Z njenim glasom sta se leta 2005 na prizorišče elektronske glasbe prebila Freemasona (s skladbama Love On My Mind in Watchin'). Sodelovala pa je tudi že z imeni, kot so Chuckie, Ramady, Bodyrox in Thomas Gold. Pred kratkim pa je v skladbi More I Love You združila moči s slovenskim kolektivom Ele7en.

Slovenijo je drugič obiskala v četrtek, ko je nastopila ob drugi obletnici ljubljanskega kluba Cirkus (kamor v nadaljevanju leta prihajata Sander van Door in Joris Voorn).

S pevko smo izmenjali nekaj besed pred njenim nastopom.

Med obiskom Slovenije ste se srečali z letošnjo predstavnico Slovenije na Evroviziji Hannah. In prav Evrovizija je tista, ki vaju povezuje. Tudi sami ste tekmovali na britanskem predizboru za nastop na njej. Kako se glas v elektronski glasbi znajde v evrovizijskih krogih?
Evrovizija je prišla veliko let, preden sem se začela ukvarjati s plesno glasbo. V njo sem padla po nesreči, samo glas sem posodila za eno skladbo in nato ugotovila, da sem dobra v tem. Evrovizija pa je prišla leta 1998 in takrat sem bila stara kakšnih 19 let (smeh).

Iz kakšnega glasbenega zaledja ste potem prišli v elektronsko glasbo?
Če sem iskrena, rada pojem vse. Verjetno se ne bi dobro znašla v rockglasbi. Ampak pojem pa vse: od Kelly Clarkson do Lady Gaga.

Postali ste glas za imenom, in ne obraz za imenom. Vam je kdaj žal, da niste bolj izpostavljeni oz. da vaša podoba ni bolj izpostavljena?
Ja, to je težko. Lahko imaš največjo plesno uspešnico, pa nihče ne ve, kdo si. To je fantastično.

Zakaj?
Ker, ko si izpostavljen kot slavna oseba, se lahko kar posloviš od miru in tišine. Si pa želim, da bi bila bolj izpostavljena v smislu publicitete.

Čeprav ljudje vas povežejo z imeni, kot je Avicii. Če prav razumem, je uspešnica, po kateri ste še danes najbolj prepoznavni, Seek Bromance, nastala kot neuradna skladba? Kako je nastala takšna uspešnica?
Skladbo sem posnela v Italiji in takrat je imela naslov The Love You Seek. Nekdo je vzel moj vokal in ga prilepil na Aviciijevo skladbo Seek Bromance. Začeli so jo predvajati na radiu kot neuradno skladbo, pozneje pa jo je njegova založba vzela za svojo. Vokale sem potem še enkrat posnela, ker ni bil povsem sinhron z glasbeno podlago. Vse je prišlo precej nepričakovano.

Enkrat ko se znajdeš na vrtiljaku elektronske glasbe – kaj se spremeni?
Nikoli te ni doma (smeh). Vidiš svet. Včasih vzamem sabo na pot še svoje prijatelje, družino ali moža. Lepo je nastopati pred ljudmi. Od 3.000 do 200 obiskovalcev. Nikoli ne veš, v kakšen klub boš prišel in pred kakšno občinstvo. Res uživam v tem in ne morem si predstavljati, da bi počela karkoli drugega.

Mislite, da bo prišel čas, ko se boste lahko predstavili z albumom le kot Amanda Wilson?
To bi bilo fantastično. To so moje sanje.

Kakšna glasba bi se znašla na njem?
Ostala bi pri plesni. Mislim, da mi to najbolj ustreza, čeprav rada pojem tudi druge stvari, toda to je v moji krvi (smeh).