi izvedbami Enter Sandman, The Unforgiven, Master Of Puppets ... Nehote so tlakovali pot tudi nadaljnjim poskusom križanja klasične in bolj udarne glasbe (recimo nekaj podobnega sta se lotila 2Cellos).

Izmed prvotne četverice sta se v vseh teh letih v skupini obdržala le Toppinen in Lötjönen. Leta 1995 pa je v skupino prišel Perttu Kivilaakso. Danes zasedbo poleg treh klasično izobraženih violončelistov sestavlja še bobnar Mikko Sirén, ki si je svoje izkušnje nabiral v džezovskih vodah.

Izmed četverice še najbolj izstopajo dosežki Kivilaaksa, ki je že pri 18 letih slavil na mednarodnem tekmovanju violončelistov, pozneje pa si je prislužil dosmrtno mesto v helsinški filharmoniji. Stolčku se je odpovedal leta 2007, da se je lahko posvetil ustvarjanju z Apocalyptico, pred kratkim pa je napisal opero Indigo za Finsko državno operno hišo.

Pravzaprav je vsak spisal svojo posebno zgodbo (kmalu prihaja tudi dokumentarni film o skupini). A hkrati so ostali skupaj. "Ves čas sta nas združevala ljubezen do glasbe in medsebojno spoštovanje. Najpomembnejša stvar so odnosi in to smo postavljali pred vse. Tako smo kljub osebnim in skupnim težavam našli pot, da smo ostali v popolnem ravnovesju," so dejali pred časom v intervjuju za spletno stran Metal Insider.

Njihove začetke je močno zaznamovala Metallica, ki ji niso mogli ubežati tudi v nadaljevanju. Mnogi so jih primerjali z njimi, toda sami so priznali, da so Američani na njih pustili velik vpliv, ko so bili najstniki. "Ideja je bila nekaj, kar ni nihče pričakoval, skoraj kot nesreča. Pili smo pivo v temni sobi in igrali heavy metal. Zdelo se nam je, da bi lahko ta ideja imela potencial," so se spominjali svojih začetkov.

Na račun glasbenih sodelovanj, ki so se začela po drugem albumu Inquisition Symphony, kjer so svoj repertoar razširili s priredbami Faith No More, Sepulture in Pantere, so se predstavili tudi z avtorskimi skladbami. Te so nadaljevali na albumu Cult, toda prava sprememba se je zgodila s pesmijo Path Vol. 2, ki je bila tudi njihova prva skladba, na kateri je poleg violončelov bil v ospredju vokal. Pevske vložke so prepustili takrat evropski kraljici udarnih komercialnih vokalov - Sandri Nasić iz skupine Guano Apes.

Šele s četrtim albumom in prihodom bobnarja so končno pokazali svojo žanrsko širino (od klasike do grungea in progresivnega metala). To je bil album zvezdniških sodelovanj, kjer so vokale odpeli tudi Corey Taylor iz skupine Slipknot, Gavin Rossdale iz Busha, Max Cavalera, Ville Valo in Joe Duplantier iz Gojire.

Zadnja velika sprememba
Tako so bili "prisiljeni", da poiščejo stalnega gosta, ki bi skrbel za pevske vložke na koncertih. Po neštetih menjavah je to delo zadnje obdobje opravljal Frenky Perez, ki je pustil močan pečat na njihovem zadnjem studijskem albumu Shadowmaker. Ta se razlikuje od vseh del po tem, da so vse pevske vložke v celoti zaupali le eni osebi - Perezu.

"Tako dolgo smo imeli goste, ki so skrbeli za pevske vložke, da smo se od njih veliko naučili, toda čutili smo potrebo, da takšno sodelovanje razvijemo. Pri ustvarjanju zadnjih albumov smo s težavo ustvarjali glasbo z različnimi glasovi. Z njim pa smo se želeli osredotočiti na dejstvo, da smo le skupaj lahko skupina," so pokomentirali Perezovo prisotnost v skupini.

"Nenavaden projekt", kot opisujejo svoje začetke člani, je sčasoma prerasel svoje okvirje, postal oboževan in sovražen zaradi številnih sprememb. A ni ostal brez privržencev.