Anže Langus Petrović – Dagi verjame, da je svoj poklic treba čim prej spoznati tudi v praksi. Glasbeni ogenj so v njem zanetili The Beatles, stare kantri plošče, ki jih je doma imel njegov oče, in Avseniki. V baskitaro se je zaljubil že v otroštvu, ljubezen pa do zdaj ni uplahnila – še vedno si vsak večer vzame čas zase in pregleduje kolekcije bas kitar.

Svojo glasbeno pot je začel že pri 12 letih v zasedbi GAAD (začetnice članov zasedbe – Grega, Anže, Andrej, Dani), pozneje se je pridružil tudi Babewatch. V svoji karieri, ki se razteza čez kar dve desetletji, je preizkusil marsikaj – bil je del muzikalov Mamma Mia! in Briljantina, sodeloval je z glasbeniki, kot so Gibonni, Helena Blagne, Trkaj, Vlado Kreslin, Bajaga, Carlos Nunez, Modrijani in Andrej Šifrer, nekaj let je bil polovica uspešnega dueta DaPhenomena in projekta Felix Langus, leta 2002 je bil na Evroviziji spremljevalni vokal Sester, kot basist je spremljal tudi Magnifica, je del zasedbe Jana Plestenjaka.

Kljub bogatemu naboru izkušenj pa se je januarja odločil za svež izziv. "Prišel sem do stopnje v življenju, ko se mi je nabralo kar nekaj stvari v življenju, ki sem jih moral prefiltrirati, odpreti ventile in se na neki način izraziti," je o svojem samostojnem kantavtorskem prvencu z naslovom Mamin sin, ki ga je januarja izdal na spletu, povedal Dagi. Kot vedno, se je tudi v projekt samoočiščenja podal s srcem na dlani. Osebnoizpovedni album obsega 13 pesmi, ker pa Dagi sodelovanja izbira intuitivno in glasbeno nerad ustvarja sam, so se mu na nekaterih pesmih pridružili tudi Luka Sešek, Monika Avsenik, Jan Plestenjak in Žan Serčič.

"Samega sebe nimam za dobrega pevca, sem pripovedovalec zgodb," je še priznal basist, ki se je končno preizkusil tudi v vlogi "frontmana", v njegovem glasbenem materialu pa so tako obravnavani pripetljaji zadnjih 10 let njegovega življenja. V pesmih se Dagi, ki ne verjame v obžalovanja, poslušalcu popolnoma razgali.

O strahospoštovanju do petja, vrnitvi h glasbenim koreninam, čiščenju 'podstrešja', snemanju kot ljubljenju, ljubezni do čarobne skupinske igre, povodu za pisanje albuma, zakaj je mamin sin, kaj je 'na oblaku', o notranjem bogastvu, posledicah noči, polne dobre kapljice in pogovorov, kako je peti s svojo drago, kako rad ima svoje prijatelje, lepem zaključku nelepega leta, pogrešanju glasbenih novincev, bogatosti slovenščine in kako je reči občinstvu, dober večer, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja z Anžetom Langusom Petrovićem.

Že kot otrok ste vedeli, da se boste ukvarjali z glasbo, nad tem naj bi vas navdušil predvsem vaš oče Srečko, ki je bil tudi basist v jeseniški zasedbi Caravelle. Baskitaro ste ponotranjili že med odraščanjem. Dejali ste, da vas je glasba poiskala sama – za njo se niste odločili vi, ampak ona za vas. Se je vaš odnos do glasbe skozi leta spremenil?

Ne, v bistvu se ni spremenil. To je način življenja, to je poslanstvo, ki je tako močno, da to vsak dan delaš in o tem razmišljaš. Nekateri zvečer po spletu gledajo nage ženske, jaz gledam base. Še vedno vsak večer brskam in na spletu gledam opremo, base, ojačevalnike, novosti. Verjetno to dela vsak, ki mu je to tako ljubo ter ima tak konjiček in poklic. Drugi gredo pa na smučanje (smeh).

