Človek skoraj nima srca, da bi 43-letnemu Fogarinu, najstarejšemu - in menda tudi najpriljudnejšemu, vsaj kar se komunikativnosti v intervjujih tiče - članu Interpola porušil predstavo o eksotiki izza železne zavese, ki se je od obiska Slovenije očitno nadeja.

Ko sogovornik dobrovoljno pripomni še, da "smo blizu Italije, kaj ne?", se tipično slovenska anksioznost glede tlačenja v Sovjetsko zvezo vendarle rahlo poleže - ne nazadnje so naše starocelinske razdalje iz perspektive Georgie (natančneje: Athens, Georgia, matični kraj še enega izjemnega benda, R.E.M.), kjer Fogarino po lastnih besedah uživa v mirnem družinskem življenju, ki se vrti okrog voženj hčerke v šolo in "prepiranja s pleskarji", videti precej manjše.

In resnično se bobnar po začetnih težavah s prasketanjem v telefonski zvezi in huronskim otroškim dretjem iz ozadja izkaže za prijetnega sogovornika, ki potrpežljivo sodeluje dlje kot tistih dogovorjenih deset minut in ki na laž postavlja imidž introvertiranega, od stika z občinstvom rahlo odrezanega benda, kakršen Interpol, roko na srce, na odru včasih deluje.
"Najbolj šokantno je to, da ni ničesar šokantnega," na poizvedovanje o tem, kaj "ekstravagantnega" je na njihovem spisku zahtev za zaodrje, odgovarja glasbenik, ki ga je pred leti za svoj bend skušal rekrutirati sam Marilyn Manson. "Čisto mogoče, da sem najbolj nerockzvezdniška rockzvezda vseh časov. Če nekaj lahko naredim sam, pač ne bom prosil nekoga drugega, naj to naredi zame … še posebej, če bi šlo za kaj šokantnega.“ Mja, pravzaprav logično.

V spodnjem intervjuju, ki smo ga z njim opravili junija, nekaj dni pred tem, ko se je skupina podala na novo serijo nastopov po ZDA in Mehiki, je Fogarino spregovoril o tem, v čem se evropska občinstva razlikujejo od ameriških, o tem, katere njihove pesmi res ne boste nikoli slišali v živo, in o tem, kako se počutiš, ko moraš ogrevati publiko na megalomanskem odru U2-jev.

-------------------------------

Lahko po vsem tem času na turneji že primerjate evropske publike z ameriškimi? Seveda na tej stopnji najbrž ne gre več za to, da bi na eni strani luže bolj poznali vaše delo kot na drugi, toda ali obstaja kakšna razlika, kar se tiče splošnega vzdušja in odziva ljudi?

Mislim, da med obojimi obstaja velika razlika v dojemanju glasbe. Opažam, da so evropske publike bolj odprte za glasbo na splošno, da se ne ubadajo tako zelo s predalčkanjem na glasbene zvrsti in kategorije. Američani imajo neskoooooončno radi, da je vse opredeljeno; kar se tiče indieglasbe, so neznansko klikarski in elitistični. V zadnjih desetih letih nastopanja po Evropi sem dobil vtis večje širine, odprtosti do popularne glasbe.

Vaši koncerti pustijo vtis, da niste privrženci kakšne pretirane načičkanosti in bombastičnosti pri odrskih nastopih. Pravzaprav ne uporabljate nobenih "posebnih učinkov", z izjemo gostega oblaka umetne megle – je to nameren prijem, da bi vaša glasba na odru delovala bolj raztelešeno, manj oprijemljivo? Ali pa temu pripisujem prevelik pomen?

Mogoče res malo preveč. Seveda pa mislim, da je vzdušje sila pomembno in lahko sproži take občutke. Če ste se tako počutili, potem je resnično in me niti najmanj ne moti. Na odru se predvsem trudimo, da ne bi … odvračali pozornosti od glasbe. Mi smo tam samo zato, da jo odigramo. Igre z dimom in lučjo imamo zato, da pomagajo postaviti temelj, na katerem si vsak človek zgradi lastno percepcijo tega, kar poteka pred njim.

Če bi bilo v Paulovem značaju, da bi, na primer, skakal v zrak in brcal z nogami, bi to verjetno počel, razumete? Kdo smo mi, da bi mu to preprečevali? Ampak to pač ni v njegovi naravi - tako kot ni v moji, da bi metal paličice v zrak, ali v Danielovi, da bi plezal po ojačevalcih. Zdi se nam, da je to, kar igramo, pomembneje od načina, kako to predstavimo.

Nekaj časa ste bili kot predskupina del največje turneje vseh časov – govorim seveda o U2 in njihovi turneji 360°. Sami ste seveda že vse prej kot majhen bend, a vendar: je bilo kdaj zastrašujoče nastopati pod tistim krempljem, pred takimi množicami? Ste privrženci teorije, da je večje boljše, ali pa se vam zdi, da se z ogromnimi dimenzijami izgubi kanček intimnosti?

