Paul Banks, prepoznavni in markantni glas Interpola, skupine, ki se je pred desetletjem izstrelila v indie orbito (in jo definirala, ko je bila ta še kul) z izjemnim albumom Turn on the Bright Lights, se po letu in pol vrača v Ljubljano. Tokrat brez skupine, brez materiala Interpola in brez takratnega ugleda.
"Paul Banks" (pred tem je poskušal s psevdonimom Julian Plenti) je sicer za ljubitelje matične skupine dovolj mikavno ime, preostalo občinstvo pa mora 34-letni frontman in tekstopisec še pridobiti na svojo stran, kot sam dobro ve in priznava.
S pevcem smo se pogovarjali pred sobotnim koncertom v Katedrali Kina Šiška, kjer bo predstavljal svoj zadnji album, naslovljen preprosto - Banks.

Če primerjate solistično karierno pot s karierno potjo skupine – vam prva predstavlja večji izziv ali je bolj osvobajajoča?
Oboje. Osvobajajoče v smislu, da imam popoln nadzor nad svojimi idejami, izziv pa je, da če si v skupini, kot je Interpol, ki je doživel določen uspeh, je solistična pot nekako tako, kot če bi začenjal na novo. Ko greš na svoje, se moraš do določene mere ponižati, saj ni isto. Začneš z malim in moraš ponovno graditi. Mislim pa, da te to tudi zelo prizemlji, saj se zaveš, kako srečen si, da si uspel z bendom, medtem ko na solistični poti pomisliš, o sranje, pa smo spet na začetku, ko te ni še nihče poznal.
Kaj so največje radosti in nagrade solistične kariere?
Zame je ustvarjanje glasbe neke vrste igra – počutim se kot otrok na plaži, ki gradi peščene gradove s svojimi prijatelji, potem pa greš po svoje in zgradiš povsem sam enega. Za drugačne vrste ponos gre. Glasbeno sodelovanje je zelo lepa izkušnja, je tudi več, kot bi lahko storil kdor koli sam, ko pa delaš sam, pa ne pomeni, da delaš boljše pesmi, pomeni samo, da delaš točno to, kar slišiš v svoji glavi, ker ni nobene razprave, nobenega "odbora" … lahko bi dal tudi pesem, v kateri 5 minut samo čistim tla, če bi hotel. Vedenje, da lahko počneš, kar koli hočeš, je zelo prijetno, ne pomeni pa, da je glasba boljša ali izkušnja boljša, samo zelo zadovoljujoča je.
Naš recenzent je o vašem solističnem albumu zapisal, da je bil zelo vesel, da se niste odločili za izlet v hiphop, vašo veliko ljubezen.
(Muzanje) Rad imam hiphop, a nikdar nisem poskušal repati. Mislim pa, da je v mojih besedilih, ritmu in celo produkciji vedno čutiti navdih hiphopa, zlasti v mojih solopesmih. Ljudje mislijo, da se hecam ali da nisem tako resen, ko pravim, da sem oboževalec rapa, ampak če bi res hotel biti raper, bi moral začeti vaditi že z 12. letom starosti in razviti nekakšno mentalno sposobnost, kar pa ni lahko, še posebej, če freestylaš – to je, kot če bi pisal pesem v realnem času, ki bi imela smisel. Pri tem lahko zveniš obupno. Vzemi tisoč ljudi in jim reci, da morajo izvesti freestyle rap, pa nihče od njih ne bi bil sposoben tega, razen če bi vadili že vrsto let. Ni lahko in nikdar ne bi predpostavljal, da sem jaz sposoben tega. In v bistvu imam preveč rad melodijo, preveč me zanima ustvarjanje melodije. Najbolj zanimivo pri rapu je melodija v besedilu rapanja, kar pa, po mojem, ni tako daleč od rocka.
Veliko ljudi meni, da je odcep v solistično smer začetek konca za izvirni bend …
Nikakor ne vidim svoje solistične kariere kot konec Interpola. Bil sem soloizvajalec, preden sem se pridružil Interpolu, samo da nisem nikdar izdal albuma, tako da je morda od zunaj videti kot velika sprememba, a zame to dejansko ni. Samo končno mi je uspelo izdati album, torej to, kar sem si vedno želel. Saj tudi soloprojekta Thoma Yorka ne vidim kot konca Radioheada, ko je Tunde iz TV on the Radio posnel soloalbum, ni bilo konec TV on the Radio, ko je tip iz Bloc Partyja (Kele, op. a.) posnel soloalbum, nisem pomislil: Ojej, konec Bloc Partyja … Ker vem, da je zabavno snemati sam, ampak biti del benda je krasno, tega ne bi hotel izgubiti.