Pri 12 ste bil v skupini GAAD, dve leti pozneje pa tudi z Miho in Matevžem Šaleharjem pri Babewatch. Kako na svoje zgodnje podvige gledate zdaj, po več kot 20 let kariere?
Sami lepi spomini, odlične izkušnje in za njih sem hvaležen. Za vsakega glasbenika je najpomembneje predvsem, da se čim prej v praksi sreča s svojim poklicem, da čim prej spozna teren, oder, različne kolektive, v katerih bo ustvarjal, in se začne navajati na skupinsko delo oziroma skupinsko igro. Hvaležen sem, da sem se tako zgodaj začel kaliti. Ko pogledam nazaj, je samo zabava in lepi spomini.

Kako se je glasbena scena spremenila?
Glasbena scena se spreminja, ampak spreminjam se tudi jaz, spreminja se vsak. Verjetno sem za kakšnega mladostnika že jaz malce starokopiten. Bolj kot glasba se spreminja način, kako se glasba prodaja. Pogrešam tiste stare čase, ko je vse skupaj potekalo bolj po ustnem izročilu, ko je šlo od ust do ust in se je glasba promovirala na način, na katerega se mi zdi, da se mora – na terenu, med ljudmi. Če je bila stvar dobra, je bil za njo vedno pravi čas in med ljudmi se je razvedelo, kaj je dobro in kaj ni. Zdaj so merila drugačna in glasba do uporabnikov pride na drugačne načine, lahko traja ali pa ne. Saj vemo, kako je danes – prežvečiš in izpljuneš.

Nekaj časa ste hodili na glasbeni konservatorij v Celovcu, smer džez, a ste potem študij opustili, pozneje ste sodelovali s številnimi glasbeniki in glasbenicami, kot so Gibonni, Helena Blagne, Trkaj, Vlado Kreslin, Bajaga, z Matejem Brodarjem ste bili duo DaPhenomena, bili ste tudi del muzikalov, kot basist ste spremljali Magnifica, ste tudi član zasedbe Jana Plestenjaka. Kako so ta sodelovanja vplivala na vas? Ste na ta način odkrivali različne verzije samega sebe?
Normalno, seveda, dejansko sem samo to počel. To tudi je bistvo – da se kot oseba prebijaš oziroma potuješ skozi zgodbo ljudi in vplivov. Obstajajo ljudje, ki jih vzameš za mentorje, od njih veliko odneseš. To seveda vpliva nate, sam tudi želim, da to vpliva name, ker grem v vsak projekt s srcem na dlani in stvari vzamem osebno.

Z Matejem Brodarjem sem imel projekt DaPhenomena. Od leta 2006 do leta 2009 je bil to zelo uspešen in priljubljen duo v Sloveniji. Takrat sva izdala dve plošči, veliko sva igrala. Čeprav je bil to avtorski projekt obeh, se mi takrat še ni zdelo, da bi vedel, o čem pojeva, bolj sva nekaj napisala, zato, da se je rimalo. To niso bile ravno osebnoizpovedne pesmi, ampak pesmi za žur, za dobro voljo.

Leta 2008 oziroma 2009 se je začela finančna kriza, takrat smo glasbeniki čez noč ostali brez koncertov, druga plošča, ki sva jo izdala, ni bila tako uspešna, kot sva si želela, potem se je vse nekako ohladilo in sva šla vsak po svoje. Več let sva intenzivno sodelovala, takrat pa je bilo najinega sodelovanja očitno dovolj. Z Matetom sva obdržala stik, enkrat ali dvakrat na leto se še slišiva, sem pa vesel zanj, ker je zelo priden in dobro dela – ima projekt Okustični.

Kaj je bil največji izziv v vaši karieri?

Največji izziv mi je bilo izdati samostojno ploščo in se predstaviti kot pevec. Do tega, da je treba peti, imam največje spoštovanje, strahospoštovanje. Največji izziv je, kadar moram iti na oder in zapeti svoje pesmi.

Bi rekli, da je to potem tudi ena izmed večjih prelomnic v vaši karieri?
Prelomnica zagotovo, vendar na način, da sem ustvaril osebnoizpovedno ploščo, v kateri govorim o sebi in po pravici povem stvari, ki so se mi zgodile. To je prelomno, da se razgališ na tak način in se ljudem odpreš na stežaj.

