Luka Cvetičanin, Patrik Mrak in Matevž Derenda so se pred nekaj leti združili pod imenom BOOOM!, pred kratkim so navdušili predvsem s svojim rezultatom na evrovizijskem izboru San Marina, kjer so v hudi konkurenci na koncu s pesmijo Dance Like This zasedli peto mesto. Trojica se trenutno pripravlja na naslednje poglavje skupne poti – 15. aprila bodo namreč v svet poslali prvenec Odiseja. "Že več let so imeli željo, da bomo nekega dne v rokah držali zgoščenko s svojim imenom in bomo na svojo ploščo ponosni," je v pogovoru za MMC dejal Mrak.

Pri nastajanju prvega albuma jim je pomagal tudi producent Matej Pečaver. "Ko so prišli k meni, je bilo prvo, kar sem rekel: 'Odlični ste, a ne vem, kdo ste. Najprej najdite svojo zgodbo, potem pa se šele lahko lotimo stvari.'," je rekel Pečaver, ki je bil nad novim materialom, ki so ga zatem poslali v okviru pravega ustvarjalnega maratona, navdušen. "Zdelo se nam je, da je album, ki ima popolnoma nove pesmi in osrednji koncept, prava pot naprej za nas," je dodal Mrak.

BOOOM! sami pišejo svojo glasbo in besedila, s tem lahko neposredno izrazijo surova in nefiltrirana čustva. "Če hočeš biti na odru, mislim, da se moraš razgaliti, tudi zato, da te ljudje začutijo," je pojasnil Derenda, ki upa, da bodo s tem albumom, na katerem bodo od 12 skladb tri tudi v angleščini, naredili neko bazo, da ljudje lahko slišijo, kdo so, in jih bodo 'poštekali'.

15. maja bodo z novim glasbenim materialom nastopili v ljubljanskem SiTi Teatru BTC, na odru pa jih bo spremljala tudi petčlanska skupina, ki je tudi del albuma, saj so si želeli bendovski zvok s popovskim vzdušjem – tega sestavljajo bobnar Matic Kovačič, kitarist Tilen Jan, klaviaturist Marko in basist Jernej Žavbi ter kitarist Rok Šenk.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Vaši začetki sicer segajo v leto 2020, ko ste po skupnem druženju ugotovili, da se tudi glasbeno ujamete, pri izbiri imena vam je pomagal Jan Plestenjak. Po več singlih ste zdaj na pragu izdaje prvega albuma. Kako je zdaj, ko boste izdali prvenec?
Patrik: Že pred okoli petimi leti, ko smo bili še štirje in smo začeli kot Solution, smo imeli željo, da bomo nekega dne v rokah držali zgoščenko s svojim imenom in bomo na svojo ploščo ponosni. To se iz več razlogov ni izšlo – nismo bili pripravljeni, nismo imeli finančnih sredstev ... Po Melodijah Morja in Sonca, kjer smo začutili, da smo končno ne samo glasbeno, ampak tudi kar zadeva naše odnose med nami tremi, dosegli neko prelomno točko, smo rekli, da smo se zares pripravljeni lotiti prvenca. Za celoten album smo imeli že posnete deme. Kitarist Tilen Jan nam je predlagal, naj jih pokažemo Mateju, ki pa je po poslušanju dejal: “Fantje, dajte malo premisliti, poskusite še kaj napisati.” Takrat se je začela enomesečna tura pisanja novih pesmi od začetka do konca.
Luka: Po tem komentarju in preden smo začeli pisati na novo, sem v šali na naključni strani odprl Sveto pismo, zanimalo nas je, ali bo kakšno “sporočilo”. Naleteli smo na Joba 32, kjer piše: “Bog ne uslišuje praznega vpitja.” To je bilo noro, malce srhljivo – ker dejansko smo do takrat v prazno vpili (smeh).
Matevž: Skrivnostna so pota Gospodova (smeh).

Kako je torej potekalo snemanje?
Matej: Patrik je že prej kar veliko zastavil. Ko so prišli k meni, sem takoj videl, da imajo to, kar bi mogoče zdaj Slovenija potrebovala, ampak nič ni bilo dorečeno, tudi zvok še ni bil tak, kot bi moral biti. Prva stvar, ki smo jo naredili, je bilo, da smo določili, kaj in kako, ter ugotovili, da bi bilo idealno to, kar imajo, postaviti v bolj bendovski zvok, a vseeno s popvzdušjem. Tako smo se lotili pisanja novih skladb, Patrik mi jih je pošiljal na dva ali tri dni, pesmi so kar “letele”. Fenomenalno jim je uspelo. Pokazali so mi, da je že takoj mogoče nekaj narediti odlično – da takoj začutiš, da gre za nekaj drugačnega.
Luka: Prva dva tedna je Patrik dobesedno živel pri meni.