Omenili ste kar nekaj frontmanskih solističnih poskusov. Pa obstaja kdo, za katerega se vam zdi, da je njegovo delo kot soloizvajalec dejansko boljše od izvirne skupine?
Na to ne gledam kot "boljše", ampak kot drugačno. In to je tista lepa stvar pri poslušanju in cenjenju glasbe – ne pričakujem, da bodo ljudje, ki obožujejo Interpol, oboževali moje delo, ker pač ni Interpol. Tako, da moraš biti ponižen in upati, da si lahko zgradiš lastno bazo oboževalcev in spoštuješ, da je občinstvo tvojega matičnega benda točno to – občinstvo Interpola, ne pa samodejno tvoje občinstvo. Ljudi si moram povsem na novo pridobiti. To te zelo prizemlji in te spomni, kako težek ta posel v bistvu je. In v tem je tudi lepota. Če ne uspe, ne uspe. Kruta realnost.
Kako pa se spoprijemate s pričakovanji občinstva? Prepričana sem, da kar veliko obiskovalcev pride na koncert Paula Banksa v upanju na vsaj nekaj pesmi Interpola, a vi ste bili zelo jasni – to se ne bo zgodilo.
To se mi je vedno zdelo noro, saj sploh nisem glavni pisec glasbe pri Interpolu, ampak samo soprispevam – Daniel ustvari glasbo, mi pa samo skušamo dodati svoje koščke sestavljanke. Zato bi v bistvu delal priredbo pesmi Interpola, tako bi jaz gledal na to. To bi sicer lahko storil, ampak ne bi se mi zdelo prav in ne bi zvenela prav dobro. Mogoče, če bi Interpol razpadli, potem bi, ampak zdaj se mi zdi, da če hočeš slišati pesem Interpola, potem pojdi na koncert Interpola naslednjič, ko bomo v tvojem mestu.
V nedavnem intervjuju ste rekli, da Turn on the Bright Lights v bistvu ne obravnavate kot vaš "zlati album", da ste se pri pisanju kakšnih drugih pesmi bolj zabavali in da tudi po tem albumu ni ustvarjalna energija Interpola nikdar usahnila. V čem je bila potem skrivnost takega uspeha albuma, ki ga mnogi označujejo za kultnega in neponovljivega?
Z nikomer, ki meni, da je Bright Lights naš najboljši album ali da je njihov najljubši, se ne bom prepiral, to me sploh ne moti, rekel pa bom, da ni res, da bi nam po njem kar zmanjkalo idej – prav tako navdušeni smo bili, ko smo pisali Antics ali pa Our Love to Admire. Bright Lights je res poseben album, naš prvi album, ki smo ga ustvarjali polnih pet let. Prvi album je vedno nekaj posebnega, obenem pa je ta album napovedal prihod Interpola in izšel v času, ki je bil za newyorško glasbeno prizorišče zelo vznemirljiv – rodili so se The Strokes, TV on the Radio, Yeah Yeah Yeahs, The Walkmen … Imeli smo srečo, da smo bili med njimi v tistem času tudi mi. Smo pa v bendu precej snobovski in nihče od nas noče dati na album pesmi, ki se zdijo samo "v redu", ampak samo tiste, ki se nam zdijo odlične.
Živite in delate v New Yorku, zibelki post punka in v kraju, kjer se je rock na neki način na novo rodil z vsemi avtorji, ki ste jih omenili. Je newyorška glasbena scena še vedno tako bogata, navdihujoča in smernice postavljajoča?
Ne vem, mislim, da pride to v ciklih. Prepričan sem, da se bo v vsakem večjem mestu v danem trenutku dogajalo nekaj glasbeno vznemirljivega, vprašanje je samo, ali doseže vsesplošno zanimanje. Prepričan sem, da v tem hipu 18-letniki v Brooklynu ustvarjajo nekaj, kar bo čez pet let jebeno fenomenalno, in mogoče bodo z njimi vred prišle še druge skupine, in prav gotovo ne mislim, da se trenutno v mestu nič ne dogaja. Mislim pa, da ta hip ni več čisto isti trenutek za indie rock, kot je bil pred desetimi leti. Zdaj sta se indie rock in mainstream pomaknila precej bolj skupaj.
Kaj so največje napačne predstave o Paulu Banksu? Imajo vas za zelo rafiniranega, elegantnega, pa tudi trpečega in skrivnostnega, nekakšna mešanica med Ianom Curtisom in lirično nadarjenostjo Charlesa Baudelaira. Kako daleč od resnice je ta podoba?