Sodelovali ste tudi pri glasbi v filmih Tu Pa Tam in Montevideo Bog Te Video. Kakšna bi bila vaša idealna filmska glasba, če bi bilo vaše življenje film?
Zelo rad imam kantriglasbo oziroma kantri s pridihom americane, folka, rockabillyja in tudi surfa. Moja filmska glasba bi z lahkoto bila Tarantinovska, tam se nekako najbolje najdem. Tarantina res razume.

Leta 2002 ste kot spremljevalni vokal na Evroviziji nastopili tudi s Sestrami. Ste razmišljali, da bi se tudi sami, s svojim avtorskim delom, prijavili na tekmovanje?

Pred nekaj leti sva imela z Matejem Mršnikom bend, ki se je imenoval Felix Langus. Nikoli nisem imel želje, da bi se avtorsko prijavil na Emo, vendar me je takrat poklical Vanja Vardjan in mi rekel, da mu je Felix Langus zelo zanimiv projekt, ter da naju vabi, če bi si želela sodelovati, in pristala sva. Tako da sva bila s Felixom Langusom na Emi, nič se seveda ni zgodilo, a bila sva tam in dobro sva se imela.
Na Emi sem bil še z Rudijem Bučarjem, mislim, da smo takrat bili v finalu z Maraayo in nismo zmagali. Vseeno je vsako sodelovanje na RTV-ju tako, ki pusti spomine in sledi. S svojimi avtorskimi pesmimi pa se ne bi prijavil, vseeno pa nikoli ne reci nikoli.

Vaši vzorniki so vaš oče, The Beatles, Čarli Novak in The Rolling Stones. Se je vaš glasbeni okus, ki sicer obsega velik spekter, od začetka kariere močno spremenil?

Še vedno imam veliko stvari rad, imam velik spekter, ampak mislim, da se vsak glasbenik po določenih letih vrne k svojim koreninam, k tistemu, ki ga je najprej kot otroka začaralo, mu vžgalo glasbeni ogenj. Pri meni so bili to Beatli in stare kantriplošče, ki jih je imel moj oče, pri nas doma se je zelo veliko poslušalo tudi Avsenike, ki so slovenski folk, kantri, to je slovenska narodna glasba. Nekako sem se vrnil v svoje jedro, k temu, s čimer sem nekako začel, ko sem začutil nagib do muzike.

Ste na podlagi tega oblikovali svoj glasbeni slog in podpis?
Da, seveda. Poskušam črpati iz vsega, kar mi je v glasbi všeč – ali je to komorna glasba, narodna ali pa so to starogradske pesmi. Zelo rad imam glasbo, ki je narodna oziroma folk.

Dejali ste, da vam Rolling Stones energetsko nekaj dajo, Beatli pa nekaj vzamejo. Kaj si želite za svoje poslušalce?
Predvidevam, da enim nekaj da, drugim pa nekaj vzame. Tako tudi mora biti, vendar upam, da jim nekaj da, če pa jim je v enem trenutku nekaj vzelo, je pa že moralo biti tako.

Kot basist ste posneli več kot 200 plošč, po vaših besedah ste “več kot 20 let hiteli iz projekta v projekt”. Zakaj se vam je zdelo, da je zdaj pravi čas za samostojni kantavtorski prvenec?
Prišel sem do stopnje v življenju, ko se mi je nabralo kar nekaj stvari, ki sem jih moral prefiltrirati, odpreti ventile in se na neki način izraziti. Do tega je torej prišlo zdaj, ko so se v meni nabrale zgodbe, ki sem jih hotel povedati, se očistiti – s pisanjem pesmi sem imel terapijo sam s sabo, na ta način sem se zelo olajšal. Glavni povod je bilo to samoočiščenje, zanimivo je, da se je to zgodilo ravno med karanteno. Mogoče sem potreboval ta čas, da sem se malo zazrl vase in počistil podstrešje.

Kako ste se lotil snemanja albuma Mamin sin, ki je izšel na spletu? Kateri del ustvarjanja vam je najljubši in kateri najtežji?