Patrik: Živiva 500 metrov narazen in takrat smo se odločili, da bomo en teden pisarili pri njem – del Avanture je bil posnet pri Luki, na najslabši opremi (smeh). S seboj sem k njemu sicer prinesel svoj namizni računalnik. Preden grem spat, običajno nekaj časa uživam za računalnikom, in ker sem “mašino” prinesel k Luki, tega nisem mogel delati doma, zato sem bil pri njem do poznih ur (smeh). To je bil eden najboljših časov mojega življenja, prav to sem takrat potreboval. V enem mesecu smo ploščo napisali, v dveh je bila posneta.
Matej: Imeli smo dve mapi – “yes” (da, op. a.) in maybe (mogoče, op. a.). Iz te smo vzeli samo pesem Mladi in živi.
Patrik: Skladbo To smo mi smo pa vzeli z “zavrnjenega” albuma.
Matej: Po izboru je bil ritem dela zelo hiter – organizirali smo se in v enem mesecu opravili s snemanjem in produkcijo instrumentala. Potem smo imeli malce predaha, ker so bili, ko je na vrsto prišlo snemanje vokalov, vsi prehlajeni. Zato smo z miksom počakali.
Matevž: Sta pa na albumu dve pesmi, na katerih pojem prehlajen – Moj demon in Iščem se sam.
Matej: Delovalo je bolje kot takrat, ko smo posneli na novo, všeč nam je bilo. Zelo smo pazili na to, da ne izgubljamo “vajba”. Velik del Patrikovih osnutkov je končal na albumu – ne spreminjaš stvari, ki delujejo in so dobre za glasbo. Celoten tok dela je bil načeloma zelo gladek, res vrhunsko.
Luka: Sodelujemo tudi z Arthurjem Indrikovsom, izjemnim latvijskim glasbenim inženirjem, ki je sodeloval tudi z Duo Lipo, Calvinom Harrisom, Johnom Newmanom in One Direction ter poskrbel za naš miks in mastering. Mislim, da smo sestavili lepo ekip, vključno s skupino.

Naslov albuma je Odiseja. Kaj za vas torej predstavlja ta beseda?
Matevž: Zagotovo ima vsak svojo odisejo.
Luka: Ta album je naša.
Patrik: Vedeli smo, da hočemo imeti zelo konceptualen album, da na njem nočemo imeti nobenega izmed že prej izdanih singov, saj smo se želeli definirati v novem zvoku in zgodbi. Zdelo se nam je, da je album, ki ima popolnoma nove pesmi in neki osrednji koncept, prava pot naprej za nas.

Luka: Vemo, da je odiseja dolgo popotovanje, želeli smo imeti zgodbo iz pesmi v pesem. V preteklih letih se nam je ogromno zgodilo, doživeli smo vzpone in padce, imeli dobre in slabe trenutke, za katere smo menili, da jih lahko dobro zapakiramo v ta neki nov začetek, v nov zvok – kot našo odisejo. Naslov albuma je bilo čisto naključje – prva pesem, ki smo jo napisali, nam je zvenela kot Space Odyssey in tako smo jo tudi začasno poimenovali. Ko nam je Matej pošiljal odzive na pesem, jo je ves čas omenjal kot Odisejo, po razmisleku smo dobili idejo, da bi to lahko postal dejanski naslov pesmi. Genialno je bilo.
Patrik: Zanimivo je, da smo med pesmimi, ki so končale na albumu, prvo napisali Odisejo, ki je na njem zadnja, Avantura pa je bila napisana zadnja, a je prva na plošči. Več smo razmišljali, bolj smo ugotavljali, da je bilo veliko naključij – že princip Odiseje je grški, Odiseja kot prva in Avantura kot zadnja pesem albuma sta nekako kot alfa in omega, prva in zadnja črka grške abecede. V Avanturi je baza akord v duru, v Odiseji pa je isti akord v molu. Usojeno je bilo.
Matevž: Potem smo nastopili v San Marinu z Dance Like This in se odločili, da mora še ta pesem na album – prvotno je bilo načrtovanih 11 skladb.
Luka: Na koncu jih je bilo 12 – kot 12 let potovanja.
Patrik: Vse se je poklopilo.