U2 pač morajo najti način, kako igrati tako velikemu občinstvu. Obstajajo že toliko časa in prišli so do točke, ko jih poslušajo vsi in še njihove babice … mogoče je samo zelo veliko babic (smeh). No, ampak resno. Vsem tistim ljudem, ki pridejo na koncerte, morajo nekaj pokazati, obenem pa sem opazil, da še vedno pripisujejo velik pomen stiku s publiko. Kljub vsej ogromni karoseriji je intimnost še vedno prisotna: če se osredotočiš res samo na oder, vidiš, da je zelo majhen. Seveda ima krila in je povezan z ogromno pristajalno stezo, ampak v samem jedru je skupina, stisnjena na majhnem prostoru. Vse preostalo se razrašča navzven in navzgor iz tega. Mislim, da nase še vedno gledajo kot na mulce iz Dublina in so tudi sami zastrašeni zaradi tega, kako veliko produkcijo morajo izpeljati vsak večer.

Interpol smo v zadnjih desetih letih izkusili tako velika nihanja v priljubljenosti, da smo imeli priložnost nastopati pred velikimi občinstvi (za nas je to 10 tisoč ljudi) – drugič pa igramo za 1.000, morda 1.500 glav. Niti dvakrat ni enako, zato je za nas tudi še vedno zanimivo. Od velikega rockkoncerta se preselimo nazaj v klub ali obratno. Vsak izmed teh avditorijev ima svoje prednosti in svoj čar.

Upam, da vas ne moti, če opazimo, da ste najstarejši član benda, deset let starejši od Paula Banksa. Pride to kdaj do izraza, kar se dinamike in komunikacije v bendu tiče? Ste kdaj "očetovski" do preostalih?

Paul deluje dosti starejši, kot je morda videti. Precej šokiran sem bil, ko sem ugotovil, da je deset let mlajši od mene, in najprej nisem vedel, ali sploh hočem biti v takem bendu (smeh). Nisem bil prepričan, ali hočem biti v skupini z nekom, ki še mora iti skozi vse, skozi to, kar sem sam že šel. Kar se osebnega življenja tiče, sva bila v čisto različnih svetovih. On je bil star 22 let, jaz sem bil na tem, da jih bom dopolnil 32, bil sem že poročen in se ubadal s takimi skrbmi, kot je zdravstveno zavarovanje. Toda nekje spotoma mi je dokazal, da je ta "biološki" razkorak med nama res samo številka in nič več.

Seveda pa se včasih zalotim, da mu dajem vsaj bratske nasvete, če že ne očetovskih (smeh). Ugotavljam, da sem najbolj pragmatičen in praktičen član skupine, medtem ko je Paul še vedno mlad tip in ima še ogromno pred seboj. Včasih se zalotim, da mu govorim kaj v slogu "moraš biti pazljiv“ ali pa "previdno z denarjem" - ampak vse to samo iz ljubezni in spoštovanja (on pa seveda vzame z zrnom soli). (Malo razmisli.) Zunaj skupine smo pa na povsem različnih bregovih. Imam dveletnega otroka, živim v hiši v Georgii, vozim svojo hčerko v šolo in se prepiram s pleskarji – same "normalne“ stvari, medtem ko gre Paul še vedno, kadar koli hoče, kamor koli hoče in počne, kar mu pade na pamet. Ampak ko smo na koncertnem avtobusu, smo enaki. Imamo isto službo in se ubadamo z istimi skrbmi, tako da se nekako izenači.

In ko ste na tem koncertnem avtobusu – preživljate v dneh med nastopi prosti čas skupaj ali si poskušate vzeti vsak čas zase?

Oboje. Vsak dobi precej časa zase, kar se mi zdi pomembno, ker smo tako ali tako ure in ure stlačeni skupaj. Seveda pa smo ogromnokrat tudi vsi natrpani v zadnjem delu avtobusa, se zafrkavamo in pijemo pivo. Resnično se dobro razumemo – ne glede na to, kako veliko časa preživimo skupaj, se imamo še vedno res radi.

Zdi se, da na trenutni turneji ne igrate zelo veliko pesmi z albuma Our Love To Admire, pač pa se bolj nagibate h kombinaciji najstarejših skladb in seveda novega albuma. Obstaja za to kakšen poseben razlog?

Iskreno povedano je glavni razlog to, da je naš dozdajšnji koncertni basist, David Pajo, zapustil turnejo. Precej na hitro smo ga morali zamenjati, zato ni bilo veliko časa, da bi se naučil vse "globlje" nianse albuma Our Love To Admire. Pravzaprav je to edini razlog. Pa še vse težje postaja, ker zelo cenimo svoj prosti čas, traja pa zelo dolgo, preden pesem ustrezno zvadiš na tonskih vajah. Plus, set pesmi, ki ga igramo trenutno, se precej dobro obnese … tako se je pač izšlo, čeprav nas je tudi malo skrbelo. Nismo hoteli, da bi ljudje mislili, da nalašč zanemarjamo tisti album, ki med našimi štirimi res ni bil najbolje sprejet. Tiste pesmi je zabavno igrati v živo in so nam še vedno všeč. Zelo, saj smo jih napisali. In kadar jih vendarle igramo, se ljudem "strga" in uživajo … torej je šlo najbrž samo za slabo načrtovanje (smeh).