Albuma nisem izdal v fizični obliki, ker se mi je zdelo preveč, da bi bil še založnik, založba, ki potem še stiska zgoščenke. Glasbenik ali ansambel v Sloveniji mora dandanes že tako vse delati sam, ogromno je na tebi. Plošča je na voljo na vseh glasbenih portalih, lahko pa se kupi na Bandcampu.

Snemanja se lotim rutinsko. Imam svoj kotiček za snemanje, lahko rečem, da sem v tem vešč, v studiu se znam obrniti in zelo veliko naredim sam. Po navadi se potem odpeljem v studio Tramon, tam skličem svojo stalno ekipo in če se le da, v enem dnevu posnamemo vse, od začetka do konca. Rad delam hitro, da je vse en dnevni strel. Moj najljubši del ustvarjanja je, ko pripravim demo in se odpeljem v studio, kjer se dobimo s fanti. Takrat se začne najboljši del snemanja, saj si odpremo pivo, smo veseli, da smo skupaj, ter se veselimo novega snemanja, novega izdelka in nove čarovnije. Najraje imam del, ko je v igri skupinska igra, glasbo vedno rad delam z več ljudmi, da 'šprica' po prostoru. Čeprav ne gre za težko delo, je zame najtežji del faza mešanja, zaključka pesmi. Snemanje je kot ljubljenje in potem, ko posnameš pesem, si v bistvu 'naredil svoj del', za miks pa se moraš ponovno zagnati.

V istoimenski pesmi mama predstavlja zatočišče po strtem srcu, spomin na otroštvo in brezskrbnost. Gre za avtobiografsko delo, prvo, ki iskreno govori o vaši izkušnji in resnici. Zakaj ste se odločili, da boste samega sebe oklicali za maminega sina?
Pred nekaj leti sem se ločil od nekdanje žene. Ločitev je zelo naporna stvar – imaš otroke, ločiš se od družine. To me je zelo prizadelo in pretreslo, takrat pa na koncu ostaneš mamin sinček, to je prvotna vloga. Točno tako se mi je zdelo, saj sem se takrat tudi vrnil domov, k svojim staršem, k svoji mami, in rekel: “Jaz bom zdaj nekaj časa tu, se lahko skrijem k tebi pod krilo, da si v domačem brlogu zacelim rane?” Na koncu sem bil mamin sin in to se mi je zdelo največ vredno, ker tudi seveda je.

Na albumu je 13 osebnoizpovednih pesmi, pesmi naj bi bile iz različnih obdobij zadnjih 10 let vašega življenja, sami ste dejali, da ste v osnovi sicer bolj nagnjeni k otožnosti, a se vedno spomnite samo lepih reči. Je lažje pisati o slabih ali dobrih trenutkih?
Zagotovo mi je lažje pisati o slabših, žalostnih stvareh, najlažje naredim pesem po neki žalostni izkušnji. Kadar sem dobre volje in srečen, v resnici sploh ne znam ustvariti pesmi. Že dolgo nisem napisal ničesar, saj imam lepo obdobje, ko uživam doma, in nimam potrebe, da bi kaj ustvaril. Pesmi sem vedno delal razočaran ali prizadet, edina pesem, ki je nastala iz nekakšne dobre volje, je Jasno je nebo, ki jo pojem v duetu z Luko Seškom. Ko pomislim nanj, vedno postanem dobre volje.

Rekli ste, da so pesmi terapija, ventil. Kako težko se je izpovedati v pesmih, z vsemi deliti svoje misli in najgloblja čustva? Je strašljivo ali predvsem “samoočiščevalna terapija”?
Kakor komu, meni to ni težko. Nikdar nisem imel težave s tem, da se pošalim na svoj račun, to ves čas rad počnem. Rad se pošalim na svoj račun, povem, kdaj mi ne gre, kaj mi ne gre, kje me boli in kaj me boli. V tem primeru sem popolnoma ekstrovertiran. Ni mi strašljivo – povem, da sem v k**** in zakaj.

Na katero pesem na albumu ste najbolj ponosni?
Mislim, da kar na Mamin sin, ker je bila to prva skladba, ki sem jo kar izbruhnil, zaradi te pesmi se je vse to sploh zgodilo. Ta pesem me je res pozitivno zapečatila – iz svojega žalostnega obdobja sem potegnil nekaj zelo dobrega. Potrebna sta samo čas in potrpežljivost, tega se vsi učimo.