Je prednost, da sami pišete svojo glasbo in besedila? Še bolj doživite svoje pesmi?
Matej: Zagotovo je to zanje prednost. Že ideje so genialne, besedila so dobra, in ko se vse to poveže – se mi zdi fenomenalno. Res se mi zdi, da res bolj začutiš njihov značaj. Nas potrebujejo samo zato, da stvari malo zapakiramo, da ima vse začetek in konec in je izvedeno na neki pravi ravni.
Patrik: Če gledamo na svetovni ravni, so med najboljšimi izvajalci na primer Taylor Swift, Ed Sheeran, Lewis Capaldi, Coldplay – tisti, ki so sami svoji avtorji. Vedo, kaj želijo povedati, zato je njihova zgodba pristna. Ker tudi mi to delamo, imamo tako možnost, da lahko povemo, o čem govori zgodba, kaj smo čutili v tistem trenutku. Tudi na odru lahko to informacijo prenesemo naprej, ne da bi jo "skompresirali", dali skozi filter nekoga drugega. Skozi pesmi lahko občinstvu neposredno izrazimo surova in nefiltrirana čustva. Mislim, da to je tisto, kar je na splošno pri izvajalcih, ki so hkrati lastni avtorji, najboljše.

Pa je treba še vseeno malo paziti, da ne delite preveč, da niste kar naenkrat preveč ranljivi?
Matevž: Če hočeš biti na odru, mislim, da se moraš razgaliti, tudi zato, da te ljudje začutijo. Morda prej s singli nismo mogli do ljudi v takšni meri, ker niso točno vedeli, kam točno merimo. Menim, da bomo s tem albumom to lahko naredili – ustvarili neko bazo, da lahko ljudje slišijo, kdo smo, in nas bodo “poštekali”.
Matej: Ko so prišli k meni, je bilo prvo, kar sem rekel: “Odlični ste, a ne vem, kdo ste. Najprej najdite svojo zgodbo, potem pa se šele lahko lotimo stvari."
Patrik: Tri besede, ki jih je Matej izrekel in so vsaj v meni sprožile popoln preobrat, so bile: “Fantje, preveč razmišljate.” Ko je to rekel, sem vedel, da bom nekaj dal na platno, in če bo slabo, bomo vrgli stran, če bo dobro, pa vemo, da je pristno. Kar pa se tiče razgaljenosti in ranljivosti – ko je pesem zunaj, ni več tvoja, kar naenkrat je last drugih ljudi. Takrat tvoja čustva niso več pomembna, ker bo v skladbi vsak našel sebe – za vsakega človeka ima drugačen pomen. To je lepota pisanja pesmi.

Od 12 pesmi bodo tri pesmi v angleščini – vsi ste odraščali ob glasbi v angleškem jeziku, obenem tudi merite na nastopanje zunaj meja Slovenije. Se lažje izražate v slovenščini ali angleščini? Je katera izmed njiju bolj spevna?
Luka: Zagotovo je angleščina lažja. Vsi trije smo večinoma odraščali z angleško glasbo.
Matevž: Odvisno je od človeka, kaj posluša, tudi starši na to vplivajo. Sam sem bil v stiku z narodnozabavno in zabavno glasbo, a so mi bile vedno bolj všeč angleške pesmi, glavni idoli so bili vedno iz tujine. Sam sem največji oboževalec Michaela Jacksona in Elvisa Presleyja. Zmeraj je bilo tako, da so angleške stvari zelo hitro dobro zvenele, tako melodiko imajo.
Patrik: Angleščina je zelo fluiden jezik – čeprav imamo veliko pravil, ima obenem ogromno izjem. V umetniškem izražanju je v angleščini vse dovoljeno, kar koli napišeš, dobro zveni, v slovenščini pa ne. Pri njej se moraš predvsem pri slovnici do neke mere poskušati vzdrževati, ker v nasprotnem primeru lahko zveniš butasto. Včasih tako vseeno raje pišemo v slovenščini, ker nam predstavlja večji izziv, da poskrbimo, da neka stvar zveni toliko boljše. V slovenščini moraš temeljito premisliti.