Obstajajo kakšne pesmi, ki jih v živo absolutno nočete igrati?

Takole lahko rečem: pesem, ki je ne boste nikoli slišali, je, recimo … Kako je že naslov? Je Who Do You Think That Is There?

Samo Who Do You Think, se mi zdi.
No, ta. To pesem je bilo zelo težko napisati in nikakor se nismo mogli zediniti glede aranžmaja. Nekako se je znašla na albumu in … no, tam pač je, ampak dvomim, da se je bomo kdaj lotili igrati v živo. Ima pa vsak svoj razlog, zakaj si tega ne želi. Razen tega pa nikoli nihče ne reče: "Tega za nobeno ceno ne bom igral.“

Imate, obratno, kakšno pesem, ki jo najraje igrate?

Veliko pesmi je, ki jih rad igram. Tako kot vsak, ki ima svoj iPod ali doma posneto kompilacijo oz. kaj takega … iz tega ali onega razloga med vsemi pesmimi vedno težiš k eni ali dvema. Enako je z nastopanjem v živo. Včasih je to Success - o moj Bog, to pesem tako raaaad igram! -, včasih Memory Serves ali PDA. Odvisno, kakšne volje sem. Mislim pa, da se strinjamo, da je, kadar gre vse zelo gladko in se "poklapa", Not Even Jail vsem na odru v velik užitek. Odigramo jo na praktično vsakem koncertu.

Veliko je bilo že napisanega o nedavnih spremembah v postavi skupine. Omenili ste Davida Paja, ki je zapolnil vrzel, ki jo je pustil odhod Carlosa Denglerja. Pajo je medtem prav tako zapustil turnejo "zaradi osebnih razlogov" in trenutno je z vami na odru Brad Truax. Je to začasna ali stalna zamenjava? V kakšni zasedni boste šli naslednjič v studio - ali pa je snemanje novega materiala trenutno še predaleč v prihodnosti, da bi se s tem ubadali?

Najbrž je malo obojega. Mislim, da nas vse rahlo skrbi, kaj bo naš naslednji korak, nismo se pa kot skupina o tem še zares pogovorili, ker si bomo najprej vzeli še kar konkreten odmor. Ves ta trenutni cikel nastopanja se je za nas začel že celo večnost pred prvim koncertom – pisanje in snemanje novih pesmi, nato vaje in priprave na turnejo … Vse to se je za nas začelo januarja 2009. Tudi če si ne bi želeli počitka, bi si ga morali vzeti. Moramo si napolniti baterije. Očitno pa bo prej ali slej treba te (basistove, op. n.) čevlje zapolniti, in če se bomo odločili bendu pridružiti nove člane, si predstavljam, da bodo ljudje, s katerimi zdaj že več kot eno leto nastopamo, prvi povabljeni. Kar mene sploh ne bi motilo.

Lahko poveste kakšno besedo o svojem osebnem bobnarskem slogu? Imate na tem področju kakšne osebne vzornike?

Seveda, kar nekaj. Večinoma so to tipi iz šestdesetih, na primer John Bonham ali pa Ringo Starr in Charlie Watts, Ginger Baker in Mitch Mitchell … Vsakega občudujem zaradi drugega razloga, ima pa to po mojem veliko opraviti s tem, da je bilo v tistih časih vse še tako novo; od takrat ni bilo nobene bistvene spremembe na področju bobnanja. Obenem gre pa tudi za to, da me zelo "tehnično", postavljaško igranje ne zanima preveč.

Zanimivo je, da dandanes nihče posebej ne izstopa, zato se vedno znova vračam k starim mojstrom. Včasih pa se seveda pojavi kakšna nova pesem, pri kateri "obsesioniram" nad bobnarskim delom, pa niti ne vem, kdo hudiča igra, razumete? (smeh) Ampak še vedno so "klasiki" neizčrpen vir navdiha, še posebej John Bonham. On je verjetno moj absolutno najljubši.

Po toliko letih na odru bend verjetno deluje kot dobro naoljen stroj. Kdaj ste imeli nazadnje pred koncertom tremo? Vas odzivi in nastop kolegov še lahko presenetijo?

Tremo sem imel nazadnje pred nastopi z U2. Ne samo zaradi velikopoteznosti vsega skupaj, ampak tudi zato, ker to pač ni bil naš oder in preprosto ne moreš biti popolnoma sproščen. Sicer je nekako to tudi olajšanje, ker uspeh večera ni samo tvoja odgovornost. Jasno pa, da se moraš dokazati.

Gre za zanimivo ravnovesje: na eni strani si misliš "Kar mirno, to niso tvoji oboževalci, samo pojdi ven in počni, kar pač počneš, kadar imate samostojen koncert", po drugi plati pa je v zraku neki čisto poseben pritisk, ker igraš pred skupino, ki to počne že trikrat dlje od tebe. Kakor koli že, vse, kar čutiš pred nastopom, po prvih petih minutah izgine. Ko enkrat začneš igrati, o tem ne razmišljaš več, ampak samo še počneš.