Povedali ste, da ste v osnovi popglasbenik in oboževalec popglasbe, radi pa črpate iz zahodne in domače folkglasbene zgodovine, večina pesmi na albumu je obarvanih s kantrinoto. Se vam zdi, da je ta žanr najboljši za izpovedovanje? Ni blo prou in Kdo te meni je poslal od kantrija malce odstopata.
Ne, ne bi rekel. Mogoče je kantri res žanr za pripovedovanje zgodb, ki mu pristaja, da človek govori o svojih dobrih ali slabih stvareh. Drugače pa ni omejitev, v vsaki zvrsti glasbe je mogoče biti osebnoizpoveden in povedati svoje stvari. Ni nujno, da je to kantriglasba. Pesmi Ni blo prou in Kdo te meni je poslal izstopata, ampak to gre za vplive, ki se zgodijo in te nekam potegnejo, se ne obremenjuješ. S tem si samo malo razširiš žanrski diapazon, pomembno je, da obstaja neka rdeča nit, da je vse v istem loncu.

Bistveno je, da se te pesmi lahko odigrajo z akustično kitaro, tudi če imajo elektronske pridihe oziroma modernejši pristop.

V pesmi Na oblaku je verz “tisti dol ne vejo, kako je biti gor na oblaku”. Kaj pa je na oblaku? Kako po vaše nekdo pride na ta oblak?
Vsak ima svoj oblak, na katerega uide, kadar se mu zdi, da vsi tečnarijo in so jezni. Na oblaku je tisti mir, ki ga vsak najde, kadar ga potrebuje. Vsak ima svoje načine za to. Jaz na oblak najlažje pridem z dobro družbo in s kakšnim pivom.

Potem za zadovoljstvo po vaše ni potrebno veliko?
Seveda ne. Mislim, da sta sreča, bogastvo tisto v nas. Največ je vredno, če si sam s sabo dober prijatelj, da si miren, to se mi zdi veliko vredno. Kadar imaš slab dan, slabo obdobje, ki traja, tudi milijarda evrov ne pomaga. Menim, da mora cilj vsakega biti, da poskuša najti mir v sebi, in da ni naporen za okolico.

Pet pesmi so sodelovanja z Moniko Avsenik, Janom Plestenjakom, ki tudi v nekaterih drugih pesmih pojeta spremljevalne vokale, Luko Seškom in Žanom Serčičem. Dejali ste, da z gosti sodelujete, ker ne marate sami delati glasbe, izbira glasbenikov pa je zelo pomembna. Kako je prišlo do teh sodelovanj?
Zelo na hitro, zelo intuitivno. Pesem je projekcija – ko ustvarjam pesem, si jo vedno želim zapeti z nekom, tako pa projiciram, s kom bi jo lahko zapel, kdo bi bil pravi za pesem, pa je zelo hitro jasno. Nikoli nisem načrtno ali strateško izbiral svojih duetov. Pesem, ki jo imam na plošči z Janom, je nastala pri njem v Strunjanu ob treh zjutraj, ko sva se napila in se imela zelo dobro. Ni nastala z razmišljanjem: “Aha, bova naredila duet, da bo tebi uspelo.” Prijatelj Moj je nastal v noči, polni dobre volje, iskrenih pogovorov in dobre kapljice.

Z vašo partnerico Moniko imate celo več duetov na albumu: Tisoč polnoči, K pa zdej in In srce spet poleti. Kako je sodelovati z nekom, s katerim sta tudi v zasebnem življenju povezana?
Izvrstno je. Z Moniko mi je to početi tako naravno kot vsaka druga stvar, ki jo počneva skupaj. Vedno sem imel rad žensko-moške duete. Posebno dobro in lepo se mi je zdelo, če pari, ki so tudi v zasebnem življenju partnerji in se imajo radi, lahko zapojejo skupaj dvoglasno. Kadar delava z Moniko, je lepo, in želim si, da bi nekoč skupaj naredila božično ploščo duetov.