Luka: Ustvarjati v slovenščini je zapleteno, slovenski jezik je tudi malo trd. Obenem je pesmi v slovenščini malo, glasbeni trg je majhen, hitro že slišiš vse in se lahko začneš ponavljati, hitro lahko vse zveni “znucano”, milijonkrat že uporabljeno, kot da nekaj ni nič novega. Ne trdim, da smo odkrili neko toplo vodo, ampak mislim, da smo se nekako držali te mentalitete, da res premišljeno napišemo zgodbe, ki vseeno delujejo preprosto. Zelo sem zadovoljen, kako smo vse to zapakirali.

Album, ki izide 15. aprila, boste mesec zatem predstavili tudi v živo v ljubljanskem SiTi Teatru, želite si čim več nastopov, tudi v tujini. Komaj čakate, da pesmi zaživijo še v živo? Kakšni so še načrti?
Luka: Komaj čakamo.
Patrik: Že razmišljamo o šovu in drugih zadevah.
Luka: Kdo se bo vrgel med ljudi ... (smeh)
Matej: Zanimivo je, da je vse posnela tudi skupina v živo – to se mi je zdelo smiselno, če smo se albuma lotili bendovsko.
Matevž: Takoj smo to hoteli.
Matej: Za snemanje se torej nismo odločili najeti “plačancev”, ampak smo vključili tiste, ki bodo glasbo tudi na odru dejansko igrali. To je pomemben dodatek h glasbi.
Matevž: Lahko bi najeli profesionalne glasbenike, ki točno vedo vse, in bi glasba morda zvenelo neverjetno, ampak ta bend ima neko dušo, vsi skupaj smo nekaj prispevali in to želimo prenesti tudi na odre.

Vaš nedavni podvig je bil evrovizijski izbor San Marina, kjer ste izmed skoraj 800 sodelujočih iz 31 držav zasedli peto mesto. Kaj vam bo najbolj ostalo najbolj v spominu?
Matevž: Lani smo hoteli na Emo, pa so izbrali skupino Joker Out, letos smo hoteli na Emo, pa so izbrali Raiven. Vprašanje, ali bomo prihodnje leto tudi poskusili.
Patrik: Celotna izkušnja je bila fantastična, nora in velik plus. Od tega, kaj vse smo prestali, rezultata pa do tega, kako so nas tam sprejeli, in prijateljev, ki smo jih spoznali – izvajalci, producenti, menedžerji, bookerji. Zaradi tega so dobili ogromno zvez v tujini, kar je odlično, ker se ne želimo omejevati in je naša želja tudi, da bi se preizkusili zunaj Slovenije.

Luka: Aleksu je bila skladba že od vsega začetka zelo všeč, po njegovem mnenju je imela nekaj, zato nas je prijavil na tekmovanje, ni želel izpustiti priložnosti.
Patrik: Je pa vse skupaj bilo stresno. Namesto da bi bil še evforičen, sem po zmagi v polfinalu najprej vprašal, do kdaj potrebujejo vse skupaj. Vse do petka mi niso povedali, da moramo v ponedeljek imeti vse pripravljeno in poslati, kaj bomo imeli oblečeno, profesionalne fotografije ... V nedeljo smo tako imeli fotografiranje, v ponedeljek sva z Matejem v zadnjem trenutku urejala pesem, sproti sva snemala, poslušala in v istem dnevu je bilo poskrbljeno tudi za produkcijo in mastering.
Matevž: Vokali, ki smo jih snemali v dnevni sobi, so bili stari že kakšne pol leta ali leto dni.
Luka: Isti dan se je dopolnjevala tudi izbira oblačil.
Patrik: To še ni bilo dovolj. V torek so nam napisali, da imamo prve vaje že v četrtek
popoldne ...
Luka: ... mi pa smo načrtovali, da moramo tja priti šele v petek. Še dobro, da sem naročilo za oblačila oddal prej, kot sem nameraval. Hvala bogu, da obstajajo platforme, ki naročilo dostavijo zelo hitro. Oblačila pa smo morali zaradi prenizkega izreza nesti še h krojaču v Piran. K njemu je sem skočil med tonsko vajo – seveda smo imeli v sredo še koncert na pustovanju v Izoli. Hvaležen sem, da mi je naredil uslugo tako na hitro, v uri ali dveh je končal delo. Ko pomislim na vse zaplete, mi kar slabo postane (smeh).
Patrik: Ampak zaradi vsega tega potem nismo bili tako živčni. Ko bi človek mislil, da boš najbolj živčen, nam je po prihodu v San Marino dejansko odleglo, ker smo vse naredili – sprostili smo se in samo začeli uživati.
Matevž: Pester teden je bil.
Luka: Vse se je zgodilo skoraj v enem dnevu, a se je izšlo.