Ne vem. Ne vem dovolj o Curtisovi osebnosti, da bi vedel, koliko je podobnosti med nama, pa tudi Baudelairjevih del ne poznam dovolj dobro, da bi znal primerjati svoja besedila z njegovimi. Jemljem vplive iz različnih krajev, verjetno tudi od obeh prej omenjenih. Mislim, da je največja napačna predstava ta, da ljudje, ki ne poznajo dobro Interpola, menijo, da se jemljem zelo resno in da sem zelo resen človek in vedno melanholičen, kar pa v bistvu ni res. Mislim, da je moj smisel za humor malce bolj subtilen in da se ljudje včasih ne zavedajo, da se šalim. Tudi v vseh mojih besedilih bo pozoren opazovalec našel kanček humorja, ampak številni iz razpoloženja pesmi sklepajo, da je zelo resna in depresivna glasba – kar je sicer res, ampak kdor me pozna osebno, ve, da sem tudi precej velik zafrkant.
Daniel Kessler (kitarist Interpola, op. a.) je v intervjuju, ki nam ga je dal ob koncertu Interpola v Ljubljani, dejal, da je tole bolj vprašanje za vas, glede na to, da ste tekstopisec. Torej, vaša besedila so zelo introspektivna. Ali včasih uporabljate pisanje besedil kot na neki način lastni psihiatrov kavč?
Da, delam to, ampak vedno se mi je zdelo, da je pomembno, da se ljudje v svetu kulture in umetnosti izrazijo iskreno, ker to lahko pomaga komu drugemu, ki morda čuti podobno. Zdi se mi, da svet umetnosti nima kaj dosti smisla, če ne deliš svojih človeških izkušenj z drugimi. Ljudje preživimo tako, da iščemo povezave z drugimi ljudmi. In ja, ves proces je terapevtski tudi zame, ampak v bistvu bi te stvari lahko tudi terapevtu zaupal. Gre za podobno stvar kot pri instagramu – da deliš z drugimi določen svoj vidik na stvari, oni pa se bodo morda počutili bolj povezane, če bodo videli, da še nekdo vidi stvari enako.
Svet popkulture in zvezdniške kulture je precej plitek, površinski in komercialno usmerjen. Kako se intelektualec in svetovljan, kot ste vi, znajde v takem svetu?
Oh, to je pa zelo lepo slišati. Mislim, da sem se vedno zavedal, da je svet zvezdništva malce smešen, da je do določene mere otročji, in da morajo tisti, ki dosežejo visoko stopnjo zvezdništva, skrivati nekatere strani in igrati igro, da si prijazen in všečen in da se lahko ljudje identificirajo s tabo, in nešokanten, kar pa se mi zdi dolgočasno. Svet zvezdništva nima kaj dosti vpliva name, mislim, da sem samo gledalec kot vsi drugi. Ne ustvarjam glasbe, da bi z njo prišel na televizijo ali postal vsem znano ime, ampak glasbo, ki mi je všeč. Ne bi se počutil lagodno s tistim lažnim nasmeškom, ki ga moraš imeti, če si denimo TV-voditelj. Vedno se mi je zdelo nekaj butastega na taki "lahko sprejemljivi" osebnosti, ki pa ni resnična. Mislim, da je bolje biti iskren, da smo pač vsi malce nori, ne vem, zakaj se moramo pretvarjati, da nismo. Dolgčas.

Ko vas gledamo na odru z Interpolom, se ne zdite kot nekdo, ki bi hlepel po reflektorjih, po tem, biti v središču pozornosti. Zdi se, da vam je lagodneje pustiti, da stopi skupina v ospredje. Pa vseeno se niste imeli nobenih težav odločiti za solistično pot in se odreči udobju skupine …
Ja, to pa zato, ker ne gre toliko iskanje pozornosti, ampak za ustvarjanje glasbe. Interpol ni moja skupina, ampak naša skupina, in precej lažje je reči, poglejte, kaj MI delamo, zato mi je najlagodneje biti v isti ravni z vsemi drugimi, ker smo vsi enako pomembni. Ko pa delam sam, pa prav tako ne gre za "poglejte me", ampak "poslušajte to". Za glasbo gre. Če bi šlo zame, mislim, da bi pisal drugačno glasbo, pesmi, ki bi bile precej bolj popularne, ampak preprosto raje pišem pesmi, ki so zanimivejše.
Pa imate kaj treme ali ne?
Imam, če govorim na večerji ali kaj podobnega, če imam zdravico. Če pa moram igrati svojo pesem, potem pa ne, nimam.
Če bi morali odigrati zadnji koncert – kje bi bil in ali bi bil z Interpolom ali bi bili sami ali morda z nekom povsem drugim?
U … dobro vprašanje. Rekel bi, da bi bilo izenačeno – ali z Interpolom pod Eifflovim stolpom ali pa jaz na vesoljski postaji.
Vesoljski postaji? To zveni bolj kot nekaj, kar bi storili Muse.

Res? Ja, v bistvu sem opazil, da so zelo zagreti za znanstvene stvari, tako da smo tu na isti valovni dolžini.
Kaja Sajovic