Jasno je nebo z Luko Seškom poudarja pomembnost, da se človek ne ozira nazaj. Se vam zdi, da obžalovanje ni smiselno?
Absolutno. Če narediš napako in to veš ter imaš vest, se opraviči. Če se stvari zgladijo, odlično, kdaj pa se tudi ne, a takrat mora življenje iti naprej, ti moraš iti naprej. Tega seveda ne mislim v primeru, če nekoga opehariš in potem to kar pustiš, ampak vsi delamo napake, delamo pa tudi dobre stvari.

Kar je bilo, je bilo, dobro in slabo. Treba je gledati naprej in se vsak dan truditi biti boljši človek. Tu se trudim, da bi mi to uspevalo, in gre. Nekateri delajo na sebi, drugi sicer ne. Delo na sebi je nekomu lahko breme, ta se raje ukvarja z drugimi. Tako delo je v bistvu najtežje, vsak ne zna samega sebe pogledati od zunaj. Ko se znaš pogledati od zunaj, takrat postane lažje, vso to kritiko, ki jo imaš do drugih, moraš preusmeriti nase in potem vse počistiti.

Čeprav pesmi govorijo predvsem o ljubezni, njenih vzponih in padcih, nekatere pesmi ne govorijo o romantični ljubezni. Pri pesmih Prijatelj moj z Janom Plestenjakom in Daj daj se izpostavlja tudi ljubezen do prijatelja. Kako pomembno se vam zdi prijateljstvo?

O prijateljski ljubezni sicer govori tudi pesem Ni blo prou. Prijateljstvo mi pomeni ogromno, morda celo največ, poleg družine. Za prijatelje se razdajam do onemoglosti, na njih veliko dam – svoje prijatelje imam zelo rad, ljubim jih. Že veliko let imam iste prijatelje in rad bi, da tako tudi ostane. Imam svoj krog prijateljev, ki jih ne bi zamenjal za nič na svetu, in upam, da bomo prijatelji do konca.

Sem le še zadnja generacija pionirjev, izkusil sem še malo socializma – moja mati je Srbkinja in veliko otroštva sem preživel tudi v Sremski Mitrovici v Srbiji, kjer sta bili prijateljska vez in povezanost zelo močni. Vesel sem, da sem še doživel čas brez telefona in interneta. Še vedno imam rad pristen stik in resnih odnosov ne bi mogel postavljati prek tipkanja na telefonu – od človeka ne moreš zahtevati nič in obratno, to pa ne vodi nikamor. Če hočeš, da nekam gre, se je treba, tako v odnosu s prijateljem kot tudi s partnerjem, povezati in zavezati, drugače je vse površinsko.

Z Žanom Serčičem sta zapela pesem Daleč od srca, videospot pa ste snemali, potem ko se glasbeniki, ki skupaj ustvarjate, zaradi pandemije covida-19 eno leto niste mogli videti. Kako je potekalo to snemanje in druženje?
Z Žanom sva to pesem v celoti naredila prek telefona – on je bil v Lenartu, jaz v Begunjah. Poslal sem mu svojo polovico pesmi, torej kitico in refren, potem pa sem mu rekel, naj od tam nadaljuje in naredi svoj del, kasneje pa bova vse to združila. Z Žanom imava dobre debate, dobro se razumeva, je genialec, res ga občudujem in spoštujem.

Dolgo sva se pogovarjala, cele večere, tudi njega pa je zanimalo, kaj bi s to pesmijo rad povedal. Rekel sem, da so tla, ko nam je bilo najlepše, kar naenkrat postala zelo spolzka, tako pa sem začel sanjati o časih, ki so bili, in upati, da bodo prišli nazaj, da bom lahko te lepe trenutke objel. Žan se je strinjal, tudi sam je bil v enakem razpoloženju in tako sva naredila pesem. Potem pa smo se 30. decembra srečali v Tramonu, vsi smo kršili določbe o prehajanju občinskih meja in policijsko uro, vse za to, da smo se lahko vsi, s celo ekipo naenkrat srečali v studiu in pesem posneli v enem dnevu. Res lep zaključek nelepega leta.

V svoji glasbeni karieri ste se preizkusili v različnih žanrih in projektih. Česa bi si še želeli poskusiti?
Mogoče v glasbi ne bi tako rad preizkušal stvari, kot bi si samo želel, da prihajajo novi – novi pevci, novi bendi, novi basisti, novi kitaristi, novi bobnarji. Rad bi, da prihajajo novi kadri, ki so odvisni od glasbe, tako kot smo mi, ki bi jo brezkompromisno ljubili in bi si želeli biti najboljši pri nas. To pogrešam, saj bi rad to gledal in se učil od mlajših. Zdi se mi, da ni več toliko novih skupin oziroma jih je premalo. Rad bi, da bi bila v tej naši mali Sloveniji, kjer sta že tako majhna scena in trg za glasbenike, neka scena, saj moramo ljubiti slovensko glasbo. Jaz jo ljubim, vse zvrsti.

Načeloma pojete v slovenščini, nekje ste dejali, da ne razumete ljudi, ki pojejo v angleščini.
Ne, da jih ne razumem, zagotovo jih ne obsojam, ampak ne razumem, kako lahko Slovenec po angleško Slovencu zapoje pesem na odru, potem pa pride k njemu za šank in se z njim naprej pogovarja slovensko. V Sloveniji je toliko dobrih piscev besedil, ki te lahko očarajo in začarajo s slovenščino, da mi je prav žal, da se v njej ne izražamo, poskušamo biti izvirni in z njo nagovarjati občinstvo. Že, če pogledaš leposlovje, vidiš, kako je to bogat jezik. Od pesnikov, pisateljev do kantavtorjev in vrhunskih narečnih kantavtorjev, kot je Iztok Mlakar.

Po vaših besedah je basist lahko opora pevcu, lahko pa lepilo med melodijo, ritmom in harmonijo, tudi sam se vidite kot vezni člen, vaš cilj ni bil biti pevec. Nekoč pa ste priznali, da ste si po tihem vedno želeli na začetku koncerta občinstvu reči ‘dober večer’. Je bilo težko presedlati iz vloge basista v vlogo, ki je malce bolj v ospredju in vključuje tudi petje?
Na neki način je bilo težko, posebno, če v osnovi nisi pevec. Sam sebe nimam za dobrega pevca, sem pripovedovalec zgodb. Če poješ, si ti tisti, ki nagovarja občinstvo, in jim nekaj govoriš, če pa ti ni ravno vseeno, kaj si ljudje mislijo o tebi, si občutljiv. Zelo občudujem ‘frontmene’, ki stopijo na rob odra, dajo roke narazen in rečejo: ”Kje ste, gremo!” To je zelo težko delo in v Sloveniji imamo nekaj zelo dobrih ‘frontmenov’, kapo dol. Zanimalo me je, kako je reči ‘dober večer’, to sem poskusil, zdaj pa mi je čisto v redu, če sem samo basist. Sicer pa je na mojih Dagi koncertih po navadi zelo intimno občinstvo in je vse skupaj zelo umirjeno. Moj projekt ni za velike odre, kjer bi nagovarjal množico ljudi.

V času skupine GAAD ste se vsak konec tedna vozili iz Radovljice v Šentjur pri Celju, zdaj pa ste vsepovsod. Kako se je bilo vrniti na odre po daljšem premoru? Kje bi si še najraje želeli nastopiti?
Zelo dobro, to moram res reči. Čeprav sem bil v letu 2019 na trenutke že malo izčrpan in sit vsega, je tale vrnitev na odre prvinska, izjemno rad grem na špil, komaj čakam, da grem na oder in dam vse od sebe. Ampak žal se znova vse zapira, koncerti odpadajo, covid-19 je ponovno čez vse, potem je tu še delitev na cepljene in necepljene. S tem se ukvarjam, ker se moramo glasbeniki ukvarjati tudi s tem, je pa to znova nekaj, za kar mi nismo tukaj. Mi smo glasbeniki, ki bi radi delali in igrali. V Sloveniji smo že igrali na vseh prizoriščih, ki so mi všeč, in tja se stalno vračamo, kakšna so izjemno krasna. Če pa bi lahko izbral kar koli, bi z veseljem nastopil na Red Rocksu v Ameriki.